1. dan: Vent (1895 m) - Martin-Busch Hütte (2501 m) - Similaunhütte (3019 m) - Similaun (3606 m) - Similaunhütte
2. dan: Similaunhütte - Ötzi Fundstelle (3210 m) - Finailspitze/Punta di Finale (3514 m) -
Hauslabjoch (3280 m) - Martin-Busch Hütte - Vent
Na veselje egipčanskega prijatelja, navdušenega, a še razmeroma neizkušenega hribolazca, sem minuli konec tedna začrtal zadnje večje visokogorsko pohajkovanje južno od Innsbrucka v letošnji sezoni. Similaun se je zdel pravšnja izbira: v dobrobit raziskovanja Stubajskih Alp sem pustil nekoliko bolj oddaljene Ötztalske Alpe nekoliko vnemar, izvzemši Wildspitze in Hohe Geige. Similaun upravičeno velja za relativno lahko ledeniško turo in kot nalašč za pričetek raziskovanja ledeniških prostranstev, obenem pa za sila markanten hrib, obkrožen z večinoma le nekoliko nižjimi vršaci v veličastni krajini Schnalskamma, ene osrednjih skupin Ötztalskih Alp. V prid izbiri izleta je šlo tudi dejstvo, da je koča Similaunhütte le dobri dve uri pod vrhom, Martin-Busch Hütte pa zgolj nadaljnjo uro in pol sprehoda nižje. Mohammed je bil navdušen nad perspektivo prvega tritisočaka in prve ledeniške ture, mene pa je intrigirala predvsem zapuščina rajnkega Ötzija, ki je obležal v pokoju nedaleč pod vrhom - tako je bila podana ideja dvodnevnega izleta, kjer bi se prvi dan vzpela na Similaun, drugi dan pa lagodno sprehodila mimo monumenta, posvečenega najznamenitejši evropski mumiji v dolino, ki sicer trenutno domuje v prestolnici Južne Tirolske Bolzanu. Vreme je delovalo kot naročeno in zdelo se je, da bova izkoristila zadnji primeren vikend za tovrstne ambicije - kar se je tudi izkazalo kot pravilno.
Kljub težavam z avtom, ki je potreboval nekaj potiska, sva bila v soboto že zgodaj zjutraj v Ventu, ključnemu izhodišču za pristop k osrednjemu delu Ötztalskih Alp, in se po lagodni poti, primerni celo za gorsko kolo (kolesarjev pri koči ni manjkalo) sprehodila mimo Martin-Busch Hütte do Similaunhütte. Kolega, nevajenega takšnih višin (doslej še ni bil nad 2900 m), je v nadaljevanju nekajkrat zbodlo, a je bilo po počitku bolje; tako sva se hitro znašla pod ledenikom, kjer pa sem ob opremljanju in navezovanju prišel do neljubega spoznanja - pozabil sem dereze, in se po neuspešenem iskanju v koči, zaradi česar sva izgubila kako uro, moral sprijazniti z nehoteno usodo neprikladnega manka; na srečo Similaun omogoča sprehod po vzhodnem grebenu, kjer se je moč izogniti vsem strmejšim ledenim predelom.
Prepoznavajoč, da bo z več previdnosti in smelo uporabo cepina šlo, sva na kolegovo željo vendarle nadaljevala po ledeniku, ki je v spodnjem delu mestoma, no, leden, pa strm in razpokan; višje postane lahko prehoden in celokupno blag. Ključni del sicer razmeroma malo zahtevnega vzpona je zaključni greben, ki mestoma izpostavljeno preči nad hitro usodnimi ledenimi strminami in kjer je uporaba derez več kot dobrodošla; v izogib nevarnim pobočjem sem nameraval poplezati čez skok, ki na oko ni presegal slabe dvojke, a je bila skala tako nezemeljsko krušljiva - niti en sam oprimek ni vzdržal brez razpoprhanja - da sem se moral hočeš-nočeš odločiti za bolj tvegano varianto preko zelo zračnega raza. Za tem do vrha ni več težav, le dodatna previdnost je potrebna ob krajšem prečenju nekoliko prepadnega snežišča tik pod vrhom.
Similaun je sicer eden najbolj priljubljenih vrhov Ötztalskih Alp - v prid obisku gre njegova višina (s 3606 m je peti najvišji vrh gorovja in sedmi najvišji v Avstriji), perspektiva razmeroma enostavne ledeniške ture, kjer sta od udobno pristopne koče do vrha le dobri dve uri, morda - odvisno od razmer - malenkost več, in prostoren, razgleden vrh, ki bojda omogoča nekatere izmed najbolj mikavnih pogledov v tirolskem visokogorju; razgled nama ni bil naklonjen, saj se je vrh ob prihodu večinoma zavijal v težke oblake, se je razkril čudovit pogled na bližnji impresivni Hintere Schwarze, s 3628 m najvišji vrh skupine Schnalskamm - resnično magična gora, vam rečem. Prav tako je pogled ujel nekatere izmed najvišjih vrhov v osrednjem delu Ötztalskih Alp na čelu z Wildspitze, prikrajšana pa sva bila za uzrtje južno ležečih prostranstev Italije in pogled proti delu skupine z drugo najvišjo goro Ötztalkskih Alp, Weisskuglom.
Na vrhu me je ganila iskrena in navdušena reakcija kolega in po dolgem obstanku sva se previdno sprehodila do ledenika, po lažjem prečenju v zgornjem delu pa krenila na greben, kjer se razkrije omožičena in precej lahka pot, ki se mimogrede zvije ob privlačnem jezercu na višini cca. 3200 m; tam sva ostala dalj časa in se proti večeru sprehodila do Similaunhütte.
Prvotni načrt je bil, da se vrneva mimo Ötzijevega monumenta in prespiva v koči Martina Buscha, drugi dan pa osvojim še kakega od lažjih tritisočakov v okolici (npr. Kreuzspitze), a se je zaradi polne zasedenosti ob lepem vikendu ta ideja sfižila; k sreči sva v zadnjem trenutku dobila mesto v Similaunhütte, ki navkljub legi nad 3 km ponuja kar presenetljivo mero udobja, neprimerljivo z Becherhaus iz tedna poprej; no, spričo enostavnega dostopa bi nemara vendarle navedba presenetljivosti morala izpasti...
V čudovitem, čistem jutru sva nadaljevala potovanje po lepem, delno zavarovanem grebenu, ki so ga lajšali imenitni razgledi zlasti na Finailspitze, nekaj več kot 3500 m visoko goro neposredno nad arheološkim najdiščem (čeprav Similaun spričo večje, kolikor jo lahko personaliziram, osebne prepoznavnosti in karizme kot gora, na pobočjih katere je bila najdena mumija, nekoliko neupravičeno pobere več slave od Finailspitze, se najdišče pravzaprav nahaja neposredno pod slednjo in precej daleč od Similauna); pred izletom o vzponu na Finailspitze niti nisem razmišljal, saj sem si ta vikend po zaporednih napornih vzponih zaželel nekaj lažjega - kar se mi itak nikoli ne posreči
- še posebno pa sem bil previden zavoljo kolegove neizkušenosti in nevajenosti teh višin, ki ju je skrival velik entuziazem. Vendar ko si tako blizu...
Po postanku pri kar dobro obiskanemu monumentu znamenitega praprednika sva se vzpela pod vršno stavbo Finailspitze, kjer sem se nameraval nameraval do vrha povzpeti sam, kolega pa naj bi me počakal spodaj; a ko se je odločil, da bo neumorno sledil, sva se skupaj odpravila proti vrhu. Sam vzpon po klasičnemu pristopu preko severovzhodnega grebena se je izkazal za precej lažjega od pričakovanj, četudi mestoma plezamo preko rahlo krušljivih skokov (do I+) in moramo pred koncem kratko prečiti preko izpostavljene grebenske rezi. Tik pod vrhom je kolega pod potenco adrenalina kar poletel preko težjega prehoda proti vršnemu križu (II, izpostavljeno, lažja pot pristopi neposredno po grebenu) in moral sem mu pač slediti
Na vrhu sva bila v pol ure vzpona preko SV grebena in na ozkem, prepadnem vrhu, kjer je bilo zaradi precejšnje obiskanosti kar težko najti mesto za sedenje, tokrat uživala precej lepše razglede z vrha kot dan pred tem.
Vzpon na Finailspitze je sicer zahtevnejši od slabih sto metrov višjega Similauna, vendar je ključni del (vzpon preko SZ grebena) razmeroma kratek; večinoma poplezavamo preko le mestoma rahlo nestabilnega skrotja, le na nekaj predelih plezanje pogleda čez običajno enko, malo pod vrhom pa nas časa prestop zračne grebenske rezi; vsa pot je razvidna in pretežno podprta z možicosledom. Vzpon je sicer pred leti že omenjal uporabnik viharnik, omenim pa naj le še, da pristop pridobi popolnoma drugačne karakteristike, kolikor je vstop na greben (in nadaljevanje poti po njem) še pod snegom, ki se praviloma obdrži prcej dolgo v poletje; takrat je zimska oprema na mestu, v danih okoliščih pa zanjo ni nobene potrebe - vzpon je kopen, zato pa nekoliko siten.
Z vrha sva se v hitro spreminjajočih se vremenskih razmerah, ko so se vse gostejši oblaki strumno spuščali proti površju, hitro spustila do sedla Hauslabjoch in ob prvih redkih snežinkah sestopila do Ötzijevega monumenta, od tam pa lagodno mimo koče Martina Buscha do avta; vreme se je popoldne začasno popravilo, naju pa je med vožnjo ujela nevihta pred Innsbruckom, ki pa ni mogla skaliti vedro užitega vikenda. Še posebej se moram zahvaliti kolegi Mohammedu, ki je prispeval odlično družbo in se glede na okoliščine imenitno izkazal.
Pričujoča tura je priporočljiv visokogorski izlet; vzpon na Similaun je primeren za pridobivanje ledeniških izkušenj, pristop na razgledni Finailspitze pa je zelo zahtevna neoznačena pot z lažjim plezanjem, ki pa dobro uhojenim gornikom ne bi smela predstavljati večjih težav. Vsekakor gre za dve čudoviti gori, sam itinerarij pa ob pričujočem načrtu niti ni preveč naporen. S tem sem zaključil z ambicioznejšimi vzponi južno od Innsbrucka, kar potrjujejo nove razmere po tem vikendu, po katerem so gore v okolici mesta spodobno pobeljene.
In dobri stari negibni Ötzi? Vsekakor je zanimivo uvideti, kako privlačen je bil njegov lovski poligon in kako visoko so predhodniki nosili nesoglasja pred več kot pet tisočletji, medtem ko smo na pričetek turistovskega obiskovanja gora čakali vsaj do veka viharništva, če ne romantike. Seveda si okraja ni izbral sam, a obstaja mnoštvo manj privlačnih lokacij za poslednji počitek.
Želim vam prijetno branje,