Le malo ferat naju je tako pozitivno presenetilo, kot Signora delle Acque
. Poteka v izjemnem okolju navpičnih slapov, kjer najvišji s svojimi 80 m močno prekaša naš Peričnik. Slapovi so v skali izdolbli ogromno kotanjo in po njenem desnem robu so leta 2019 speljali varovala. Pred tem je bilo dostopno le razgledišče v spodnjem delu.
Ferata je vrhunsko opremljena. Neprekinjen niz varoval je izdelan po najnovejših standardih in v celoti premaga 140 m stene. Oprimkov in stop je povsod dovolj in to na ravno pravih mestih. Uradna ocena težavnosti je kljub temu EEA-D. Vse skupaj je po mojem mnenju močan C, ampak z nekaj pomembnimi opozorili. Stena je navpična in težave si sledijo ena za drugo. Zaradi tega moč v rokah kar prav pride, čeprav ni nikjer napredovanja na trenje. Tudi prostora za počitek je bore malo, kar lahko postane problem ob zastojih. Ferata je namreč v bližini Gardskega jezera in marsikateri osvajalec preceni svoje sposobnosti. Zaradi svojega značaja tudi ni primerna za začetnike in otroke. V steni je morebitno dodatno varovanje le teh praktično nemogoče. Še to ... ferata je od sredine Decembra do konca Marca zaprta zaradi vodnatosti, ledu in padajočega kamenja.
In kako sva hodila midva ...
Že navsezgodaj sva parkirala v vasici Ballino. Oznak za ferato je dovolj, a do nje ni tako lahko priti. Do njenega izhodišča sva morala predelati kar nekaj strmine po ne najboljši poti. Sva pa bila zato ogreta na primerno temperaturo za krasno nadaljevanje
.
Že prvi pogled na slapove in steno je izjemen in kar težko si predstavljaš potek smeri. Radovednost naju je hitro pognala naprej in že po prvih nekaj metrih sva videla, da je ferata odlično varovana. Hitro sva bila na razgledišču in si ogledovala nadaljevanje. Stena je tako navpična, da od fotkanja v njej ne bi bilo kaj dosti. Zato je moja sopotnica odšla naprej, jaz pa sem od spodaj šklocal njeno napredovanje. Nato sem bil na vrsti še jaz. Težko je opisovati korak za korakom, ferato je enostavno treba doživeti. Zahteva vso pozornost in trezno glavo od začetka do konca in se je nikakor ne sme podcenjevati. Na srečo sva bila sama in sva lahko uživala vsak trenutek v njej. Kljub napornem vzponu in vrtoglavim pogledom je bilo vsega skupaj čisto prehitro konec, zato se zagotovo še vrneva
.
Izstopila sva na gozdni cesti in od tu bi se lahko ekspresno vrnila na izhodišče. Najin namen je bil malo drugačen. Dan je bil še dolg in zato sva se po lepi mulatjeri 420 povzpela na greben nad dolino in nato po poti 461 obiskala njegov edini kolikor toliko dostopen vrh, Monte Cogorna. Tu naju je presenetila lepa in vzdrževana stezica brez markacij iz nasprotne smeri najinega dostopa. Te nisem zasledil na nobenih zemljevidih. Pripeljala naju je do točke, kjer naj bi se po poti 462 (Senter delle Salere) začel strm sestop v dolino Pianezze. Pot je glede na videno opuščena, na kar opozarja tudi tabla o njeni neprehodnosti. Strmina je res izrazita, zato se nisva ukvarjala z morebitnim sestopom po njej in sva raje poiskala alternativno varianto. Ta je potekala čez planino Cogorna, nato po poteh 461 in 462B obkrožila greben in se končno spustila proti najinem izhodišču. Vse skupaj je trajalo precej dlje od prvotnih načrtov, a zato varno in brez nepotrebnih težav. Nekaj več podatkov še v fotozgodbi ...
Podatki o celotni prehojeni poti : 19 km / 1600 višincev
Koordinate izhodišča (Ballino) : 45.965470, 10.811551