| Loerst13. 08. 2026 21:19:36 |
Kal (nad Komno; 2002 m) je prav simpatičen, vendar redko obiskan vrh. Pred leti sem ga v megli in snegu že "obiskal" s strani Velikih vrat, pa sem potem šele doma ugotovil, da sem v bistvu zabrljal in po pomoti osvojil sosednjo koto 1999.  In od takrat ga imam na spisku. Nekateri ga sicer povežejo v prečenje naprej proti Velikim vratom, Glavi za Bajto, Čelu itd. in tak je bil tudi moj prvotni plan, ampak se je potem izkazalo, da je čisto ok tudi kot samostojen cilj, zato tudi nova tema.
Na Vršiču je bil že zjutraj kaos. Od Erjavčeve koče naprej je bilo parkiranih cca 200 avtov absolutno vsepovsod, mnogi na pol na cesti. Na vrhu je več tujcev preprosto zaparkiralo en vozni pas in izstopilo, posledično avtobus ni mogel mimo, en model je vlekel za sabo tudi svojo mega jahto, sredi ceste se je parkirala tudi čreda ovac, ni da ni. Drugič bom šel čez Predel.
Začel sem pri vasi Na Skali, pri zapornici, kar sicer nekoliko podaljša pot, vendar je hkrati tudi cca 240 m višje kot izhodišče Pod Zjabci, kar se kar pozna. Pa še ledeno mrzel potok je zraven, ki je v poletni vročini ob povratku pravi blagoslov. Potem po stari neoznačeni (lovski?) poti do Planine za Skalo. Morda je krivo to, da sem šel že večkrat, ampak meni se zdi pot vsakič boljša in bolj uhojena. Od Planine po markirani poti v smeri Velikih vrat, vendar je treba nekje na polovici odviti desno na slabo vidno pot proti Malim vratom. Ta je na začetku še nekako sledljiva, potem pa se začne vedno bolj izgubljati. Vseeno to ni problem, ker je teren lahek, sedlo pa je tudi jasno vidno in je tako povsem očitno, v katero smer je treba iti, pa četudi malo po svoje.
Od Malih vrat do vrha Kala pa se zaradi kamnitega terena steze ne vidi, vendar je postavljenih izjemno veliko možicev, več kot je marsikje markacij. Praktično vsakih 20 m je kakšen, kar izredno olajša navigacijo, hvala predhodnikom! Tehnično ni zahtevno, vendar je to izrazit kraški svet s škrapljami in številnimi brezni, tako da je treba nekoliko paziti, pa tudi počasneje gre.
Na vrhu Kala vročina opravi svoje in ko pomalicam, zaključim za ta dan. Spotoma še skočim na koto 1999, potem pa se vrnem po isti poti nazaj. V celem dnevu sem srečal samo enega pohodnika in rekordno število svizcev, v dolinici pod Malimi vrati so bili menda pri vsakem drugem kamnu. In seveda nimam fotke niti od enega, ker so jo vedno pobrisali moment preden sem stisnil na knof.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18
| (+2) |  | |
|
|