Dolina Aoste - Severni del Parka Gran Paradiso
|
| VanSims2. 08. 2012 19:01:13 |
Za drugi del potepanja po dolini Aoste se odpravim na drugo stran v Grajiške alpe. Baza mi je tu bilo mestece Cogne in sicer za tri dni in tri lepe ture, zopet s pomočjo Lonely Planeta.
Kot zanimivost naj še omenim ogromno temperaturno razliko med samo dolino Aoste(nekje cca 300 - 500 nmv in odprto na sredozemsko padsko nižino) in kako od vasic v kaki stranski dolini na 1000 nmv večji višini(konkretno Cogne cca 1500 m) z že čisto alpskim podnebjem(zaprtost doline in posledično manjše prejemanje sončnih žarkov). Razlika je za cca 10-15 stopinj. Ponoči gredo tudi poleti neredko temperature celo pod 7, 8 stopinj. Razlika je tudi v mediteranski, italijanski arhitekturi same Aoste in npr. Gressoneya in Cogna(slednji od Aoste oddaljen le 20-30 km), ki pa sta popolnoma tipični alpski vasici.
No prvi dan se iz Cognea odpravim v vasico nad njim - Gimillan. Z avtom!  Kar mi prihrani uro hoda. Tam parkiram in se odpravim v dolino Grauson. Cilji: Laghi di Lussert, Lago Money, ter Colle di Laures.
Tura je dolga...cca 9 ur(v obe smeri skupaj), vendar kljub oznaki Demanding v LP po moje niti ni tako kondicijsko zahtevna razen vzpon od prvega do tretjega in zadnjega jezera Lussert. Pa še ta v primerjavi s Pinterjem(glej moj prejšnji zapis) ni tako težak.
Pot poteka od Gimmilana prek dveh planšarij(Alpe Grauson in Alpe Tsesere) do jezer Lussert(spodnje, srednje in zgornje), ki se nahajajo na cca višini Triglava. Pot do tu je brez tehničnih težav.
Od zgornjega jezera pa je še dobre pol ure do Colle di Laures, najvišje točke mojega planinarjenja okoli doline Aosta(3036 m). Ta pot kondicijsko sicer ni prezahtevna, spominja pa na kako podobno pot po Visokih Turah(Ankogel, Säuleck, Hafner) čez majajoče plošče in skale. Na te je treba paziti tudi tukaj. Tudi Grajiške alpe so gnajsaste.
Potem sestopim zopet do jezer. Nazaj grede računam ali imam še čas da se spotoma(kako uro stranpoti) povzpnem še do Lago Money, da me ne bo zajela tema ob povratku. Hitro se odpravim a me to jezero niti ni tako impresioniralo kot zgoraj omenjena tri. Potem se vrnem v Gimillian in z avtom v Cogne, tam pa drag pir(je pa treba reči da je njihov domač valdostanski pir kar okusen).
Še slikce
| (+4) |  | |
|
|
|
|
| VanSims3. 08. 2012 17:21:40 |
Drugi dan sem opravil turo, ki mi bo od vseh okoli doline Aoste ostala najbolj v spominu(poleg mučenja na Colle di Pinter ).
Gre za prehod Sella - Herbetet. Lonely Planet opisuje pot kot klasično turo v Parku Gran Paradiso, deloma izpostavljeno in z odličnimi razgledi. Dovolj, da me je zrajcalo!
Za vse to se je treba na začetku nekoliko potruditi. Od Valnotneya(cca 5 km iz Cognea z avtom - veliko parkirišče) je treba priti do Riffugio Sella. Pot se vzpenja, je kondicijsko malo naporna pa ne preveč. Se pa splača, kajti od Riffugia dalje se začne pravi užitek.
Najprej se po dokaj položni poti sprehodim mimo manjšega jezera in skozi še eno čudovito gnajsasto skalno pokrajino, do samega roba grebena gore Bec du Vallon(lep pogled na Valnotney in istoimensko dolino ter vse tja do Cognea in Gimilliana) kjer pa se potem začne zares.
Od tu dalje vrtoglavi žal nimajo kaj več iskati... Ravno začetni del na katerem je napeljenih nekaj vrvi in lesena rampa je psihološko najtežji in najbolj izpostavljen. Je pa kratek, vsega kakih 50m. Od tu naprej je pot še vedno izpostavljena in prepadna a je vsaj lepa potka, čeprav ozka in le mestoma malo širša, tu in tam je še kako varovalo a nič posebnega. Skoraj vsa varovala na tej poti so zgolj za varovanje in ne napredovanje.
No, da pa ne bi bilo vseh težav prehitro konec pa poskrbi težava čisto drugačne vrste - prečenje nekoliko bolj zoprnega deročega potoka(po obilnem dežju verjetno kar težko). Palice(aja, to še nisem povedal da sem jih zgubil nekje prvi dan okoli Colle di Nana ) pridejo tu zelo prav. Ko je potok za mano je začasno konec tudi izpostavljenosti in zopet grem čez neko gnajsasto skališče da pridem na Plan di Ressello od koder se mi odpre čudovit pogled na zatrep doline Valnotney in na masiv Gran Paradisa, čeprav samega Gran Paradisa tu ne vidim(ta pride na vrsti naslednji dan). Je pa to spet bil eden najlepših razgledov mojega tukajšnjega planinarjenja.
Naprej postane pot zopet na nekaj delih rahlo izpostavljena, dokler po cca. pol ure ne pridem do Casolari dell Herbetet kjer je veselja konec, čaka me le še pot v dolino in nazaj do samega Valnotneya. A se je splačalo
Na poti nazaj me ujame še šibka nevihta a sem bil že pod gozdno mejo(cca 1800 m), ki je mimogrede tu zaradi mediteranskega vpliva kar precej višja kot smo jo navajeni pri nas. Posemezna drevesa srečamo še na višini cca 2300 m, gole skale pa se začnejo šele nekje pri višini Triglava ali še višje.
Pot je v LP označena z Demanding, ne toliko zaradi potrebne kodicije(ta je pravzaprav potrebna le do Riffugio Sella) temveč zaradi izpostavljenosti(potrebna odsotnost vrtoglavice) in rahle tehnične zahtevnosti(seveda nič posebnega za tistega, ki je vajen izpostavljenosti in nekaj varoval npr. a la kaka strma na Nanos in podobno torej delno-zahtevno).
| (+5) | | |
|
|
|
|
| Irina3. 08. 2012 17:36:53 |
Bravo. Ti kar zavidam. In dva palčka za trud, da si vse skupaj spravil na "papir".
| (+2) | | |
|
|
|
|
| VanSims6. 08. 2012 19:13:58 |
Tretji dan sem šel še na razgledišče Alpe Money na nasprotni strani doline Valnotney. Že ko sem se prejšnji dan vračal po poti po dolini je na odcepu za Alpe Money pisalo, da prehod do zatrepa doline ni možen zaradi podrtih mostov. Sklepal sem, da se do samega razgledišča še da priti.
Tako sem zjutraj šel do odcepa in gor. Pot se najprej strmo vzpne - za čudovit razgled na najvišjo goro Italije, ki ni na meji z drugo državo se je treba pač potruditi. A ni tako hudo. V slabih dveh(ali dobri uri in pol) pridem gor.
Zgoraj pa res veličasten pogled na osrednjo skupino parka z istoimensko goro vred, Picolo Paradisom, vmesnim prelazom in ostalimi gorami med katerimi izstopa npr. Herbetet. S poti in iz samega razgledišča sem lahko opazoval tudi pot prejšnjega dne oz. sem si jo lahko predstavljal.
Za popoldne so bile napovedane nevihte tako, da sem si mislil, da morda tudi vseeno če je naprej pot zaprta a vreme je zdržalo do večera ko sem se iz Cognea(seveda obvezen pir in sladoled) zapeljal v dolino kjer sem za oddih dva dneva še malo vandral po dolinskih mestih in gradovih(Aosta, Fenes, Issogne, Courmayeur) predno sem šel naprej v Francijo.
| (+3) | | |
|
|
|
|
| puma6. 08. 2012 19:26:03 |
Odlično! Krasni opisi, fotke in tko kot Irina, ti tudi jaz pomalem zavidam!
Zgleda resnični Gran Paradiso
Pričakujemo lahko torej še opise iz Francije 
| (+1) | | |
|
|
|
|
| VanSims6. 08. 2012 19:37:49 |
Irina, puma, hvala! Vsekakor pa brez Lonely Planeta, ki očitno res zna izbrati lepe poti(lani npr. Stelvio in pred štirimi leti Dolomiti) ne bi bilo nič.
|
|
|
|
| BibaS8. 08. 2012 14:07:41 |
Tudi jaz zavidam tole potepanje!
| (+1) | | |
|
|
|
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej
registrirati.