Naš znani gornik Tine Mihelič je v svojih zgodnjih planinskih vodnikih za kar nekaj hribov, ki jih je pri opisih zgolj omenil (pretežno gre tu za vrhove v stranskih grebenih bolj obiskanih gora), dodal oceno, da gre za »planinsko popolnoma nezanimiv svet«. Seveda je treba dodati, da gre pri teh ocenah pretežno za hribe in grebene, na katere je bil dostop močno otežen predvsem zaradi rušja ter tovrstne zaraščenosti in ne zaradi morebitnih kapric pisca. V preteklih desetletjih pa se je, zaradi vedno večjega zanimanja za pohodniško/gorniško dejavnost, tovrstna ocena za marsikateri hrib oz. greben (Škrbinjek, Kumlehova glava, greben od Mlinaric do Črne gore, greben Bavškega Grintavca proti Bovcu..) nedvomno spremenila.
Vodnikov po Karavankah se sicer Mihelič ni loteval, a me prav zanima, če bi podobno oceno dodal za greben, ki je našel mesto v tem forumu
. Tudi zahvaljujoč tistim, ki ste nanj opozorili z objavo na teh straneh, sem to nedeljo del tega osamljenega grebena obiskal tudi sam.
Da je bilo parkirišče v Srednjem vrhu ob osmih že polno, je delno nakazovala že skoraj prazna cesta od AC v smeri Kranjske Gore, saj so bili ob tej »pozni« uri očitno že vsi obiskovalci teh lepih koncev na izhodiščih
Iz vasi sem se odpravil po cesti proti dolinici potoka Hladnik, ki ga nižje tudi preči in malo pred kmetijo Vavčar prečkal pašno ograjo ter se vzpel po strmem pašniku. Ta je lahko prehoden tudi, če »originalne« steze ne najdemo, višje pa se pot zlahka zasledi, saj se večinoma drži gozdnega grebena. Vsake toliko časa naletimo na redkejši gozd ali kakšen neporasel razgleden vršič in že lahko uživamo v prelepih razgledih, predvsem na Martuljkovo skupino, ki jih je bilo sicer veliko že na poti skozi vas ter pod Vavčarjem, a enostavno ne nehajo navduševati. Pogledi se odpirajo še proti zahodnejšim velikanom, Jalovcu in Mangartom z grebenom Ponc, preko Zgornjesavske doline proti Zahodnim Julijcem in Karnijskim Alpam, ter Pečem na severu in Mojstrovici in Visokem vrhu na vzhodu.
Vzpon na Rez (na enem od zemljevidov je z istim imenom označen celoten del grebena med obema Vršičema) pa je zahtevnejši, najprej se od spodaj izognem njegovem predvrhu (nanj se lahko vzpnemo s škrbine, ki ga ločuje od Reza) in poiščem »potko« med poščipanim rušjem proti vrhu. Potrebno je malce poplezavanja in »boja« z rušjem, ki pa je v obratni smeri v veliko pomoč. Na vrhu se napotim še malo po razgibanem grebenu naprej ter kmalu poiščem primerno mesto za počitek. In vedno znova se pogled vrača tja... Čeprav sem te gore videl že mnogokrat, z različnih poti in gora v okolici, me je tokrat prevzemal občutek, da imam zdaj - kljub globoki dolini, ki ločuje dva gorovja in kljub prometni cesti, katere hrup je uspešno dušilo bučanje glasnega Hladnika v dolinici na drugi strani grebena - Martuljkovo skupino prvič končno samo zase
Nadaljevanje grebena sem prihranil za zlatojesenske čase, tokrat pa sem se z Reza spustil najprej do škrbine in nato naprej pod grebenom sledil potki do malo manj strmega predela, se po brezpotju spustil do kolovoza proti Vavčarju, z njega pa kasneje po vlaki do potoka Hladnik, ki sem ga osvežujoče
prečil, ter se po kolovozu vrnil nazaj proti izhodišču. Divje, samotno in prekrasno.