Hribi.net
Hribi.net
Prijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Prijava
Še niste registrirani? Registracija.
Ste pozabili geslo?
Anketa
Kje se nahaja Nagnoj (1193 m)?
Glasuj

Tržaški Kras

Natisni
bagi16. 01. 2024 08:17:05
Ni za kaj Simon nasmeh. Lepi kraji so to in če rabiš kakšno GPS sled, mi kar sporoči.
všeč
bagi18. 01. 2024 12:58:24
Še enkrat sva izbrala za izhodišče Orlek blizu Fernetičev. Cilj je bil raziskati številne hribčke in dolince precej bolj levo kot prejšnjo rundo. Tudi tokrat je bilo vse skupaj krožna varianta, kot vmesna cilja pa so bile najprej Opčine na eni strani in Bazovica na drugi strani kroga.

Tokrat so bile vse poti nadvse udobne, tudi na grebenu nad Tržaškim zalivom. Tu je morala potekati neke sorte meja, ker je ohranjenih veliko mejnih kamnov, ravno tako se najdejo podstavki za topove in številni jarki. Za razliko od prejšnjih raziskovanj sva na teh poteh srečala veliko pohodnikov, še tekačev je bilo kar nekaj. Očitno se pozna bližina Trsta in da ljudje iščejo sprostitev v naravi. Tudi midva sva taka in komaj čakava nadaljevanje nasmeh.

Koordinate izhodišča (igrišče za vasjo Orlek): 45.6898500N, 13.8396786E
Parkirava kot prejšnjič poleg igrišča v Orleku. Tudi začetna smer je  enaka1
A že po nekaj sto metrih nadaljujeva po novi trasi. Slediva oznake 2A2
Čeprav sva na Primorskem so pred nama številne zimske ovire :)3
Kmalu le posije sonce in takoj je vse bolj prijazno4
Pred nama je Škratova dežela. Ni jih videti, verjetno so se poskrili pred mrazom :)5
No ja, vsaj tega srečava :)6
Konji desno, midva tudi …7
Ponovno sva v Opčinah, tokrat iz druge strani8
Tipična kavarna … nekaj za popiti, nekaj za pojesti, predvsem pa italijansko glasna :)9
Zavijeva na razgledni greben nad Tržaškim zalivom. Tu je precej mejnikov iz 19. stoletja10
Pogled na zamegljen Trst11
Banovski hrib z oddajniki in radarjem obalne straže12
Vetrokaz. Tole nisem še nikjer zasledil13
Grebenska pot je lepa in vseskozi dobro označena14
Naravna klopca za počitek :)15
Prehajava iz hriba na hrib. Vseskozi so sledi utrjenih položajev, verjetno še iz prve vojne16
Še eden od vmesnih vzpetin, Goli vrh17
Nadaljujeva v isti smeri …18
Trst in negovo zaledje19
Ostanki topniškega položaja ob poti20
Nadaljujeva v isti smeri …21
Pašnik z ovcami. Teh zagotovo ne zebe22
Tukaj se usmeriva proti Bazovici23
Golf igrišče ob poti. Začuda srečujeva samo ženske24
Udobno …25
Bazovica in cerkev Santa Marie Maddalene26
Še njena notranjost …27
Nenavadno velika oznaka za ulico Srečka Kosovela28
Po tej ulici tudi zapuščava Bazovico29
Kmalu sva pri zadnjih hišah in počasi se bova obrnila proti izhodišču30
Kmalu sva na še eni krasni poti … pešpot Josef Ressel31
Josef Ludvík František Ressel je izumitelj ladijskega vijaka, živel pa je v Trstu32
Pot je bogato opremljena z informativnimi tablami vseh sort33
Malo pred mejo se Resslova pot zaključi, oznaka 3 pa ostaja34
Na bližino meje naju opozarja ena od številnih tabel *Confine di stato*35
Tik ob mejni črti hodiva skoraj 6 km36
Sva že v Orleku. Kratek zaključni del je enak jutranjemu37
Na igrišču pa še vedno nikogar :)38
Vse skupaj se je nabralo 24 km in 600 višincev39
(+5)všeč
bagi23. 01. 2024 13:57:04
Sneženje in prav nemaren mraz v večjem delu Slovenije sta zaslužna za ponoven obisk pri sosedih, tokrat že osmič. Kar veliko sva že raziskala tam okoli, še precej novega naju čaka nasmeh. Tokrat je bil na vrsti predel ob italijanskem delu Soče, ki bi ga mirne duše lahko poimenoval po poteh Soške fronte. V hudih bojih med Avstroogrsko in Italijo je tu izgubilo življenje tudi mnogo Slovencev in ne govorijo zastonj *Doberdob, slovenskih fantov grob*. Žal za njih, kot žal tudi za stotisoče drugih vojaških duš, ki so v teh krajih izgubile življenja v imenu političnih interesov.

Da so tu potekale prve bojne linije sem opazil že v prvem delu poti, na vrhovih Monte S. Michele. Ta ima štiri vrhove, eden od njih ima tudi slovensko ime Debela Griža. Toliko jarkov, rovov in podzemnih labirintov ne vidiš pogosto. Greben so držale avstroogrske enote, posebej veliko je bilo madžarskih vojakov. Po njih se imenujejo tudi ulice v bližnji vasi Martinščina (San Martino del Carso).

Tudi hrib Mali Brestovec v zadnjem delu poti je absolutno vreden ogleda. Ves je prevrtan, podzemni labirinti pa so urejeni za ogled. V njih je muzej na prostem s pojasnil o tedanjih dogodkih. Večina je zapisana tudi v slovenšini, tako da z razumevanjem ne bo težav. Do najvišje točke hriba pa pridemo po stezi, ki poteka okoli hriba. Tudi tam je nekaj tabel s pojasnili in velik obelisk v spomin in opomin.

Od vsega pa me je najbolj prevzela neskončna kostnica na pobočju griča Sei Busi poleg vasi Sredipolje (Redipuglia). Tam so shranjeni ostanki 100.187 vojakov 3. italijanske armade, ki so padli na fronti ob reki Soči. To je največji tovrstni spomenik v celotni Italiji, menda celo Evropi.

Vse skupaj je v bistvu velikansko terasasto stopnišče, na vrhu katerega stojijo trije kamniti križi. Vseh teras je 22, na njih pa so v abecednem vrstnem redu shranjeni posmrtni ostanki 39.857 identificiranih vojakov. Na vrhu pod križi sta še dve ogromni grobnici, pokriti z bakrenima ploščama. Tam so ostanki 60.330 vojakov, ki jim niso mogli določiti porekla. In vtisi, ko se sprehajaš med desettisoči mrtvih ? Presenečenje, žalost, jeza, predvsem pa spoštovanje ...

Koordinate izhodišča (Miren) : 45°53'40.8"N 13°36'30.1"E
Parkiram v vasi Miren na manjšem parkirišču poleg reke Vipava1
Skozi stari del vasi se podam proti italijanski meji2
Pot do nje ni ravno za hvalit, je pa mraz vsaj luže vklenil v leden oklep :)3
Še malo in kmalu bom čez mejo. Pred mano je vas Rupa, tam pa carabinier, ki me čudno gleda :)4
Te vrste pomnikov je v obmejnih vaseh Krasa vse polno5
Lepo, slovenščina na drugi strani meje :)6
Železniški most čez Vipavo blizu zaselka Rubije7
Malo naprej iz vasi zavijem z glavne ceste desno v gozd8
Sledim dobro označeni poti z oznako 073, cilj Monte S. Michele9
Še nekaj mesecev in vse bo ozelenelo :)10
Na označenem mestu zapustim pot 073 in se dvignem na greben11
V njem so štirje označeni vrhovi, vsi prva bojna linija. Tukaj je prvi vrh (Cima 1)12
Ogromno je utrjenih jarkov in labirintov. Tale je pod Debelo Grižo (Cima 2)13
Poleg je informacijska tabla v treh jezikih in s fotkami iz tistega obdobja14
Tretji, glavni vrh. Pod njim je vse izdolbeno s številnimi topovskimi linami na vse strani15
Še oznaka vrha …16
Hriba ne obkrožim v celoti, a  vseeno naštejem osem takih lin. Višina vsake je cca 4 m17
Pogled v notranjost ene od njih. Po tem podzemlju se gre le organizirano v spremstvu vodnika18
Nadaljujem proti vasi Martinščina (San Martino del Carso)19
Na začetku vasi. Rumen smerokaz kaže na prisotnost madžarskih enot na tej fronti20
Martinščina in cerkev San Martino Vescovo21
Na koncu vasi zavijem na pot 070, a že po nekaj sto metrih zavijem levo22
Spet hodim ob številnih utrjenih jarkih tik ob glavni cesti23
Žal so se tu dogajale najtemnejše plati bojevanja v prvi vojni, napad s kemičnim orožjem24
Nadaljujem svojo pot po lepih krajih z žalostno zgodovino25
Čreda osličkov mi popestri dan. Ne tako redko se počutim kot njihov član :)26
Spomin se ohranja … 27
Naslednji cilj je Polač (Polazzo), kjer se hribovje dokončno prevesi v ravnino28
To se kar takoj pozna. Vse je še vedno nekako zeleno, ambient drugačen29
Agave so tu običajne okrasne rastline. V ozadju so Dolomiti30
Tudi stil cerkva je popolnoma drugačen31
Le malo naprej na obrobju vasi Sredipolje pa presenečenje … ogromna kostnica Sacrario di Redipuglia32
Poseben občutek te prevzame, ko se po terasah sprehajaš med neštetimi preminulimi vojaki33
Presente … prisoten34
Na vrhu. Tu spodaj so ostanki še skoraj 40.000 neznanih vojakov35
Poln vtisov nadaljujem pot po enem od najhujših morišč … Doberdobski planoti36
Vsepovsod so utrjeni jarki, nekaj je vzdrževanih v spomin na tiste čase37
Veliko je tudi informacijskih tabel. Tole je delček ene … 38
Druge …39
Tretje …40
Grem naprej proti Doberdobu41
Celo oznako *Padlim slovenskim vojakom* zasledim …42
Doberdob. Med vojno je bil skoraj v celoti porušen in kasneje obnovljen43
Čas me že malce preganja, zato se ne ustavljam44
Zaselek Vižintini. Pot me vodi direktno skozi njega45
Nobene delovne vneme :)46
Še vedno Vižintini. Ob glavni cesti poiščem nadaljevanje47
Moj naslednji cilj, Mali Brestovec po poti 07448
Pot je lepa, sonce me še vedno greje, le moja stalna družba tokrat žal manjka49
Še eno od presenečenj poti. Vhod v svet podzemnih zaklonišč50
Tu notri bo treba. Markacije so nedvoumne51
Hmm, a tukaj se še vedno streljajo :)52
Čelke ne potrebujem, dežnik bi bolj prav prišel53
Podstavek za topove, kar nekaj njih54
Ambient je lepo opremljen, v vsakem stranskem rovu se nahaja delček zgodovine55
Vseskozi so na tleh tudi kovinske plošče, njihovo sporočilo pa mi je neznano56
Še izsek iz informacijske table57
Še nekaj fotk …58
Na vrhu. Sonce se pospešeno poslavlja59
Po poti 074 odbrzim proti glavni cesti za smer Gabrje / Miren60
Dan mi uhaja, zato zapustim glavno cesto in uberem bližnjico proti Mirnu61
Pot je zapuščena, zato pa mi v stranski grapi uspe fotkati strojnico vojaške žičnice62
Bližnjica je bolj čudne sorte, zarasla in vprašljivo prehodna. Bo, ne bo ?63
Kar oddahnem se :) Po nekaj dvomih in opraskanih rokah le pridem do prvih hiš64
Mirenski grad in samostan Lazaristov65
Bližam se centru mesta. Tu zavijem levo na bližnjico66
Nato pri občinski hiši zavijem levo čez Vipavo67
Zadnji hrib ta dan :)68
Večer. Dan gre na počitek, jaz pa proti izhodišču69
Zaključek današnjega potepanja :)70
GPS sled. Vsega skupaj se je nabralo 34 km in 900 višincev71
(+7)všeč
piotr23. 01. 2024 15:32:51
Poučna, vznemirljiva in skratka, krasna predstavitev zamejstva..nasmeh
(+6)všeč
bagi13. 02. 2024 11:32:59
Za tokratni obisk pri sosedih sva izbrala krajše in bolj ležerno potepanje, ravno pravšnje za slabšo vremensko napoved. Naslov teme je Tržaški Kras, zato sva se odpravila naravnost v Trst. Peš seveda nasmeh.

Parkirala sva v Bazovici, ki sva jo obiskala v enem od prejšnjih raziskovanj. A poti je v teh krajih mnogo in večinoma se trase lahko načrtuje brez ponavljanja. Tudi tokrat je bilo tako in po nepoznani poti sva bila hitro v Trstu. Včasih je v centru vrvelo od Jugoslovanov, sedaj pa je to čisto, urejeno mesto. Največji razcvet je Trst doživel v času Avstroogrske, ko je bil glavno pristanišče monarhije. Zgodovini primerno se da v mestu tudi marsikaj videti in sprehod skozi osrednji del je bil poseben užitek.

Vračala sva se po trasi bivše ozkotirne železnice, ki je povezovala Trst in Poreč. Dolga je bila 123 km in imela 11 mostov, 6 viaduktov in 35 postajališč. Marsikaj od tega je še ohranjeno, trasa pa spremenjena v kolesarsko in pohodniško pot. V zaledju Trsta je pot prevlečena z neke sorte asfalta, v nadaljevanju pa je za podlago makadam. Začuda nisva srečala kaj dosti kolesarjev, čeprav jih je običajno vse polno. Morda je bilo krivo vreme in ne preveč prijazne temperature, a nama je to čisto odgovarjalo velik nasmeh. Kmalu sva bila visoko nad Trstom, kjer sva pri Jezeru obrnila proti Bazovici in po slabi uri prispela na izhodišče. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Bazovica) : 45°38'34.9"N 13°51'58.8"E
Parkirava na obrobju Bazovice na enem od redkih parkirišč1
Jestvine … že dolgo nisem zasledil te besede :)2
Sledi dobra kavica in priboljški, šele nato začneva z bolj resno hojo :)3
Prometnemu centru se izogneva po stranskih ulicah4
Kmalu sva na podeželju, če se temu lahko tako reče :)5
Vsekakor pa jo to Kras, ker so povsod oznake za tako ali drugačno jamo6
Nadaljujeva po markacijah, pot ima oznako 044A7
Čez kraški prelom se začneva spuščati proti morju. Bankine ob poti pričajo o bivši pomembnosti te povezave8
Pred nama je Sveti Ivan, predmestje Trsta9
Avtomobili so parkirani vsepovsod, marsikateri je tudi obtolčen10
Skuterjev je tudi polno in so dejansko najbolj praktično prevozno sredstvo11
Prostora ni ne na levi, ne na desni, zato greva kar lepo po sredi :)12
Sva že v Trstu. V ospredju Fontana del Giano Bifronte13
Pridruživa se vsakodnevnem utripu in radovedno opazujeva okolico14
Ulice so izjemno čiste, zaradi vikenda niti ni preveč ljudi15
Srbska pravoslavna cerkev Svetega Spiridona ob Velikem kanalu16
Tu si privoščiva kavico v spomin na nekdanje čase Ponte Rossa17
Ta je bil včasih nakupovalna Meka za Jugoslovane od blizu in daleč, danes je tu le običajna tržnica18
Kanal je bil zgrajen za dostavo s manjšimi čolni, Ponte Rosso pa prvi, še lesen most, ki so mu leta dodala rdečkast odtenek19
Vse kar je višjega od sedanjih treh mostov v Velikem kanalu pa je parkirano ob obali20
Glavni trg v Trstu je Piazza Unità d'Italia, zgrajen še v času Avstroogrske21
Za čistočo skrbijo velezanimivi sesalci pod budnim očesom upravljalcev :)22
Nadaljujeva na prvi tržaški hrib v smeri cerkve Marije Snežne23
Do tja vodi kar nekaj nebodigatreba strmih stopnic …24
Nadaljujeva še naprej in kmalu sva v preddverju Sv. Justa25
Če bi se s takimi streljali še danes, ne bi bilo toliko gorja po svetu26
Obiščeva še nekaj stoletij staro cerkev Sv. Justa27
Na sosednjem hribčku pa je cerkev Sv. Jakoba, ki ima za mene velik pomen :)28
Tu je bil zaključek moje prve od vseh dolgih poti, ko sem v enem kosu prehodil 300 km. Ta izkušnja mi je odprla čisto drugačen svet :)29
Še njena notranjost. Tu se pokloniva spominu tistih, ki jih ni več z nama30
Za povratek izbereva traso bivše železniške povezave Trst - Poreč31
V neposredni bližini Trsta jo uporabljajo večinoma sprehajalci psov in tekači32
Je pa lepo urejena in ima ločene pasove za kolesarje in sprehajalce33
Vsa izpostavljena mesta so varovana z  ograjo, na prehodih čez ceste so nedvoumne oznake34
Pod ogromnem bolnišničnem kompleksom se asfalt zaključi in nadaljujeva po makadamu35
Eden od šestih viaduktov Parenzanke ( tudi Poreška proga, Vinogradniška, Istranka, TPC … )36
123 km dolga povezava med Trstom in Porečem je imela tudi 8 predorov v skupni dolžini 1530 m37
Postaje so bile grajene po pravilih avstro-ogrskih državnih železnic, lepe na pogled in funkcionalne38
Trasa železnice z razgledišča nad Glinščico. Največji naklon je 28 ‰, najvišja hitrost vlaka pa je bila 31 km/h39
Sva že v San Lorenzu s slovenskim imenom Jezero, ki mu ne prepoznam izvora40
Sledi še nekaj pešačenja ob robu asfaltne ceste proti Bazovici in hitro sva na izhodišču41
GPS sled prehojene poti. Tokrat se nama je nabralo 23 km in 600 višincev42
(+4)všeč
turbo13. 02. 2024 12:48:11
Lepo, krasni konci, tudi meni precej ljubi. Ob priliki vama priporočam izliv Soče v Jadran, krasno, samo ne v mokrem, ker je blata do kolen. Potem pa Gradež in bližnji Oglej, povsod veliko lepega za pogledat in krasni sprehodi v samih mestecih in okolici.

http://riservafoceisonzo.it/
https://www.zadovoljna.si/potovanja/grado.html
https://www.burger.si/Italy/Aquileia/uvod_SLO.html
https://www.thewalkofpeace.com/sl/locations/aquileia/
(+2)všeč
bagi14. 02. 2024 11:25:13
Hvala za linke nasmeh. Te kraje imava že ogledane, predvsem ker je tu začetek zanimive poti Camino Celeste. To je italijanska varianta Jakobove poti z zaključkom na Višarjih, tako kot naša gorenjska veja. Še povezava ... KLIK
(+2)všeč
bagi22. 03. 2024 12:34:58
Pomlad nezadržno prihaja v naše kraje, še precej bolj se to pozna ob morju. Izbira območja zato ni bila vprašljiva, sva pa nekaj časa cincala med obiskom našega primorja ali italijanskega. Na koncu sva izbrala slednjega v duhu raziskovanja Tržaškega Krasa. Tokrat sva prehodila območje med Trstom in Miljami in še naprej do Lazareta, vračala pa malo po slovenski, malo po italijanski strani.

Za obisk obmorskih krajev je zdaj ravno pravi čas nasmeh. Vse dehti in cveti v neštetih odtenkih, trava pa jo ponekod že tako visoka, da jo kosijo. Zrak je zjutraj tako prijetno hladen da bi ga jedel, kmalu pa sonce pospravi odvečna oblačila v nahrbtnik.

Poti so vse sorte podlage. Veliko je podeželskega asfalta, kar nekaj tudi gozdnih poti. Med zaselkoma Mačkolje in Dolina gozdno pot s pridom uporabljajo tudi divje svinje, ki jih je po sledeh sodeč kar veliko. Ena je celo zbežala tik pred nama, lahko pa bi bilo tudi obratno velik nasmeh. Več o poteku poti v fotozgodbi in zemljevidu GPS sledi.

Koordinate izhodišča (parkirišče nad vasjo Dolina): 45°35'57.8"N 13°51'34.0"E
Parkirava nad vasjo Dolina na enem od nivojskih parkirišč pri pokopališču1
Smer hoje bo v nasprotni smeri urinega kazalca, zato se najprej spustiva v vas2
Vse je še mirno, nikjer nikogar, a tukaj sva s posebnim namenom …3
Pekarna, slaščičarna, kofetek … kaj bi želela več :)4
Na Kandelabrovi poti naju ujame prvo sonce5
Malo pred Žavljami prideva v ne preveč zanimivo ndustrijsko cono6
Kar se da hitro se ji izogneva z vzponom na pobočje nad mestom7
Hvala TOPO aplikacijam, da se lahko na licu mesta poišče alternativne poti8
Pogled na industrijo pod nama9
Sva že v predmestju Milj, a skozi center ne bova šla10
Za trenutek obiščeva morje. Do njega bova prišla še enkrat11
V nadaljevanju se najprej strmo vzpneva in visoko nad morjem občudujeva pomlad12
Ne mine dolgo in spet sledi spust. To se bo ponovilo še nekajkrat13
Ob cesti stoji manjša cerkvica San Sebastiano, začuda odprta14
Izkoristiva to in si ogledava notranjost. Pri nas so cerkve trdno zapahnjene15
Spet greva proti morju …16
Precej pomembna cerkev Santa Maria Assunta z lepim parkom okoli nje17
Še zgodovinski podatki na eni od info tabel18
Tudi ta je odprta za javnost. Poslikave fresk datirajo v 13. stoletje19
Tik ob cerkvi je tudi krasno razgledišče. Od tu se vidijo naše gore Rombon, Krn, Jalovec in Triglav20
Tokrat ni videti nič od naštetega, pogled na Tržaški zaliv pa je vseeno lep21
Veliko je tematskih poti, od obmejne Sentiero 1 do Sentiero Italia, Traversate Muggesana do Via Flavie22
Kakorkoli že, vse poti vodijo strmo navzdol :)23
A ne za dolgo. Kmalu preideva na udobno prečno pot, podobno našim trim stezam24
Smerokaz s prav posebnimi časovnicami :)25
Obmejni Lazaret in spet morje. Poiščeva odličen prostor za odmor :)26
Kmalu jo po bližnjici ubereva proti slovenski meji27
Vmes naletiva še na porjavelega Pasqualija, ki pa morda celo deluje28
Do obmejnih stražnikov ne greva, ampak tik pred mejo zavijeva na lokalno cesto proti Čamporam29
Vas je na hribčku, spodaj pa vinogradi, že pripravljeni na novo sezono30
Kmalu zavijeva proti Colombanu in še naprej po grebenu proti Hrvatinom31
Na osojnih pobočjih je vse polno oljčnikov, celo s traktorjerm nekdo pelje tri ogromna drevesa32
Ni sramežljivo dekle, niti ni tako hladno. Le telefon je postal sveta vladar in pod jakno se bolje vidi :)33
Moj prevod … greva v parmezan :)34
Santa Barbara, oziroma Korošci po naše. Tudi tam bova tik, tak …35
Spet pri sosedih. Kakih obmejnih objektov iz preteklosti ni videti36
Super, dobro nama gre. 30 km je že za nama :)37
Povezovalna pot v okolici Milj. Te modre oznake pripada samo Muggesani38
Na vidiku Mačkolje, pot do vasi pa strma in vroča39
Mačkov ni videti, ljudi tudi ne. Sonce že preveč pripeka :)40
Pogled nazaj na lepo vasico41
Pobočje Malega Krasa ima vzletišče za jadralne padalce in danes je očitno pravi dan42
Zaključujeva krog. Še popoldanski pogled na vas Dolina in že se vračava domov43
Sled, kot jo je zarisal Garmin. Naneslo je 35 km in 900 višincev44
(+4)všeč
bagi2. 04. 2024 18:36:56
Ponovno sem obiskal prizorišča najhujših bojev prve svetovne vojne v Posočju. Tudi tokrat na italijanski strani, razlog pa je grobišče madžarskih vojakov v Foljanu. Ko sem pred časom obiskal znano in veličastno kostnico v Sredipolju sem šele doma opazil, da je le nekaj stran podobna, a mnogo manj pompozna. Posvečena je Madžarom, ki so padli daleč od doma v imeni avstroogrske monarhije. Osrednji cilj pa je bil torej znan, do njega pa sem zarisal povsem novo pot.

Štartal sem takoj čez mejo, v bližnjih Gabrjih. Od tam sem šel proti že poznanem Monte S. Michele, le da z druge strani kot prvič. Zaradi tega so bili tudi pogledi povsem drugačni, tako v bližini osrednje Cime 3, kot v nadaljevanju še nepoznane Cime 4.

Z grebena sem se spustil v Furlansko nižino in sledil Sočo, po italijansko Isonzo. Skozi nešteto krajev sem prispel na osrednji cilj, pokopališče madžarskih vojakov v Foljanu. Kaj naj rečem, danes žal ni nič drugače. Vsi so padli in tudi danes padajo za politične cilje, ne glede na ceno in stran, za katero se bojujejo. Žalostno, zelo žalostno. Kolektivni spomin se neverjetno hitro izgubi.

Vračal sem se proti Martinščini, Črncem in Brežicem. Vmes sem obiskal še hrib Škofnik, ki pa ima na vrhu utrjen kompleks iz časov hladne vojne. Precej so se nas bali, sosedje Italijani velik nasmeh. Še nekaj malega hoje in že sem bil na izhodišču. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (poleg vasi Gabrje): 45.8871853N, 13.5859064E
Veliko parkirišče pred vasjo Gabrje je še samevalo1
Prve hiše, prvo sonce ...2
Vaški vodnjak s prav posebno pumpo3
Kolovoz me pelje med številnimi vinogradi4
Tudi čebelnjakov je veliko, so pa drugačni kot naši5
Presenečenje :) 6
Ponovno na zgodovinskem Monte San Michele / Cima 3, tokrat iz druge strani7
Pred vhodom v podzemne labirinte je razstavljeno nekaj orožja iz prve vojne8
Sem spadajo tudi razni topovi9
Tegale je verjetno koristil še Napoleon :)10
Vsi pa so usmerjeni sem dol in zato je imel ta vrh strateško lego11
Vhod v podzemlje. Tu so bili vkopani Italijani12
Delček tunelov, kolikor se jih vidi od zaklenjenega vhoda13
Še eden od vrhov ... 14
To je Cima 4, vojaško pomemben vrh na tem grebenu15
V dolino se spuščam po Madžarski poti. Ti so se bojevali za Avstroogrsko16
Bližam se Furlanski nižini, konkretno vasi Zdravščine. Cerkve so že tipične za te kraje17
Prav dosti življenja ni na ulicah, še psi ne sprehajajo lastnikov :)18
Soča je tu poplavljala, zato intenzivno obnavljajo nasipe19
Na nasprotni strani reke se prikaže nekaj zanimivega zame :)20
Prečim most in že sem v Gradišču ob Soči. Pri znakih zavijem desno ...21
Pot me pripelje do stare utrdbe, ki jo jo je nekoč Beneška republika postavila kot obrambo pred Turki22
Vmes je zgodovina večkrat premešala karte. Tukaj so bili tudi zapori za ujetnike iz prve vojne23
Okoli slikovitega obzidja je urejena pešpot in brez pomisleka me je odneslo po njej :)24
Za utrdbo je staro mestno jedro, kjer se v parku vsako tretjo nedeljo dogaja tržnica starin25
Novo in staro, vse lepo urejeno26
Pešpot skozi obzidje ...27
Vmes pa se nahaja vhod v hišo in zasebna kapelica28
Sem že iz Gradišča in nadaljujem kar po nasipu ob Soči29
Soča, tudi tukaj si lepa ...30
Osnovna šola, le da tako barvite in zanimive še nisem videl :)31
Prečim še stranski kanal Soče z imenom Canale Principale Dottori. Speljan je vse do Monfalconeja / Tržiča32
Zagraj, starejša vas ob poti33
Tole pa je že Foljano, osnovni cilj današnje ture34
Sem me je pripeljalo še eno pokopališče iz prve vojne35
Tu je pokopanih 14.550 avstro-ogrskih vojakov, predvsem Madžarov36
Ni tako pompozno kot italijanska kostnica v bližnjem Sredipolju, je pa enako žalostno37
V Polaču zaključim s Furlansko nižino  in zavijem levo v hribe38
Prečim železnico, ob kateri sem tudi tokrat našel ostanke beguncev, oblačil seveda :)39
Zgornji del Polača ...40
Še malo in že sem na na tipični kraški potki. Gibljem se na višini dobrih 100 m41
Tega pa nisem pričakoval. Pred mano se sredi ničesar prikaže dobrih 10 m visok spomenik, posvečen nekemu Filippu Corridoni42
Nadaljujem svojo pot ...43
Prve hiše Martinščine. Tu sem že bil, a iz druge strani44
Muzej je manjše sorte, tokrat žal zaprt 45
Na sredini med ulicama je spet spomenik Madžarom46
Lepa  cerkev San Martino Vescovo sredi vasi47
Zaključek in nov začetek. Spet je pred mano gozdna pot48
Takole lepo se vije po travnikih in skozi nizko rastje. Čisti užitek :)49
Verjeli ali ne, tu so doma Črnci :)50
Pri eni od domačij se bohoti nešteto perunik. Lepo :)51
Že cel dan na teh poteh nisem srečal nobenega. Je pa res, da grem vedno malo po svoje :)52
Čebele na paši, čebelnjaki pa postrojeni kot vojaki :)53
Obiščem še bližnji hrib Škofnik z zanimivo zgodovino54
Utrdbe na vrhu začuda niso ostanek iz WW1, ampak hladne vojne. Oporišče je delovalo celo med 1970 in 199155
So se pa Italijani bali *sovražnika* iz krajev tam čez :)56
Brežici. Do izhodišča ni več daleč57
Vas je povsem slovenska. Vse piše v slovenščini in tudi pogovarjajo se tako58
Je pa na pokopališču tipično obeležje, ki sem ga danes videl že večkrat59
Posvečen je padlim Madžarom, ki so v teh krajih očitno predstavljali večino avstro-ogrske vojske60
Gabrje iz drugega konca kot na začetku poti61
Avto še vedno sameva, le toplo je mnogo bolj kot zjutraj :)62
GPS sled prehojene poti. Nabralo se je 28 km in 700 višincev63
(+6)všeč
miri2. 04. 2024 19:42:41
Si se potrudil z opisom.Čestitke.
(+3)všeč
mirank2. 04. 2024 19:50:09
Moram te popraviti, na sliki 32 ni Soča pač pa eden od vzporednih kanalov in Sagrado ima tudi kot večina tamkajšnjih, večinoma s Slovenci poseljenih krajev, tudi naše ime-Zagraj . Verjetno zaradi jezu; lepi kraji s težko zgodovino, vskakor je kaj videtinasmeh
(+3)všeč
lino2. 04. 2024 20:53:10

Bagi, kot vedno zelo zanimivi izleti z zanimivimi opisi in čudovitimi fotografijami. Srečno obema še naprej! nasmeh
(+2)všeč
bagi3. 04. 2024 04:43:13
Hvala vsem, pripombe upoštevane nasmeh
(+3)všeč
turbo3. 04. 2024 06:56:17
Bagi,
fotografija 42. Neverjetno, ampak resnično. Ta spomenik, obelisk, je dal postaviti sam Benito Mussolini v spomin na njegovega prijatelja Filippa Corridonija, ki je tu padel med prvo svetovno vojno. Tudi tunel na cesti, ki vodi na planino (malgo) Poccet pod vrhom Dunje in Lipnika, je maslo Benita, na oboku je še vedno fašističen grb, nekoč sem imel srečo in sem tam srečal starejšega domačina, ki mi je grb pokazal in povedal malo zgodovine.

https://www.turismofvg.it/en/110015/filippo-corridoni-memorial

https://it.wikipedia.org/wiki/Filippo_Corridoni
(+2)všeč
bagi3. 04. 2024 11:05:23
He, he, zato je tako grd velik nasmeh. Prav zares, precej obeležij iz prve vojne sem videl v teh krajih in ta obelisk je zagotovo najbolj neokusen. Je pa Duce prijatelja na ta način iztrgal pozabi, to pa ...
(+4)všeč
tulipan3. 04. 2024 15:31:00
Okusi se menjajovelik nasmeh
(+1)všeč
bagi10. 04. 2024 14:38:42
Na Krasu se vedno kaj novega najde, sploh v manj poznanem zamejstvu. Tokrat je bil prvi od ciljev Doberdobsko jezero, drugi pa izviri Timave. Da imajo v bližini enega najbolj ohranjenih dinozavrov v enem kosu pa sploh nisem vedel nasmeh. To in še marsikaj drugega se je našlo na tokratnem potepanju s štartom in zaključkom v Devinu. Več o poteku poti v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Devin) : 45°46'24.0"N 13°36'27.7"E
Parkiram na brezplačnem parkirišču za obiskovalce Devinskega gradu in Rilkejeve poti1
Odpravim se v smeri Sesljana, a že kmalu zavijem levo v hribe2
Na edinem nadvozu daleč naokoli prečim železnico3
Sledi še nekaj strmine, nato se pot umiri in zavije v gozd4
Desna je moja, oznaka 3a5
Medja vas, ne prav veliko naselje6
Zavijem na pot 79. Začuda so na tabli samo italijanska imena, kar je bolj redkost kot pravilo7
V začetku sledim dobrem kolovozu8
A oznake me kmalu usmerijo na bolj pohodniško pot9
Vse cveti, vse zeleni, tudi drevje :)10
Pot je nenavadno ozka, a brezhibno markirana. Kmalu jo bo prekrila vegetacija11
Vrh Gnojin z ostanki nekakšnih vojaških položajev12
Že skoraj 2 km se po ozkih potkah gibljem tik ob meji13
Končno pri mejnem prehodu le pridem do glavne ceste14
Po njej hodim še dober kilometer, nakar pridem v Jamlje15
Še vedno Jamlje ...16
V vasi zapustim glavno cesto in po stranskem odcepu pridem do Doberdobskega jezera17
Pešpot pri info tabli zavije desno in hitro sem pri jezeru18
Jezerske bregove sta si zaradi vodnih virov lastili obe vojski19
Jezera se od spodaj ne vidi kaj dosti, zato se odločim za vzpon na bližnji hrib20
Tale bo, hrib z imenom Gradina. 21
Nanj vodi pot 78. Ob njej je vse do vrha hriba  potegnjen obrambni jarek22
Še oznaka poti za katero se na koncu izkaže, da je uradno zaprta. Zakaj točno, nimam pojma :)23
Takih potk se je danes že kar nekaj nabralo24
Vojaško pomemben vrh, saj je razgled z njega izjemen25
Doberdobsko jezero z vrha. Njegova gladina lahko niha do 10 m, kar bom kmalu imel priliko videti :)26
Spustim se po drugi strani, kjer so v pomoč celo jeklenice27
Pot vodi do vojaških položajev visoko v hribu, saj so imeli od tam lep nadzor nad dogajanjem28
V bližini kaverne se nahaja tudi info tabla29
Na njej tudi v našem jeziku piše kako in kaj30
Nadaljevanje poteka po zalednih poteh31
Včasih je bila to verjetno štabna postojanka, sedaj je zavetišče CAI32
Tukaj potekata tudi Alpe Adria in Sentiero Italia33
Kmalu sem spet na obrežju in sledim pot 7234
Ki pa kmalu utone. Hmm ... kam pa sedaj ???35
Tisto o nihanju gladine je očitno zelo resnično ...36
Me niti najmanj ne zanima kaj tam piše :)37
Eden od številnih podvodnih izvirčkov. Menda se jezero napaja iz Soče in Vipave38
Nekako se prebijem čez poplavljeno pot in do naslednjega razcepa so čevlji že suhi :)39
Spet prihajam v vojaško pomembnejše območje. Tu so obrambni jarki Trincea Cuzzi40
Tudi tu je info tabla o tem, kar se je dogajalo tukaj41
A to še ni vse. Nedaleč stran je na hribu Golec cel kompleks utrdb42
Z današnjimi očmi izgleda precej nenavadno, a nek smisel je moralo imeti43
Vse skupaj spada v tematski park *Grande Guerra*, presenečenj pa še ni konec ...44
Še en hrib je v bližini, poimenovan kar *Quota Enrico Toti*45
Na njem je urejen spominski park, na kamnih ob strani pa so nanizani različni vojaški oddelki46
Osrednji spomenik v spomin padlim47
Tole je veliko lepše za pogledati :)48
Tole tudi :) Narava je neuničljiva, mi pač smo49
Dokaz, kako se narava obnavlja. Požgana drevesa bodo s časom prerasla nova50
Še eno spominsko obeležje, tokrat na požganem hribu Sablici51
Tale bunker je malo naprej. Glede na ohranjenost nisem ziher v katero obdobje spada52
Oznake za Camino Flavia, oziroma Žajbljevo pot. To sva že večkrat srečala, velik del tudi prehodila53
Vračam se na drugo stran železnice ...54
Naslednji cilj so izviri Timave, kratke reke, ki se hitro zaključi v Jadranu55
Še prej naletim na odklenjeno cerkev Sv. Janeza Krstnika v Štivanu56
Arhitektura cerkva mi je vedno zanimiva, zato si z veseljem ogledam notranjost57
Info tabla o treh izvirih Timave. Prvi je v neposredni bližini cerkve58
To je to. Podoben je izvirom naše Vipave59
Del tretjega izvira je speljan do hidroelektrarne60
Ob  poti ...61
V bližini je tudi Ribiško naselje in seveda me noge nesejo tudi v to smer :)62
Ogromno jadrnic je parkiranih kar na suhem, še več jih je v vodi v širokih kanalih63
Ribiških bark je le za vzorec, a krepko izstopajo iz brezobličnosti64
Nadaljujem do restavracije na koncu ceste, nato zavijem strmo levo na pot 165
Dinozaver Antonio, eden najbolj ohranjenih na svetu. Original je v Mestnem prirodoslovnem muzeju v Trstu.66
Počasi zaključujem krog. Sem že v predmestju Devina67
Vhod v Devinski grad. Vrsta na koncu hodnika je za vstopnice68
Krog  je po dolgih kilometrih sklenjen. Bil je poln zanimivosti in skoraj poletnih temperatur69
Nabralo se je 30 km in 900 višincev70
(+3)všeč
turbo10. 04. 2024 15:56:03
Krasno! Pred leti bil velikokrat tod, običajno parkiral zgoraj pri sprejemnem centru, potem pa dol do jezera in malo naokoli. Tudi Prelosno sem našel nasmeh Pod sprejemnim centrom so stence, pogosto so plezali po tistem skalovjumežikanje
Par zanimivosti še na tejle povezavi:
https://www.riservanaturalegradina.com/sl/
(+2)všeč
Stran:123
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
Uporabniško ime:
Geslo:
Prijava
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej registrirati.
     
Copyright © 2006-2024 Hribi.net, Pogoji uporabe, Piškotki