Sentiero degli Alpini je krožna pot, ki se začne in konča na prelazu Cola Melosa(Via Michelin: cilj "Cola Melosa") v ligurskih alpah poteka pa po italijanski in nazaj po francoski strani. Do tega prelaza pridemo iz Ventimiglie preko Dolceaqua in Pigna, dostopen pa je tudi iz San Remske strani. Na prelazu je koča Rifugio Allavena, kjer sem tudi prespal(cena z zajtrkom: 29 EUR, s kartico PZS je 20 EUR).
Na internetu je veliko opisov te poti(google: "Sentiero degli Alpini" a ne zamešati s potjo s podobnim imenom v Dolomitih), žal večina v italijanščini. Med italijani je zgleda to zelo popularna pot, tujcev skoraj ni bilo. Tu je en opis v nemščini, ki sem ga našel pa še ta obide najzanimivejši del - vzpon na Monte Torragio:
http://www.gps-tour.info/de/touren/detail.38064.html Iz Rifuggio Alavena grem najprej po cesti kake 10 min, kjer se pot odcepi proti sedlu Gola dell'Incisa. Pot gre najprej skozi gozd nato pa postane izpostavljena in do samega sedla poteka nad prepadom. Pot je sicer dosti široka, zajle pa zgolj za varovanje in ne napredovanje - tehničnih težav tu ni.
Od Golla dell'Incisa(kjer sem pokukal na francosko stran po kateri sem se potem vračal) je pot še nekaj časa izpostavljena nato pa se začne vzpenjati proti Passo di Fonte Dragurina kjer se začne zaključni vzpon na Monte Torragio(1973 m). Ta je označen z rdečimi pikami in zahteva tudi lažje plezanje, ki pa ne preseže I. stopnje.
Z vrha lahko sestopimo nazaj na Passo di Fonte Dragurina, od koder nadaljujemo po francoski strani nazaj, še bolj zanimiv pa je sestop direktno na francosko stran(oznaka "Passaggio Nord Ovest"),ki nas potem tudi pripelje na pot iz Passo di Fonte Dragurina.
Odločim se za slednjo in ni mi bilo žal. Na začetku sestopa srečam dve gospe, ki sta se očitno premislili in prišli nazaj. Pot je pretežka in spolzka, sta tožili. Moram priznati, da ste me nekoliko prestrašili. Ker je večji del dneva v senci je res nekoliko bolj vlažna. No, izkazalo se je da gre za zavarovano pot na začetku z vrvmi potem pa čez nek skalni skok(največ nekje B težavnosti) z zajlo, a mislim da nekomu, ki ima izkušnje z vsaj lažje do srednje težkimi feratami, tudi spust navzdol ne bi smel delati težav. Potem pride orientacijsko malo zahtevnejši del. Pot do priključka na pot iz Passo di Fonte Dragurina poteka po izpostavljenem (a tehnično nezahtevnem) grebenu in je označena s slabo vidnimi in sporadičnimi rdečimi trikotnički. Tipično slabo francosko označevanje. Na misel mi pride stavek iz Da Vincijeve šifre: "Frenches cannot be trusted!"
Ko končno z nekaj improvizacije pridem na pot iz Passo di Fonte Dragurina, krenem nazaj proti Gola dell'Incisa, ki se na francoski strani imenuje Pas de l'Incise. Medtem ko je italijanska stran bolj gola, je francoska kar žarela v lepih jesenskih barvah. Od Pas de l'Incise nadaljujem nazaj proti Rifugio Allavena. Spotoma skrenem še na Monte Pietravecchia(iz poti dobre pol ure). Ker je iz italijanske strani izgledala mogočna in nedostopna, si nisem mislil, da iz francoske poti vodi nanjo ena lepa lahka potka. Potem pa nazaj na italijansko stran in do Riffugio Allavena, kjer sem prespal.
Časovnica: brez postankov kake 5-6 ur(brez vzpona na Monte Pietravecchia).
ZAHTEVNOST:
Lahka - če gremo samo do Gola dell'Incisa in po francoski strani nazaj(je pa na italijanski strani kar izpostavljena)
Zahtevna - če podaljšamo do Monte Torragio. Vzpon na Monte Torragio je plezanje I. stopnje, spust direktno na francosko stran pa po vrveh in po varovanem skalnem skoku nekje največ B zahtevnosti in na koncu malo orientacijsko zahteven.
Na poti je priporočljiva čelada, čeprav sem bil edini, ki sem jo imel!
Če bo kdo torej kaj tam okoli vandral ali pa bil na poti na Azurno obalo ali v Španijo naj se le ustavi. Morda zna biti poleti nekoliko vroče(dovolj vode s sabo!).