Hišni gori Innsbrucka: Hafelekarspitze (2334 m) in Patscherkofel (2246 m)

Odpiram novo rubriko in podajam informacije o obisku obeh gora pod eno temo spričo podobnih trenutnih razmer in konceptualnih značilnosti.
Minuli teden sem pričel z delom v Innsbrucku, kjer bom do konca koledarskega leta, za uvod pa sem izkoristil lepo vreme za ogled mesta z višine in se povzpel na dve velepriljubljeni hišni gori, Hafelekerspitze v grebenu Nordkette in Patscherkofel, ki sicer geografsko spada pod Tuxer-Alpe. Na obe gori se valijo množice, zakajti skoraj do vrha navdušence nad razgledi pripeljata žičnici. Sam sem se nanju odpravil z dolinskih izhodišč: tehnično sta obe turi lahki, vendar je potrebno opraviti s precejšnjo višinsko razliko. Nekaj truda se vsekakor splača, kajti narava je tod čudovita in razgledi na Innsbruck in dolino reke Inn prvovrstni, četudi se je s prenatrpanega vrha najbolje malo odmakniti.
Na Hafelekarspitze sem se odpravil s Hungerburga po poti 216 mimo planine Bodenstein, nazaj pa po poti 215 mimo planine Höttinger. Na grebenu Nordketteja sem malo pogledal proti Goethejevi poti, a zanjo nisem imel časa zaradi popoldanskih obveznosti, prav tako pa sem poplezal ob robu slavne ferate Innsbruck, ki pa je žal še zaprta (bojda se odpira konec drugega tedna).
Na Patscherkofel sem šel s parkirišča nad Iglsom po poti 350, ki se vije mimo planine Lanser in po idiličnem gozdu ter se nadaljuje z razgledno in priljubljeno sprehajalno potjo Zirbenweg. Navljub napovedi slabega vremena je le-to zdržalo, dasiravno je na vrhu strahovito pihalo. Nič zato - vrh je spričo postaj in glomaznosti ena manj prijetnih točk izleta, pogledi pa so čudoviti in narava privlačna. Spričo oble oblike in majhnih strmin je gora dosegljiva skoraj z vseh strani, zato sem šel navzdol po kombinaciji brezpotja v preglednem svetu in neoznačenih potk, ki jih je z nekaj kreativnega zrenja moč hitro prepoznati. Končno pa sta gora in njena okolica raj za kolesarje, ki ju vselej množično obiskujejo. Sam se gotovo vrnem z gorskim kolesom, ko ga nekje izsledim.
Še nekaj splošnih informacij: problematičnega snega na poteh več ni, z izjemo manjše grape, kjer običajno pomaga jeklenica (ki pa služi le za dodatno oporo - pot je nezahtevna) in jo je potrebno prečiti po snegu. Sicer najdemo posamezne zaplate snega, a te služijo prej kot popestritev. Parkirišči ob spodnjih postajah žičnice v Hungerburgu (za Nordkette) in nad Iglsom (Patscherkofel) sta plačljivi in sicer zahtevata enotno plačilo 6 evrov za cel dan - z nekaj opreznosti pa je moč zapaziti brezplačna parkirišča le malo nižje. Če se želite sprehajati po priljubljenih poteh nad Innsbruckom in se želite izmakniti neznosni gneči, je spričo zdravstvene krize letošnja sezona nadvse primerna. Omenjene poti so primerne za vse pohodnike, četudi je pot 216 na Hafelekar precej strma in celo uradno označena kot zahtevna (a ni).

Po opravljenih obveznostih v naslednjih tednih bom pogledal proti zahtevnejšim ciljem v Stubajskih Alpah, Ötztalskih Alpah in Miemingu. Med drugim nameravam prehoditi 7 vrhov Stubaja, četudi ledeniški svet predstavlja težave za samotnega gornika - torej glede na okoliščine. Izlete bom praviloma opisal na portalu.