Na predzadnji dan v letošnjem novembru sem se odpravil na hrib z imenom Punta Zornada nad krajem Amaro, ki leži blizu sotočja Tilmenta in Bele. Čeprav slednja tu deluje bolj mogočno, skupaj vseeno »odplavata« pod imenom Tilment…
Parkiral sem v sončnem zgornjem delu mesteca, ob cerkvi sv. Nikolaja, in se odpravil skozi oljčnik do ceste kakšnih 100 metrov nad cerkvijo. Cesti sledim do kolovoza, ki se odcepi v levo; tik pred njegovim koncem pa najdem stezico, ki sprva vodi proti vzhodu.
Pot se kmalu spusti v grapo in prečka potok Sgenaule. Lepo sledljiva pot me vodi skozi gosto rastje sprva pod daljnovodom, po nekaj odcepih pa se vzpne proti SV. Ob poti je malo razgleda, pogledi so proti omenjenem sotočju, Muzcem in San Simeonu, po slabi uri pa prispem do strmih pečin Clap dal Mus, kjer spust v grapo pod njimi olajša napeljana vrv, v suhem sicer tu ni težav. Sledilo je še dobrih 100 višincev vzpona do vzhodnega grebena Piramide, kot Zornado imenujejo domačini (nekje sem zasledil tudi ime Mont dal Soreli).
Stezica doseže greben na njegovem položnejšem delu, tu je tudi križišče poti. Medtem, ko v desno lahko nadaljujemo proti grapi potoka Favarinis, se proti Piramidi odpravimo po grebenu (smer zahod) navzgor. Potka v strmih, z listjem posutih travah kmalu postane težje sledljiva, zato je najlaže preprosto slediti grebenu. Dobrih 50 višincev pod vrhom sem, namesto po še večji strmini, zavil na (na videz) lažjo, a ozko in dokaj izpostavljeno potko na severni strani hriba, za »posladek« je na njej še nekaj podrtih dreves. A kmalu sem na sedelcu zahodno od vrha, do kamor je še nekaj minut vzpona med skalami in drevjem.
Na vrhu me pričaka toplo sonce in lep razgled na okoliške Karnijce, dolini z lepim sotočjem, ne tako daleč stran pa se dvigajo tudi Zahodni Julijci. Sprva sem nameraval opraviti krožno pot in nadaljevati do vrha sosednjega Monte Posselie, nato pa sestopiti po poteh zahodno od tega hriba. A sem si raje na vrhu Piramide privoščil daljši počitek in se vrnil po isti poti.
Čeprav razdalja ni velika, tura ni povsem enostavna: strmine, izpostavljeni prehodi ter neoznačene lovske stezice zahtevajo dobro orientacijo, nekaj izkušenj in po možnosti tudi uporabo pohodniške aplikacije. Sam sem sicer hodil v suhih razmerah, ki so za to turo skoraj priporočljive, čeprav ima tudi suho listje v strmini tudi svoje specifične drsalne lastnosti…
Zahtevnejši hodci to pot občasno izberejo kot vmesni cilj pred vzponom na Amariano, ki najverjetneje nosi ime po omenjenem Amaru. Zasledil pa sem tudi nekaj opisov prej omenjene krožne ture, vendar sem jo – kot sem že omenil – prihranil za drugič.
