|
| bagi21. 12. 2018 10:09:02 |
Tokratna ideja je bila dostop skozi sotesko Vallone Degli Uccelli do cilja Monte Bruca, ter sestop po nasprotni strani hriba do izhodišča. Te variante še nismo prehodili, zato je bila toliko bolj zanimiva  . Opisano stanje se nanaša na December 2018.
Dostop :
Pot 521 *Sentiero degli Uccelli* je bila za nas odkrivanje neznanega. Že takoj na izhodišču se nahaja tablica z opozorilom, ki v začetnem delu nima prave veljave. Njeno sporočilo smo razumeli šele kasneje. Strma pobočja in kozja stezica visoko nad Ptičjim potokom zahtevajo vso pozornost in trden korak. Še kako smo se zavedali globine pod nami. Najbolj nevarni prehodi so dobro zavarovani in tako je vse do stika s Ptičji potokom. Tam se prične druga zgodba ...
Najprej je potrebno prečiti potok, kar je lahko težava že ob nizkem vodostaju. Markacij skoraj ni več, varoval nobenih. Struga je pregloboka za čevlje, tok močan, ustreznih skal za prečenje bore malo. Te so bile za nameček še poledenele, kar sem nehote izkusil tudi jaz  . Po uspešno izvedeni pirueti sredi potoka mi je uspelo obdržati se suh nad vodo, le koleno je nekaj časa protestiralo zaradi trdega pristanka na skali. Ob visokem vodostaju pa je prečenje potoka misija nemogoče in na to opozarja tablica na izhodišču. Žal do tega spoznanja prideš šele proti koncu soteske.
V nadaljevanju smo iskali prehode po strugi, dokler se na levi niso odprla pobočja ogromne plazovine. Tudi tu ni razvidne poti, zato smo se čeznjo odpravili po *najbolj ugodni* varianti. NAPAKA !!! Podrtija, na srečo pomrznjena, se je postavljala vedno bolj pokonci. Povratek bi bil še težavnejši in zdrs zelo neugoden. Čista peščenjaška trojka, vam povem  . Mukotrpno vzpenjanje s pomočjo vseh štirih okončinah, nizkega profila in verjetno tudi zob nas je končno dostavilo do položnejšega dela. Leva, žmulasta grapa bi bila morda boljša izbira, a nam ni dišala zaradi poledenelosti.
Kam naprej ??? Spet smo dati oči na peclje. Dobra duša je označila prehode z rdečimi črtami, le videti jih je treba. Tako je vse do stika s potjo 501 precej višje. Od tu naprej do odcepa za Monte Bruca je hoja čisto druga pesem. Pot je vzdrževana, varovala brezhibna. Brez njih bi bilo na podrtih mestih kar sitno. Naš cilj, razgledni Monte Bruca je lepo označen, stezica nanj uhojena.
Sestop :
Pot 501 *Sentiero Bepi della Schiava* nas je dostavila nazaj na izhodišče. V primerjavi s prehojenim je ta sestop čista poezija. Obnovljena bivša mulatjera iz prve vojne se v številnih okljukih zložno spušča v dolino. Primerna je za vsakogar, ki bi se rad povzpel na Monte Brizzia ali Monte Bruca. Pri cerkvici tik nad Pontebbo smo povratek skrajšali po neoznačeni bližnjici v levo.
Povzetek :
Zvezde so nam bile naklonjene in uspeli smo prehodili celoten krog. Ta je eden tistih, ki jih z veseljem ponoviš vsakih nekaj let . Težko te pusti ravnodušnega, le razmere morajo biti prave.
Koordinate izhodišča ( blizu Pontebbe ) : 46.510683, 13.317388
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74
| (+8) |  | |
|
|
|
|
| BananaBronson21. 12. 2018 18:12:45 |
Ta plazovina je bila le še za las prehodna že leta 2012, ko sva tam hodila midva. Nama so se za nameček zraven še ves čas podirali stolpi, tako da sva se kar pridno držala levega roba (gledano navzgor). Si pa težko predstavljam, kako bi ta prehod sploh elegantno rešili, tako da se zna zgoditi, da kmalu sploh ne bo več prehodno.
https://www.mojstr.si/2012/05/divji-pticji-krog.html
| (+2) | | |
|
|
|
|
| bagi22. 12. 2018 10:18:18 |
@BananaBronson ... izgled plazovine je od spodaj varljivo položen, a nam je z vsakim metrom bolj kazala svoje zobe  . Na srečo smo imeli vsaj pomrznjen teren. Poleti si tam ne predstavljam prehoda.
Ampak glede na tvoj zapis tudi leva, žmulasta grapa očitno ni tako enostavno prehodna, kot smo si zamislili od zgoraj. Varianta bi bila morda še malo naprej ob strugi in *bolj položno* prečenje. Ampak to je zgolj predvidevanje. Naslov tvojega bloga *Divji ptičji ples* bo kar pravi . Kakorkoli že ... pomembne so zgodbe, ki jih pišejo taka raziskovanja .
| (+3) | | |
|
|
|
|
| journeyman24. 12. 2018 09:59:14 |
Mi smo to pot prehodili včeraj. Večina se nas je zagnala v pesek, a smo se bili prisiljeni spustiti nazaj in se povzpeti po grapi na levi, ki je vsekakor najboljša opcija kljub temu da iz nje izstopiš dokaj blaten. Po pesku nam je šlo dokler je bilo pobočje v senci, ko pa smo prišli na sonce se je podlaga omehčala, pa tudi višje iz pobočja se je začelo valiti kamenje. Vzpon po podoru vsekakor odsvetujem. Grapa v levo je kar dobro prehodna, je pa v tem času mogoče da v njej naletiš na led.
| (+2) | | |
|
|
|
|
| VanSims24. 12. 2018 13:03:23 |
Ne vem več ampak verjetno sem tudi jaz ubral tisto grapo kajti kolikor se spomnim, da bi po vseh štirih moral lezti, to ravno ne. In to aprila, ko ni pomrznjeno. Sicer pa so razmere pred tremi leti verjetno bile drugačne, saj je plaz živa stvar.
In glede na to kaj me je čakalo na še neobnovljeni poti 501, tudi ni bilo to najhujše.
|
|
|
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej
registrirati.