Tretji dan najinega potepanja (prvi dan opis pod Mrzle vode - C.Pupiss, drugi pod Cerio Merlone) je bil že v začetku zastavljen bolj lahkotno. Zjutraj spanec, nato preko Trbiške škrbinice v dolino Mrzle vode do avta in domov. Najprej je malo pokompliciralo vreme, pa se je čez dan izkazalo, da kot mnogokrat, tudi tokrat napoved ni držala. Ponoči je sicer obilo grmelo in deževalo, zjutraj pa modro nebo in lep dan. Potem je plan spremenila narava. Skratka, po označeni poti – sledimo markacije za pot Anita Goitan, na razcep za kočo Pellarini. Naj tu povem, da je pri Italijanih po mojih izkušnjah najbolj pametno, če si ogledamo številke poti, saj moramo včasih vedeti tudi vse vmesne cilje, če želimo najti pravo pot. Pot v Mrzlo vodo ni namreč nikjer tako označena. Ker mi je pot bila znana iz neke druge zgodbe letos, ni bilo težav. Kmalu po odcepu za kočo Pelarini se začnejo jeklenice in naenkrat smo nad strmo grapo, kjer pot malce visi nazaj. Malce spusta, nato pa kar zanimiv vzpon po skobah in nadaljevanje po tako krušljivem terenu, ki si ga niti sladokusec za krušljive grape ne bi želel. Nič ne stoji na mestu. Vrh Trbiške škrbine je širok točno pol metra, potem pa se grapa prevesi na drugo stran in v nič manjšem grušču, sicer ob jeklenicah (brez bi se samo peljali) takoj navzdol. In po kakšnih 50 višincih je sledilo presenečenje dneva: sneg. Trd, meter in pol visok, 10 m dolg strm jezik, ki je pod sabo pokopal varovala in preko katerega brez zimske opreme ni pametno. Šla sem sicer do roba, a pogled naprej je bil čisto nespodbuden. Za nama so lomastili trije Italijani, zato sva se spravile v kot (kamenje je seveda frčalo) in počakali, kaj bodo junaki storili. No minilo je pol ure, porabili so veliko, res veliko besed, dlje od mene tudi največji junak ni prišel, potem pa sva se midve vljudno poslovili in jo ubrale nazaj na Kočo Corsi. Odločitev dneva, pravilna. Še enkrat sicer čez vso sitno grapo, a vseeno pametneje. Če se boste torej podajali tu, imejte s seboj vsaj cepin. Sneg danes je bil zbit in trd, za prečenje prestrm in brez opreme ne! Naj povem tudi, da za samo škrbino priporočam samovarovanje. Je nepričakovano tečna. Gre seveda za novo nadelano pot, saj je tista, ki jo opisuje Mihelič, zaprta in označena z NO. Naprej poti ne morem opsiati, ker nisva šle, se ja pa že videla, in ni izgledala več problematična.Čeprav sva se v koči že poslovili, sva ob povratku popili kavo, nato pa sva se spustili v Jezersko dolino, po prav tako lepi poti, ki krene pri koči levo (oznaka za pot Saškega kralja, razcep je nato precej nižje). Upanje, da zadnji del ne bo treba pešačiti, se je izkazalo za pravilno. Po nekaj sto metrih so naju pobrali gozdarji in peljali do Rabeljskega jezera, takoj nato pa skavt iz Trbiža, ki naju je pripeljal kar do avta. Prijazno. Seveda noben avto s slovensko registracijo ni ustavil. Krog je bil tako sklenjen, načrt uresničen, duša je polna in zadovoljena. In načrt za novo turo narejen. Gore, hvala ker ste. Pa prijateljica, hvala za nepozabno družbo.
Za pot tega dneva sva potrebovali 5 ur in pol (ravno toliko bi jih bilo, če ne bi bilo treba obračati), naredili pa sva skromnih 500 m vzpona pa 1500 spusta.