Macesna - Zadnja sporočila

Na počitnicah v Dolomitih sva se povzpela na ta dva drzna stolpa nad prelazom Sella. Drugi stolp (Seconda Torre del Sella, 2598 m) je še posebej zanimiv, saj nanj vodi zahteven in zelo lep pristop. T. i. via normale je kombinacija plezanja I. in II. stopnje, nekaj je tudi hoje, sam vrh pa zapira slabih 20 metrov visok kamin sprva II. in nato III. težavnostne stopnje.
Stolpi (največkrat omenjajo štiri) so priljubljen alpinistični cilj, v njihovih stenah je veliko smeri v baje kompaktni skali, lepota okolice in vzdušje pa sta izjemni.
Majhno parkirišče (na katerem je zelo težko dobiti prostor) je prav na vrhu prelaza Sella (2240 m), pri hotelu Maria Flora. Večje (plačljivo) parkirišče je sicer nekoliko naprej, kakih 100 višinskih metrov nižje, a midva sva raje uporabila avtobus (s prenočevanjem v dolini si namreč lahko zagotoviš tudi kartico za brezplačne avtobuse v okolici).
Kakih 40 minut vzame neoznačena pot od Marie Flore proti stolpom, pod vznožje južne stene (pravzaprav stene med stolpi in sosednjo Piz Ciavazes), ob pogledu na katero se ti od daleč zdi, da tu čez ni mogoče na prav lahek način. Pa se da, po policah in »canalinih«. Začetek poteka prek zlizane in precej zoprne zajede-žlamborja, prvi 3 metri so ocenjeni s III+. Da se ga obiti nekoliko desno (II). Potem sva iskala sestopne sledi alpinistov (v kolikor ti ne sestopajo z »abzajli«), postavljeni so tudi možici (čeprav vidni predvsem v smeri sestopa), ponekod je tudi steza, sicer pa se pleza I. in II. stopnjo v krajših skokih. Skala je dobra. Nekje na sredini je razcep: levo vodi »cengia erbosa«, travnata polica, ki te pripelje na 1. stolp (Prima Torre del Sella, 2533 m), na katerega sva se povzpela nekaj dni prej in je nižji ter lažje dostopen kot 2. stolp. Tokrat pa zavijeva desno po stezi in kmalu zatem levo. Tu je plezanja nekoliko več. Najtežji je že omenjeni raztežaj s kaminom na koncu (II in III, slabih 20 m) na severni strani gore, kjer sva se edinkrat varovala. Na vrhu kamina je rinka na svedrovcih, vmes pa je s prusikom opremljeno skalno uho, ki je v dolomitski skali kar pogosta tvorba, kot sva ugotovila. Od tod vodi še polica prav na sam vrh, na katerem, kot se spodobi, ni prav dosti prostora (še manj ga je na zobeh 1. stolpa), pa tudi vpisna knjiga ne manjka. Razgled in celotno vzdušje sta res osupljiva; okrog tebe sama vertikala – divji, resni svet drznih stolpov in strmih sten, kamor ti je uspelo tako hitro prodreti z dobrodušnih zelenih travnikov prelaza Sella.
Sestop gre seveda po isti; čez kamin plezava navzdol z varovanjem. Informacije o pristopu na stolpa je mogoče najti predvsem na italijanskih spletnih straneh. Orientacija ni povsem preprosta: poiskati je treba najlažje prehode in paziti, da ne zaideš v sestopne sledi z drugih sten.

V začetku julija sva obiskala to ferato. Nisem nek ljubitelj ferat, a ta mi je res všeč – ravno prav zahtevno plezanje, pri katerem si lahko večinoma pomagaš z naravnimi razčlembami, kar nekaj zraka pod nogami, predvsem pa veličastno okolje visokih gora. Bivak Borelli (2325 m) namreč služi kot izhodišče za alpinistični vzpon na Črno iglo – Aiguille Noire de Peuterey (3773 m) in nato večdnevno prečenje celotnega Peutereyjskega grebena na Mont Blanc. Nahaja se torej prav na pragu zelo divjega sveta – same špice, v nebo kipeče skale, vode, ki drvijo čez steno, snegovi ... Resno in veličastno. Še redke trave tu imajo trne ...
Do začetka poti pridemo tako, da v Courmayeurju zavijemo v dolino Val Veny in se peljemo do kampa. Tam je parkirišče, oznake za pot pa se pojavijo kmalu zatem. Do vstopa v plezalni del je slaba ura hoje, celotna pot do bivaka pa traja 3 ure. Vrniti se je treba po isti poti. Čez dan številni slapovi in hudourniki, ki smo jih prečkali, narasejo, ker se topijo snegovi v višjih nadstropjih, tako da se je za njihovo varno prečkanje treba kar potruditi.
Na težavnostne oznake ferat se ne spoznam: na nekaterih spletnih straneh je označena z alpsko oceno PD, na drugih z AD. Občutek je tak, kot bi plezali II. in mestoma III. težavnostno stopnjo UIAA.

Čestitke za fajn vzpon(e).
Le mini pripomba: tistemu kratkemu, rahlo previsnemu kaminu na Srednji Rokav, kjer zadiši po trojki, se da izogniti po desni strani, v območju II. stopnje.
Lp.

V petek se je normalno dalo peljati čez. Lp.

Delno je pravilno, ok.
Pod Ženiklovcem je, planina Javornik.
Javorniški preval pa ni - tisto je nekoliko naprej in tam je bolj malo trave, je precej poraščeno.
Continue.

Prvi del drži, drugi del odgovora pa ne.

Kako se imenuje planina?

Nad Zelenico.

Kičasto vreme prvomajskih praznikov me je zvabilo na Staničev vrh. V pristopni grapi je precej snega, prav tako je še eno snežišče na poti do tolmunov, greben pa je kopen. V grapi sem uporabila dereze in cepin, dopoldne je bil sneg še trd. Lepo kot zmeraj, prijetno razmigavanje.

Poglej v Prletovo knjigo Grebeni slovenskih gora, je cela na internetu. Lp.

Dolina Belega potoka?

Točno, Rogljič v Belih vodah. To je bilo pa hitro. SilvestrO, nadaljuj.

Ni.

Nova uganka:
na sedlu sva pustila nahrbtnike, saj je vrh blizu. Kam greva?

Sem bila ravno pred nekaj dnevi tam, pa se mi je zdelo znano ...
Novo uganko zastavim jutri.
Lp

Za Akom?

S poti na Ojstrico?