| jerque8. 11. 2026 16:07:25 |
Ker mi je sobotno kislo vreme prekrižalo načrte, se je kot zamisel za plan B pojavil vremensko precej bolj neodvisen grad Turjak, ki je sicer zgodovinsko in kulturno zelo pomemben za Slovenijo.
Najprej na hitro nekaj o sveže prenovljenem gradu. Če je slučajno kdo zamudil, prenovljen grad so odprli za javnost konec letošnjega avgusta. Do letošnjega 3. decembra bo odprt ob petkih, sobotah in nedeljah med 10h in 17h, obisk pa bo do takrat brezplačen. Kaj bo po tem datumu, pa menda trenutno ne vedo niti pri JGZ Brdo, ki upravlja grad. Trenutno še niso pripravili informacijskih materialov ipd., v prostorih za blagajno, informacije itd. najverjetneje ne bo nikogar in so odprti le zaradi WCja, če že koga potrebujemo, bo še najbolje povprašati v grajski kavarni (od vhoda gremo naravnost čez dvorišče, ko se razširi, levo). V času odprtja se tako prosto sprehajamo po gradu, kjer je to seveda dovoljeno in odprto, z nekaj sreče pa morda ravno naletimo na kakšno najavljeno vodenje in nam morda celo dovolijo, da se pridružimo, kot se je dogodilo meni. Za vstop v nekatere notranje prostore, kjer je parket, si je potrebno čez čevlje nadeti plastične vrečke, ki se dobijo na "blagajni" pri vhodu. Glede parkiranja, menda urejajo parkirišče malo pred grajskim privozom, trenutno pa kar vsi parkirajo na območju gradu, ali pri grajski pristavi (prva zgradba desno na privozu) ali v lipovem drevoredu levo od privoza. Menda pa bodo v prihodnosti tam dovolili parkiranje le uslužbencem, gostom hotela (ko bo odprt) in izjemoma težje pokretnim obiskovalcem.
Jaz tega glede parkiranja še nisem vedel, zato sem parkiral kar na večjem urejenem parkirišču tik ob glavni cesti Škofljica - Kočevje, kjer se zaenkrat še niso domislili tistih "priljubljenih" rožnatih dodatkov za neko aplikacijo "15%"  . Ker je ura bila še zgodnja, sem se najprej odpravil proti omenjenim slapovom. Šele zdaj sem opazil, da še ni nobenega izleta do tja, zato tudi nisem slikal vsega mogočega ob poti ter geodetsko meril nadmorskih višin, dolžin poti itd. in se bo treba zadovoljiti s približnim opisom v nadaljevanju.
Torej, odpravimo se po cesti proti Želimljam, v samem vaškem jedru nas kažipot usmeri desno do pokopališča, omenjeni so tudi že slapovi. Do pokopališča nekoliko izven vasi vodi ozka asfaltirana cesta, "markirana" tudi s "kroparskimi" kandelabri. Pri pokopališču se cesta konča, tam je tudi prostora za nekaj avtomobilov. Ker pa se na pokopališču nahajata dve grobnici turjaških graščakov Auerspergov in ga zato nameravajo vključiti v turistično ponudbo, se v prihodnosti ne bi preveč zanašal, da bo vedno prostor. Kakorkoli, pri pokopališču nas kažipot usmeri na gozdno pot, ki je tu in tam celo markirana s Knafelčevimi krogci ali puščicami, vendar če se je držimo, res ne moremo zaiti. Pot je spočetka še kar lepa, se pa kar konkretno spusti na dno grape (soteske?) potoka Bajdinc, kjer nas pričaka lesena brv. Kar precej dvignjena, verjetno je potok tipičen hudournik, ki lahko ob nalivu nenadoma kar precej naraste in "podivja". Kot nekakšno opozorilo za nadaljevanje je ob brvi bila tudi prižgana svečka, verjetno se je kdo tam že smrtno ponesrečil. Na drugi strani brvi se z leve priključi še ena potka, na prvi pogled tudi lepa, ki bi po zemljevidih sodeč morala priti iz Ščurkov, t.j. tam, kjer serpentinasta cesta iz Turjaka doseže Želimeljsko dolino. Tu zavijemo desno in hodimo vzdolž potoka navzgor proti toku. Kmalu pa je lepega konec, grapa se zooži in tabla TD Turjak nas opozori, da nadaljujemo na lastno odgovornost. Če bi do tukaj še šlo v supergah, pa so za naprej nujni pohodniški čevlji z dobrim oprijemom in tudi palice so mi prišle kar prav. "Pot" je bolj podobna stopanju po skalah v potoku, dvakrat na tak način prečimo potok, nekje po skalah previdno prečimo zelo strmo pobočje grape tik nad potokom. Sedaj, ko so vodostaji zaradi poletne suše še vedno nizki, sem se celo prebil s suhimi nogami, v bolj normalnih razmerah pa bi verjetno bilo potrebno stestirati vodotesnost obutve . Če se prebijemo čez vse to, smo poplačani z dvema zaporednima slapovoma (ali pa gre za en dvokaskadni slap?). Do tolmuna med njima se še da priti, naprej pa vsaj za nealpiniste ne. Če ne upoštevam pomoči palic, sem do tja uspel priti brez prijemanja skal, torej bi pot po forumskih kriterijih bila klasificirana kot lahka. Z izjemo brvi ni drugih varoval ali pomagal. Morda še približna časovnica, ocenjena iz metapodatkov slik. Od parkirišča pri glavni cesti je bilo potrebno pribl. pol ure, vključno s kratkim ogledom grobnic na pokopališču, na tistem razcepu v vasi piše, da naj bi bilo 20 minut, od samega pokopališča pa sem potreboval pribl. 15 minut bolj "penzionističnega" ritma.
Ker drugam ne gre, se vrnem do brvi in nato konkreten vzpon do pokopališča. Oz. že malo pred pokopališčem se desno odcepi še ena pot, ki se hitro spusti na cesto med Turkakom in Ščurki. V kakšnem prijaznejšem času bi bilo treba paziti na "pogačarje" in upati, da redno vzdržujejo zavore, v jesenski sivini pa ni bilo nikogar. Ko cesta naredi zelo oster 180° levi ovinek, nas nov kažipot usmeri desno k Staremu gradu. Tabla nas opozori, da naj se bolj kot medvedov bojimo lokostrelcev, ki imajo tam svoj poligon, k sreči je ura bila še nekoliko prezgodnja zanje . Do nekaj ostankov grajskih zidov nas pripelje krajša izpostavljena pot rahlo navzgor. Morda bi celo obstajala kakšna bližnjica od tam do "novega" gradu, ampak raje ne tvegam bližnjega srečanja s kakšnim projektilom in se raje vrnem na cesto, od koder se hitro doseže grajski privoz.
Malo sem pa bil razočaran, ker nekako nisem in nisem našel primernega mesta za kakšno idealno razgledniško fotko gradu  . Ali motijo drevesa ali električni kabli ali bi bilo treba zmotiti posest zasebnih dvorišč... Nekaj obeta le ena gola vzpetina s cerkvijo in oddajnikom nekje južno od gradu, po PeakFinderju naj bi šlo za Veliki Osolnik in morda enkrat ob primernejšem vremenu tja gor celo res privlečem stativ in teleobjektiv...
| (+2) |  | |
|
|