Včeraj (nedelja, 28. februar, pretežno s smučmi) iz Stare Fužine po cesti na Blato, nato do Planine pri jezeru in naprej do dolinice Razor pod Kredo in Slatno in desno čez Konjske police do prevala ob vstopu v Globoko konto. Po isti poti nazaj.
Glavni problem ture je bila policijska ura skupaj z nedorečenim in neprijaznim načinom prometnega režima v Stari Fužini kar oboje nama je jemalo dragocen jutranji čas in energijo. V turne čevlje sva se po pol ure peš asfalta preobula šele okrog pol devetih. Zvezen sneg na cesti proti Planini Blato se namreč prične kakšne dva kilometra od zaprte rampe, ob vstopu ceste v dolinico potoka Suha. Do Blata seveda ni bilo težav, če odštejemo slabih sedem kilometrov hoje. Nadaljnjih dobrih pet kilometrov najprej do Planine Jezero in še naprej do Planine v Lazu pa je bil zgolj poobedek, začinjen s pomrznjenim, trdim snegom. Kjer se desno odcepi strma pot proti Planini Blato, je bila pot ozka in ledena, spodaj pa je precejšnja strmina. Zato sva si za nekaj deset metrov namestila srenače, dva fanta, ki sta bila pred nama, pa dereze. Sitno mesto je bila tudi zasnežena in poledenela prečnica v strmih pobočjih nad jezerom, nekaj sto metrov naprej od Planine pri jezeru.
Tudi sneg v Razorju nad Planino v Lazu je bil trd, a so se poznale smučine od nekaj dni prej, ko je bila tudi v osenčenih legah odjuga. Na dobrih 1700 metrih (pri zadnjem macesenčku v dnu Razorja) sva zavila desno navzgor na Konjske police. Sneg na osončenih pobočjih polic je bil južen, na nekaj strmejših mestih za vzpon kar malo preveč. Sledila sva macesnom na nekakšni gredini, ki je na začetku poraščena z nekaj metrov visokim visokim ruševjem in zato poleti silno težko prehodna. Zaradi obilja snega v tej zimi o ruševju seveda ni bilo ne duha ne sluha. Po strmini sva zato brez težav odpotovala do izrazitega žleba, ki se dviguje naravnost navzgor. Po njem pa do prevala, preddverja ene najčarobnejših kont, kar jih poznam - Globoke konte.
Bila je že pozna ura, sonce je sijalo iznad grebena Voglov in delalo vznemirljive sence po brežinah te skrivnostne in osamljene globeli. Z njenega preddverja na dobrih 2000 metrih višine se vidi le njen spodnji del. Do prehoda na zgornjo, očem skrito polovico je le okrog pol ure, s povratkom torej slaba ura, ki si jo nisva mogla privoščiti. Zato sva le stala tam in gledala na okrog. Brez vriskanja in vzdihovanja nad mogočnim prizorom, v čisti tišini in sama, le za robom sva slutila trop gamsov, ki je prečil najino smer že ob vzponu skozi žleb. In daleč doli, kot na dlani, se je videla zasnežena Planina v Lazu. Zahodna polovica planine je bilo že v senci. Zato je bilo prav simpatično videti gručico nekaj drobnih človeških mravljic, ki so si našle prostor za martinčkanje na pobočju vzhodne strani Laza, kjer je sonce še vztrajalo.
Odločitev za povratek je bila kruta, a izjemna smuka po odtajanem srencu je odpihnila vso žalost slovesa. En dva tri sva bila v Razorju, malo bolj počasi pa po trdem in razbrazdanem snegu do konca dolinice. Pot do Planine Jezero gre precej gori doli, na vrhu ene od vzpetinic sva se obrnila in se poslovila od bleščečih Konjskih polic. Nad njimi sva slutilo Globoko konto, ki jo je od zahajajočega sonca ožarjen čuval mogočni Debeli vrh. Pot do Planine Blato se nama je zdela še bolj ledena, kot zjutraj, a je kar šlo. Še hitreje sva se, ropotajoč po pomrznenem in trdem snegu, spuščala po cesti. Do doline sva prispela že v mraku.
Korakanje po kopnem asfaltu do parkirišča ni bilo nek presežek, ampak sva potrpela. Kaj pa bi drugega
.