| palček plezalček24. 08. 2020 21:35:57 |
Cima di Mezzo/Kellerwarte in Creta Monumenz
Izhodišče - tretja serpentina na cesti proti sedlu in hkrati mejnemu prehodu Passo di Monte Croce Carnico, ki razmejuje Italijo in Avstrijo. Tu se odcepi gozdna cesta proti Val Collini in takoj za serpentino je ob glavni cesti na desni manjše parkirišče. Trenutno se je moč peljati skoraj do pašne planine (Casera di Val di Collina), a kadarkoli prej sem tam plezala, to ni bilo dovoljeno. Kako bo v prihodnje, ne vem, so pa pred kratkim popravili cesto.
Tudi tokrat pustim avto ob glavni cesti in jo uberem najprej po gozdni cesti, in nato skozi gozd, dokler se pot CAI 161 ne združi s CAI 148. Ko dospem do naslednjega označenega razpotja, zavijem desno in nadaljujem po CAI 149. Od razpotja poti CAI 141 in CAI 171 nadaljujem še malo po poti CAI 141, a jo kmalu zapustim in zavijem v dolinico pod Creto di Chianevate.
Tu se začne divji svet sivih melišč, ki jih na severni strani zapira stena Crete della Chianevate, na južni pa jih omejuje Creta Monumenz. Vallone della Chianevate v popolnosti upraviči svoje ime temačne, tihe, lahko bi celo rekli morbidne dolinice, a vseeno take, ki v sebi skriva prav posebno lepoto, čutnost in ostrino. Ostanki min, konzerv in lesa me opomnijo na grozote minulih časov, ki pa so nam zapustile toliko slikovitih poti, ki jih brez vojne norije ne bi bilo. Po dolini sicer ne pelje nobena pot, le tu in tam se najde kak možic (naštela sem 3). Tudi ti niso nujni, saj moraš zgolj priti v zatrep, če se želiš čez steno podati na škrbino med Cimo di Mezzo in Creto Monumenz.
Prehod čez steno je opisan tudi na hribi.net. Hvala piscu opisa za idejo.
Prva polovica prehoda je nezavarovana in ni ravno polica, po kateri bi se sprehodili do v opisu omenjene vrvi. Le-ta še vedno visi in še vedno je ista, samo da je v precej vprašljivem stanju, zato sem jo raje pustila nedotaknjeno. Jo je pa kot "smerokaz" možno videti že od vstopa v steno. Če bi se kdo odločil za turo, bi bilo zelo priporočljivo, če bi s seboj vzel kakšnih 15 m vrvi in jo zamenjal. Za vrvjo še malo prečim proti levi, nato ob tenki jeklenici navzgor. Na mestu, kjer se začne jeklenica, se začne tudi boljša skala. Pravzaprav tudi pred tem ni slaba, le popaziti je treba na "frnikole", ki so se ustavile na manj pokončnih delih stene. Poplezavanje ni težko, a pod nogami je zračno.
S prihodom na škrbino je konec brezpotnega dela dostopa, saj se priključimo markirani poti, ki čez predvrh privede do glavnega vrha, s katerega sta Monte Coglianis in njegova Antecima Est na dlani. Ravno tako imamo v nasproti smeri tik pred nosom Chianevate. Ob pogledu navzdol proti V-JV si ogledam še začrtano nadaljevanje čez greben Crete Monumenz, nato pa odmaširam navzdol.
Pot ne vodi na vrh Monumenza, zato jo pred vršnim delom zapustim in se ob nakazani grapici povzpnem na vrh, na drugi strani pa sestopim, dokler se zopet ne priključim na pot in po njej dosežem vhod v Vallone della Chianevate. Ta (pod)grebenska pot ni opisana na forumu. Na mestih je zavarovana z jeklenico, ki je žal stara in mnogokje potrgana. Če bi koga zamikala, je enkratna. Tako umetelno je speljana čez steno, da manjkajočih jeklenic sploh nisem pogrešala. Vseeno je modro natakniti rokavice, če se želite oprijeli še pritrjenih, ker so zelo rjaste.
Nadaljevala sem kar počez proti CAI 171, ki vodi proti koči Marinelli, ji sledila kratek čas, a jo zelo uspešno tudi izgubila. Tako sem se proti jezercu Plotta potikala ob glasnih žvižgih svizca po krasnem škrapljastem svetu. Pri jezercu je svet ovila megla, ki je čez čas odplavala naprej proti Z. Do pašne planine, nad katero so stenice Placche della Val di Collina, sem prišla po južni strani nižjega grebena, do avta pa sem sestopila po poti dostopa.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32
| (+9) |  | |
|
|