Še setavek iz dela, ki pojasni metodo:
Tura na 2003 metre visoko Lanževico je potekala v okviru rednega programa, pri predmetu Planinstvo, na Fakulteti za šport. Izhodišče je bilo pri koči pod Bogatinom na 1513 metrov nadmorske višine. To pomeni, da so študenti opravili 490m relativne višine gor in prav toliko dol. Tura je skupaj trajala 4 ure in 4 minute. Od tega je bilo 2 uri in 24 minut vzpona in 1 ura in 40 minut spusta. Daljši odmor na vrhu ni bil vštet v čas ture. Tura je bila v celoti opravljena na smučeh.
Pri vzponu in spustu bi pričakovali razlike, saj gre za povsem ločena dela ture, tako po načinu gibanja, kot po trajanju napora (vzpon 2 uri in 24 minut, spust 1 ura in 40 minut), pa kljub temu ni prišlo do razlik. Povprečne vrednosti frekvence srca za moške so bile pri vzponu 142,9 ± 12,6 in pri spustu 143,8 ± 12,5. Te vrednosti se zelo približajo vrednostim iz raziskave Sevška (2000), kjer prav tako med vzponom (145 ± 13) in spustom (146 ± 11) pri turnem smučanju niso izmerili razlik. Frekvence srca naših merjencev so za 2 udarca v minuti nižje, tako pri vzponu kot tudi pri spustu, kot pri raziskavi Sevška (2000). Če bi gledali starost bi pričakovali obratno, saj sta bila turna smučarja v omenjeni raziskavi skoraj 30 let starejša kot naši merjenci. Znano je, da se z leti frekvenca srca znižuje (De Vris, 1976). Manjšo frekvenco srca v našem primeru lahko pojasnimo tudi s tempom skupine. Vedeti je treba, da sta v raziskavi Sevška (2000) sodelovala dva izurjena turna smučarja. Celo turo sta imela dokaj hiter in enakomeren tempo, ki je bil prilagojen njunim telesnim sposobnostim in tehničnemu znanju. Oboje je bilo na visoki ravni. Naša skupina pa je bila sestavljena iz 12 študentov fakultete za šport, ki so praviloma kondicijsko dobro pripravljeni, a so imeli velike težave s tehniko napredovanja s turnimi smučmi. Na omenjeni turi so skoraj vsi prvič stali na turnih smučeh. Tako je bil tempo prilagojen tistemu študentu, ki je imel z napredovanjem največ težav. Verjetno je rezultat tako nizke frekvence srca kombinacija dobre kondicijske pripravljenosti študentov in počasnega tempa napredovanja, ki je posledica slabega tehničnega znanja hoje na turnih smučeh. Da razlik v frekvenci srca med vzponom in spustom praktično ni, lahko pojasnimo s taktiko vodenja ture, h kateri sodi tempo napredovanja z odmori in izbira terena. Vsak vodnik med vzponom vodi skupino tako, da je tempo napredovanja čim bolj enakomeren in tako hiter, da mu lahko brez težav sledijo vsi udeleženci skupine. S tem se tudi frekvenca srca pri udeležencih skoraj ne spreminja. Po začetnem ogrevanju doseže določeno raven, ki se zmanjša le ob krajših postankih. Med spustom pa je tempo nekoliko drugačen. Ves čas spuščanja s smučmi je potrebno smučanje neprestano nadzorovati. Spreminjajoči sneg vpliva na hitrost spuščanja po strmini. Turni smučar mora imeti pri smučanju v vsakem trenutku toliko rezerve, da se lahko takoj ustavi. Zaradi tega in zaradi konfiguracije terena, ki je v gorah zelo razgibana, prihaja pri spustu do večjih nihanj v frekvenci srca. V zahtevnem terenu frekvenca močno naraste, lahko tudi blizu maksimalne frekvence, v ravnih, nezahtevnih delih, pa se lahko umiri skoraj do stanja v mirovanju. Prav zaradi teh nihanj, pa je povprečna frekvenca srca verjetno med vzponom in spustom podobna.