Včerajšnji popoldanski potep od Velikega Roba do Kuclja in nazaj je bil ravno prav za prevetritev s svežim zrakom Trnovske planote in za uživanje v razkošnih razgledih. Oba vrha se ponašata z isto višino 1237 m. Od Velikega Roba do Kuclja se pot spušča in dviga in mimogrede naberemo nekaj višinskih metrov, kar sem pričela čutiti ob povratku. Pot je večinoma dobro označena, a mi je na poti do Kuclja kljub temu uspelo skreniti z nje. Po robu se je pot občasno izgubljala v travah, ko pa je zavila v gozd, s sledljivostjo ni bilo težav. Z gozda bi morala nadaljevati po južnem robu, pa me je dobro vidna pot po gozdu pripeljala do nove vlake, kjer nisem več vedela, kako naprej. Sprva sem nameravala desno proti vrhu, ki se je dvigal pred mano, in kjer sem v prsti videla tudi sled enega predhodnika. Pa sem se premislila, in se odpravila po vlaki navzdol. Le ta se je kmalu priključila ožji gozdni cesti, ki pripelje od gozdarske hiše, ki je više v gozdu, in se nadaljuje po stari poti do Vrtovina in Črnič. Po cesti od gozdarske hiše sem že šla pred leti, tako da sem pravilno nadaljevala desno navzdol in kmalu prišla do razpotja, kjer se priključi planinska pot od Velikega Roba. Kje sem zatavala, nisem uspela ugotoviti niti ob povratku, ko sem šla po pravi poti, ki poteka po južnih pobočjih Čavenskega grebena. Verjetno sem skrenila prav pod vrhom, kjer poteka nova vlaka. Planinska pot gre namreč pod tem vrhom z južne strani in tik pod vrhom obide tudi nekaj podrtega drevja, ki so ga spravljali na drugi strani.
Od razpotja se pot kmalu usmeri proti Kuclju. Spodnji del poti je bil manj zaraščen, kot sem ga imela v spominu, tako da s sledljivostjo in prehodnostjo ni bilo težav. Se mi je pa v gošči kmalu ustavilo srce ob bližnjem godrnjanju. Od hudega sem si začela žvižgati in jo urno ubrala naprej. Po izstopu iz grmovja sem ob vse lepših razgledih le lažje zadihala in ob občudovanju cvetja dosegla vrh Kuclja. Kljub strahu sem se vračala po isti poti, saj je pot po gozdni cesti preveč dolgočasna.
Dan sem zaključila na Kobilniku, vzpetinici nad Trnovim, kjer stoji spomenik z grobnico, posvečen 256 padlim borcem IX. Korpusa. Od spomenika se odpirajo razkošni razgledi od Alp do Jadrana. Tokrat so bili vrhovi Julijcev v meglicah, je pa morje žarelo vse do slovenske obale in Benetk.