Cima Capi je kljub razmeroma skromni višini ( 909 m ) najbolj izpostavljen vrh neposredno nad Gardskim jezerom in zato odličen razglednik. Nanj po južnem pobočju vodi netežavna ferata, dostopi do nje pa najmanj trije. Mi smo izbrali *Pot kozlov*, oziroma Sentiero del Bech z oznako 470. Njeno nadaljevanje je pot Sentiero Susssati , ki smo jo imeli namen prehoditii v celoti. To sva namreč deloma prehodila že spomladi, a naju je z nje pregnal dež.
Kozlovska pot in vzpon na vrh Cima Capi je prijetno pohajkovanje po starih vojaških stezicah. Nikoli ni preveč strmine in nikoli ni dolgčas
. Marsikaj se da videti že v spodnjem delu poti, z višino se odpirajo še čudoviti razgledi na Gardsko jezero. Ferata ni težavna in prehodi jo lahko vsak z nekaj ustreznih izkušenj.
Nadaljevanje po Sentero Susatti ( oznaka 405 ) je bilo izjemno zanimivo in razgledno
. Za bližnjim razpotjem pot preide v strma skalnata pobočja Cima Rocce in kot že velikokrat doslej smo se lahko samo čudili imenitno in atraktivno speljani stezici. Vseskozi nas je varno vodila v ostenjih bližnjih vrhov vse do sedla Bocca di Enzima. Tu se Sentiero Susatti zaključi in se preko 404 A pridruži vezni poti Garda-Brenta 404. Po njej smo se povzpeli do vršnega sedla Bochet dei Concoli, kjer se pobočja dokončno prelomijo na nasprotno stran.
Zaradi rahlega dežja smo se na izhodišče vrnil po najkrajši možni poti sestopa z oznako 417. Že večkrat sem opazil, da v primeru nestabilnega vremena iz smeri jezera Lago di Ledro hitro prinese nekaj mokrote. Ravmo zato je ta predel idealen za raziskovanje. Na voljo so kratke in malo manj kratke poti, ki se jih lahko sproti prilagaja razmeram in zalogam energije. Vsekakor priporočam
.
Še nekaj uporabnih podatkov :
Izhodišče : Biacesa … 45°51"56.7"N / 10°48"25.5"E ( Google Maps_Android )
Dolžina poti : 13 km / Vzpon po poti : 1100 m
Trajanje : 5 ur