Zoncolan slovi kot smučišče in kot zahteven kolesarski cilj, s hribovskega gledišča sta od njega bolj priljubljena bližnja Tamai in Arvenis, tudi Dauda nedaleč stran. Nanj vodijo tri ceste, katere imajo še najraje motoristi in kolesarji. Stara cesta iz Priole je opuščena, nadomestila jo je cesta iz Sutria, po kateri sem vzpon opravil tudi sam. Z druge strani pripelje gor cesta iz Ovara, lani je bil tam Giro d'Italia, klanec slovi kot eden najtežjih vseh Girov dosedaj. Prvih deset kilometrov do parkirišča na smučišču klanec ni kaj dosti zahteven, prav nedolžen pa tudi ne. Cesta je široka, razgledi krasni, pot gre kar hitro izpod koles. Tam pa se svet postavi pokonci in nadaljne tri kilometre do prelaza je presneto strmih. Tako strmih, da sem moral dvakrat peš, porivajoč bicikel v breg. Na vrhu, pri kolesarskem spomeniku, se mi je nekaj časa smejalo kar samo od sebe, tako fletno je bilo zgoraj. Dolgo časa sam, prelestni razgledi na bolj ali manj znane gore v okolici, precej njih že obiskanih, čudovito vreme in izdaten proviant v nahrbtniku. Ždel sem zgoraj kot martinček na soncu, mlel dobrote, premišljeval, načrtoval in se spominjal, se šel še malce dolce far niente, potem pa odbrzel v dolino. Do smučišča oz. parkirišča sem imel nekajkrat občutek, kot da peljem v prepad, hudičevo strmo je tam, potem sem se v gostilni odžejal, in že je sledil najlepši del potepa, spust po široki cesti v dolino. Kar prehitro sem pribrzel nad Sutrio, tam zavil proti Prioli in se naokoli skozi vasico vrnil do avta. Še preden sem se odpeljal proti domu sem sklenil, da ob priliki spoznam še drugi dve cesti, naj med vzponom porivam ali ne
http://tubojan.blogspot.com/2022/05/zoncolan-kolesarjenje.html