ksena - Zadnja sporočila

Ararat je s 5165 m najvišji vrh Turčije in je za Armence, ki nikakor ne morejo preboleti njegove izgube, sveta gora. Ognjeniški stožec, ki ni dejaven že več kot 150 let, je pokrit z večnim snegom in leži 16km od Iranske in 32 km od Armenske meje. Njegov nižji sosed Mali Ararat je visok 3896m in leži JV od glavnega vrha Ararata.
Nanj smo se povzpeli 23.7.2014 , prej pa smo se temeljito aklimatizirali, tako da vzpon na vrh ni predstavljal problema.
Leteli smo iz Ljubljane preko Ankare do mesta Van, ki leži ob istoimenskem jezeru, nato pa s kombiji do mesta Dogubayazit.
Z vzponom smo začeli v Eli Vilage na višini 2200m in prvi dan opravili 1000 m višine do prvega tabora Yesil Yayala, drugi dan pa smo se povzpeli do višine 4200m ter se ponovno spustili na 3200m, kjer smo drugič prespali Tretji dan smo se preselili in prespali na 4200. Ta dan nas je zajelo neurje s sodro, neprijazen dan pa se je nadaljeval v zvezdno noč in umit, sončen naslednji dan. Nekaj čez eno ponoči smo krenili proti vrhu Ararata. Na 5000m se je zdanilo in na tej višini smo se tudi opremili z derezami .Sneg sicer začne na okoli 4300m, sama pot pa poteka med skalami in snegom.
Vzpenjali smo se v idealnih razmerah. Z vrha se nam je odprl pogled do Armenije in Irana. V tabor na 4200 smo se vrnili ob 8.00. Pravi čas, kajti vrh se je začel zavijati v oblačnost in meglo. Isti dan smo opravili dolg spust skoraj 3000 m do Eli Vilage.
Lepe tura, ki po pripovedovanju naše lokalne vodnice, privablja vedno več gornikov in turnih smučarjev.

Iz Tolminskih Raven do pl. Na kalu, potem pa v lepem, sončnem vremenu z veličastnimi razgledi na Tolminski Migovec, Tolminski Kuk, Zeleni vrh. Pogled z Zelenega vrha proti Podrti gori in Vrhu nad Škrbino ni obetal nič več takih razmer, pa vseeno se je veter nenehno poigraval z meglo in omogočil vzpon po zavarovani poti na Vrh nad Škrbino ter sestop pod znamenitim plezališčem Škrbinska plošča nazaj na izhodiše. Pot je normalno prehodna, pod Podrto goro je zaenkrat še treba prečiti dve krajši snežišči.

Kolesarska steza je očiščena in normalno prevozna, severna pot na Sabotin brez posebnosti.

S planine Kuhinja je bilo v soboto,10.11.2018, kopno. Kako je na severni strani se (zaradi megle) ni videlo.

Tako je zgledal Krn včeraj ..

Bila sem 2.1., vendar so razmere zdaj gotovo drugačne, vsaj kar zadeva debelino snežne odeje. Vsekakor je potrebna zimska oprema, saj je bilo in je verjetno še, od zavetišča do vrha trdo in mestoma poledenelo.
Srečno!

Na poti ni snega.Ne vem pa, če je tako dolga pot primerna za takega psa. Jaz mojih gotovo ne bi vzela s sabo, pa sta kondicijsko dobro pripravljena. Samo moje mnenje. Srečno.

V nedeljo je na S strani Krna zgledalo takole.Glede na razmere na poti, ki sem jo opravila (greben Krna od Srednjega vrha do Vršiča) bi rekla, da je stanje na S strani podobno - poprhano, skale tudi oblečene v led ali pomrznjen sneg, prečnica bo glede na temperature in veter gotovo spolzka. Srečno.

V nedeljo, 5.10. vzpon na Monte Capolago/ Seekopf. Poti ne bi opisovala, ker jo je nazorno besedno prikazal Igor Z. Lepo poplezavanje na sprva kar krušljivem terenu, višje gor pa na kompaktni skali. Prečenje ključnega mesta na turi - zelo izpostavljenega grebena bi najbrž predstavljalo največjo težavo vrtoglavim, sicer pa je s previdnostjo in trdnim korakom neproblematično. Sestop je terjal vso previdnost, saj je pod nogami nenehno "mlel" drobir.
Lepa tura, včeraj žal brez razgledov, saj se je nad 2200 vztrajno podila megla.

Z Nevejskega prevala preko sedla Passo degli Scalini do Škrbine prednje špranje, kjer se tik pod vrhom škrbine začne pot Ceria Merlone,lepo prečenje Poliških špikov. Prvi dan do bivaka na Špiku nad nosom, kjer smo pasli oči na krasnem sončnem zahodu nad morjem megle in naslednji dan na sončnem vzhodu. Nadaljevanje poti po Ceria Merlone do odseka, kjer se začne pot Leva. Tudi ta ferata je dobro varovana. Pred koncem se stika s potjo na Montaž (po Pipanovi lestvi). Kljub krasnemu dnevu na poti Leva nič gornikov, Montaž pa je tudi bolj ko ne sameval.Razgledi po celem prečenju od Škrbine prednje špranje do Montaža in z njega so bili umiti, segali so daleč naokoli. Snega je na poti ponekod le za vzorec, prehodi neproblematični. Tu pa tam je potrebna malo večja pazljivost, saj je nekaj klinov na obeh prečenjih izpuljenih.

Za ogrevanje po Slovenski na vrh Mangrta. Pot je bp, edino snežišče, ki še vztraja na poti ne otežuje vzpona, saj ga označena pot obide. Sestopili sva po Italijanski smeri, po kateri se je danes vzpenjalo precej gornikov. Pod Travnikom sva sledili poti, ki se spusti do bivaka Nogara in se vzpeli še po ferati Via Italiana. Malo nad vstopom v ferato sva srečali štiri češke mladce, brez čelad, brez samovarovalnega kompleta, s slabo obutvijo. Po pogovoru sem jim nadaljevanje odsvetovala, kar so upoštevali. Tudi Via Italiana je, če odmislim en prostoviseči klin, bp. Jeklenica ja na tistem mestu zelo ohlapna in lahko za marsikoga nevarna.

BiaS ... le uresniči to želj0, pot je lepa v vseh letnih časih .

zlatica ... nisem taka sila, energije pa imam zaenkrat dovolj ... mlada pa ...hmmm, 25 na podlago, ki vztrajno in brez milosti raste . Pa hvala za pohvalo ..vsakemu dobro dene,ne glede na leta, ane?

Zarana s čelko do pl. Slapnik, potem pa v soju porajajočega se dneva do vrha Krna.Gomiščkovo zavetišče je bilo ob 7.00 se speče, zato sem pot nadaljevala do vrha, sestopila na Krnsko škrbino, se vzpela na Batognico in sestopila na Prag. Pot je bp, na vrhu Batognice vtis lepe gore kratijo le kadavri nekaj ovac, ki jih je verjetno pokosila strela.Tudi do Vrha nad Peski ni posebnosti, z njega sem jo ubrala kar direktno po "lepo voznem" melišču do doline Lužnica, mimo krnskih planin in krog zaključila na pl. Kuhinja.
Zjutraj je parkirišče samevalo, nekaj čez 10.00 pa je bilo preplavljeno s pločevino. Pa ne le parkirišče, tudi celoten rob ceste skoraj do vasi Krn.

S parkirišča nad Drežniškimi Ravnami mimo pl. Zapleč na sedlo Vrata, potem pa proti Krnčici. Pot razen dveh snežnih jezikov, kjer smo s cepinom udelali stope, brez posebnosti. Ker smo bili zgodnji, smo se vzpenjali po senci, nazaj grede pa smo si želeli le sence in hladne vode. Na parkirišču (okoli 700nm) je termometer kazal malo pod +30.

Včeraj, 30.4., sem bila na Krnu. Obvezna zimska oprema. Konkreten sneg se začne na okoli 1700m.

Prejšnji konec tedna so bile zaplate gnilega snega le na severnih pobočjih Matajurja - na poti iz vasi Avsa. Če greste zadnjo tretjino poti po poti, ki se na lepo označenem križišču obrne proti Italiji, boste hodili po kopnem. Srečno in lepo se imejte na tem lepem razgledniku.

Na Kuclju je bilo danes prijetno pomladansko. Na poti, ki je že opisana, je veliko od vetra podrtega drevja, ki pa ga je večinoma lahko obiti. Menda je tako tudi na vseh ostalih pristopnih poteh.