Kozji vrh nad Kokro ...

Res je bil danes topel in razgleden dan, skoraj preveč za martinčkanje, še posebej, ker sem bil na Kozjem vrhu prvič. Kako je sonce tekmovalo za zlato medaljo z macesni in viharniki!
Med sestopanjem pa sva se srečala nad pečinami.

Ali sta parkirala na zgornjem parkirišču? Ker berem opis in piše, da je vožnja do tam prepovedana.

Že dolgo razmišljam o tem vrhu, tele slikce so me kr navdušle

Parkiral sem spodaj in se v jutranjem mrazu do prepovedanega parkirišča ravno dobro ogrel. Nisem gledal na uro, ampak zdelo se mi je okoli 10 minut.

Ok potem bom pa kar spodaj pustil avto

Danes sva jo s sestrično mahnili na ta, dolgo odlašani vrh. No, ko sem imela za sabo Veliki vrh, kateri ima sloves največjega kolenogriza na Jezerskem, sem se na KV podala kar malo lažje. No, po kolenogrizu sicer ne zaostaja dosti... je pa kljub temu zanimiva, divja in mestoma kar izpostavljena tura. Parkiranje na zgornjem ("prepovedanem") parkirišču je za avtomobile (ki niso 4x4) nemogoče zaradi dveh razlogov: prvi je ta, da je na cesti nasuto toliko šodra, da je vožnja po njej v breg enostavno nemogoča, drugi pa je ta, da je parkirišče v celoti zrito od plehnatih gozdnih pošasti.
Danes nas je bilo na vrhu bolj malo. Sloves je le sloves Pa še črni oblaki so se začeli nevarno približevati in jo je bilo treba urno ucvreti nazaj. Je pa KV zagotovo dobra kondicijska tura.

Ravno prav nas je bilo včeraj na KV, jaz sem pričakoval še manj obiska

Tako kot je že predhodnica napisala, lep izlet, lepi razgledi, pred vrhom malo stmine, ampak ni prehudo. Tudi jaz sem parkiral spodaj, ker je v spodnjem delu cesta dokaj slaba, v zgornjem je sicer boljša, ampak se ne splača matrati avtomobila, sploh ker prihraniš le kakšnih 15 minut, kar je pa ravno fino ogrevanje

Aja, še to bi omenil - po poti je kar veliko padlih dreves, tako da je treba kar malo plezati čez ali pod debli.

Na Kozjem vrhu smo včeraj tudi srečali gospoda, cca 60+ let, ki je prikolesaril iz Mengša do tja (40 km v eno smer!), šel na vrh in potem še odkolesaril domov. Res faca On pravi, da je to triatlon brez plavanja. Svaka mu čast!

Ja ta gospod je bil res faca, pa pri teh letih v tak breg! Sej kako si že rekel da smo bili... en penzjonist pa trije osli
Kar se pa tiče podrtih dreves, je pa res... ker še ni dovolj strmo in ker kolena še ne trpijo dovolj se še s preskakovanjem in plezanjem po teh matraš Ampak na vrhu je poplačano!

Še par slikic od danes.Res lepa in razgibana pot.

Ali je te dni že kdo hodil na Kozji vrh. Nameravamo čez vikend tja gor. Lani ob tem času smo prišli malo višje od sedelca med Turni in KV, naprej zaradi gnilega snega nismo mogli. Verjetno je tudi veliko podrtega lesa.
Hvala za odgovor.

Popoldne se odločim za obisk Kozjega vrha začnem Kanonir. Na vrhu toplo za kratke rokave in kratke hlače, brez vetra. Vrnem se do sedlca in se povzpnem še na vrh Turni, nato pa se vrnem v smeri Jekarice in od tam nazaj do Kanonirja. Žled je kar precej poškodoval območje a začuda nisem imel kakšnih posebnih težav.

Pot normalno prehodna, zgledno markirana in suha, tako tudi na strmih delih poti ni problemov.

Podobna gora Kozjemu vrhu je malo nižji Starec 1423m.na katerega pridemo po brezpotju skozi sotesko Vobenco (pritok Kokre).

Menda se največ kondicije nabira na takih strmih poteh,kjer večkrat precej sopihaš (astma pri meni le pušča sledi),pa ne samo to,tudi stegenske mišice in meča precej garajo. Pa je že prav tako,saj potem vrh s svojimi razgledi nagradi dušo in telo.No, vsekakor se da obiskati veliko takih skritih vrhov,kjer pretirane gneče ni.Pa je kar prav tako,bolj skriti vrhovi so,več je prvinskosti v naravi.
Čeprav dan vremensko ni bil idealen,je bil pravzaprav vseeno čudovit.Mi paše, da ni vedno kar naprej sonce,saj oblaki ustvarjajo svojo kuliso,večkrat pa naredijo vzdušje še bolj mistično.
Kar zgodaj sva jo popihali proti Jezerskem,kjer pri Kanonirju zavijeva s ceste in se sprva po asfaltni podlagi,potem pa po makadamu precej navkreber dvigneva do manjšega parkirišča (pozor,delo v gozdu).Še vedno naju prijazno pozdravi napis o hudem ovnu,ki ga tokrat ni bilo na ogledu.Me pa res zanima,po čem se ugotovi,da je res hud.Morda po lastniku? Kar hitro se dvigujeva po kolovozu,ki se v teh letih,ko me ni bilo tu,še ni nič kaj spremenil,niti ni izgubil tiste strmine.Kar hitro pridobivaš višino,vedno višje kot si,širši razgledi se odstirajo.Tudi tja proti Obirju sem švignila pogled,čeprav sem se bolj veselila tistega pogleda na Storžič,ki sem ga opazovala pred leti.Nekajkrat sva prečili hudourniške grape,čez katere vodi pot.Ta je zaradi nedavnega dežja na nekaterih mestih kar zradirana,zato sva previdno stopicali po njej,kolikor je je še ostalo.Ves čas sva hodili po severni strani,zato je bila zemlja mokra in spolzka,zato je večkrat precej drselo pod nogami.Vsekakor je bila mera previdnosti na izpostavljenih delih večja,kot sicer.Pod severni ostenji Kozjega vrha je na nekaterih mestih še kaka zaplata snega,pa tudi nekaj telohov še lepo cveti.Na sedlu si kake večje pavze nisva vzeli,sem pa pogledovala proti Turnom,ki jih še nisem obiskala.Čakam priložnost,da jih povežem v cikel ture tu naokoli,vse do Bašeljskega vrha in naprej do Kališča.Markacije so naju vodile v levo,po smrekovem gozdu sva hodili.Zadnje pol ure se pot postavi pokonci.Dobesedno.Zaradi spolzkega terena se občasne pomoči rok nisva branili,pa je kar prav tako.Izjemno kuliso vrhnjega grebena ponujajo še vedno pokončni viharniki,ki kljub bližajočemu koncu še kljubujejo času.In se mu ne vdajo.Prijetno presenečena je bila prijateljica,ko je prišla na vrh.Vzhičena ob vseh razgledih,ki jih ta ponuja.Predvsem zato,ker takšnih razgledov tu ni vajena.Če jih vsakodnevno gledamo iz gorenjskih ravnic,se nam zdijo vsi ti vrhovi lahki,govorim seveda od Cjanovci,Srednjemu vrhu,Malem Grintovcu in Bašeljskem vrhu,nekako bolj divji so iz Jezerske strani.Nedostopni torej.Pa pravzaprav so dostopni,le nekoliko avanturista mora biti v planincu,da takšne poti spozna. Več vrhov,ki jih oko doseže,sem/sva že obiskala/i,ne pa vseh.Iz Belske Kočne je takšnih več,od Golega vrha,do Velike babe,Kokrške in Jezerske Kočne in Ledinskega vrha.Tudi to še pride, seveda vse ob svojem času.Da naju vseeno nebi presenetila kakšna ploha,sva jo popihali počasi proti izhodišču.Šele ob sestopu pravzaprav vidiš,da je strmina precejšnja.In to je najbrž tisti pravi razlog,da ljudje takšnih in podobnih vrhov ne obiskujejo prav pogosto.Le 20 jih je v tem letu obiskalo ta čudovit razglednik.Najbrž že vedo,zakaj. Hitro sva se spuščali in prišli do jeklenega konjička.Zadovoljni,da je vreme zdržalo,veseli,da sva srečno prišli na cilj.Polni novih dogodivščin in zamisli za naprej.Teh pa res nikoli na zmanjka,kajne?
Vsem,ki tega vrha še ne poznate,ga priporočam.Navkljub strmini,ki vas čaka,se ga zavoljo razgledov splača obiskati.In še na Jezerskem boste,kraju,ki vedno navduši.

Se strinjam, da je zelo zanimiva pot in tudi kondicijski zahtevna. Bila sva lani na tem vrhu, bil še je sneg, tako da sva proti vrhu nadela dereze. Na nekaterih mestih zmanjka tudi poti.
Ne pa štet obiskovalcev po vpisih, ker se nekateri ne vpisujejo. Tudi midva ne.
Lp!

https://tomazsarc.blogspot.com/2024/02/kozji-vrh-24-2-2024.html