Jany - Zadnja sporočila

Hvala Janez.
Bom počakal, ker takrat je tam prav zares lepo.

So macesni na Strelovcu že "zlati"?

.

Čestitke. Je videti lepo, a kar zahtevno.

Rozi, tole je pa vrhunsko. Morda le malce slutim kako je tam. Vse čestitke

Startal sem na Naravskih ledinah okoli 10h. Cesta do koče na ledinah je vzorno urejena in posipana. Res so se potrudili.Koča je bila zaprta.
Do vrha sem hodil po megli in precejšnjem mrazu. Pot ni poledenela in gre brez derez.
Na vrhu pa pravljica. Niti ni preveč pihalo, kot je tu običajno. Sneg je bil suh in se na utrjenih poteh ni prediral, kar pa ne velja za korak mimo, ko se vdre do .. in naprej
Koča je odprta le ob sobotah in nedeljah.

Ti ni dalo miru, kaj? Bravo, lep krog.

No, spust oz. vzpon na Krvavico po JZ strani, od klopce dol, je nekaj metrov kar zahtevnih, sploh če je sneg mehak in južen, kar je v sončnem vremenu vedno. Bi ti rekel, da pazi, a bi izgledalo kot da vajenec uči majstra.
Lp
Tale grad, oz. kar je še ostalo, pa gotovo pogledam.

Geppo, kot bi vedel, sem se danes tudi jaz odločil za Krvavičko. Namen je bil skozi okno gor, pa po JZ strani proti Zajčevi koči in po soteski Tesen do izhodišča. Na žalost se ni izšlo in sem moral po isti nazaj. Sneg na vrhu je namreč popolnoma južen, mehak in kljub cepinu, ki sem ga imel s sabo, nisem izzival spusta tam.
Nazaj sem šel tako, da sem pred oknom zavil levo in strmo navzdol, ter se spodaj zopet prikljucil na redno pot.
Pot je shojena, od sedelca dalje, sneg hitro narašča. Ni poledenelo, a so mi male dereze, pri spustu, kar prav prišle.
Je pa na poti ena prečka, ki jo poleti niti ne opaziš, ob snegu pa zahteva vso pozornost. Včasih so bila tam varovala.
Geppo hvala za idejo. Lp

Po Hojnikovi na Lanež.
Od koče na Grohatu se usmeriva čez travnik naravnost proti steni Laneža. Rozki je hitro uspelo vdeti pravo smer in na robu gozda najde oznako za vrh. Od tod dalje je šlo lahko. Pot je v glavnem lepo sledljiva, ob vstopu v steno so celo dve ali tri stope, potem pa sladko poplezavanje do vrha.
Lepa, samotna, a kratka. Od Bukovnika mimo Grohata do vrha sva porabila 2 urci.
Nazaj čez Durce in h koči na malico. Imajo okusne jedi, ki jih strežejo in prijazni in zabavni korošci

Če je za Rozkin EMŠO tole po pričakovanjih, pa moram reči le'' stari dobri geppo ne popušča'' Bravo!

Tale Črni Hriber je pa zares ornk' zalogaj. Orientacijsko in kondicijsko zahtevno brezpotje.
Začela sva okoli 8h zjutraj na parkirišču v Robanovem kotu. Do planšarije sva se prav ogrela in poiskala vstop, ki je neizrazit, a nama je v prvem uspelo. Sledi huda strmina, ki ne popušča vse do vrha. Mestoma je pot lepo sledljiva, a kaj ko jo naenkrat zmanjka in se je treba kar potruditi za nadaljevanje. Nikakršnih oznak, ki bi pomagale pri orientaciji ni. Na celi turi sva naletela na dva možica, pa še to bolj proti koncu.
Na poti ni posebnosti, le nekaj podrtega drevja, ki se ga da lepo obvoziti.
Izredno doživetje zame. Tudi Rozka, ki je turo ponavljala po nekaj letih, je bila vesela, ko sva okoli 12h prišla do studenčka pod Utami.
Nazaj sva jo mahnila čez Strelovec, kjer macesni že dobivajo zlato barvo.
Čudovita tura, čudovita družba.

Vau, Rozi, pa teb se je čist odtrgal.
Lepa tura. Zanimivi opisi in lepe slike s poti oz. brezpotja.
Čestitke.

Včeraj pa na Lisco po malo daljši varianti. Zdaj ko imamo penzionisti javni prevoz zastonj, je treba v hribe, kot včasih - z vlakom!
Zapeljem se do Zidanega mostu, potem pa Gašperjeva koča - Veliko Kozje - Lovrenc - Lisca - Razbor - Breg (železniška postaja).

Začetek poti vodi po asfaltu in mimo delovišč na železniški progi, a je to kaj kmalu za mano.
Od Gašparjeve koče naprej (koča je zaprta, da pa se oskrbeti s pitno vodo) se pot vzpenja na Veliko kozje. Strmina ne popušča vse do sedelca pod vrhom. Tu me je skoraj zavedlo in bi se kmalu spustil nazaj v Radeče. Poiščem pot za Lovrenc, ki se ves čas malo spušča in je lepo markirana. Le tu in tam se na desni odprejo lepi pogledi na Kum in porečje Save, sicer po gozdu.
Travniki okoli Lovrenca so nepokošeni in ograjeni. Ne vem, morda zaradi rastišč encijana, ki je sedaj seveda že odcvetel.
Do Lisce je le še urca hoje. Srečal nisem nikogar.
Tončkov dom na Lisci je zopet odprt (razen ponedeljek). Obnovili so notranje prostore, zunaj je v glavnem vse kot prej.
Vračal sem se čez Razbor (leta 2005 razglašena za najlepše urejeno planinsko vasico). Gostijo tudi komuno zasvojencev, a kot kaže živijo v sožitju.
Železniška postaja Breg je bil moj cilj. Vlak do Zidanega mostu in naprej vozi popoldan skoraj vsako uro.
Nabralo se je preko 20 km in 8 ur hoje.

Včeraj (pa ravno 13.) se mi je ponudila enkratna priložnost, lahko sem izbiral turo in odločil sem se za Tirke peči. Ni mi žal.

Jutro je čudovito. Parkirava na zadnjem ovinku ceste na Golte. Hodiva pod Belo pečjo proti spomeniku, po neki varianti, ki se izkaže za dobro, saj se izogneva blatu na spodnji poti. Pobereva sicer vse klope, ki se lepijo na hlače in prestrašiva trop mlade srnjadi.
Pot proti vstopni grapi je orientacijsko precej zahtevna, saj je veliko odcepov in izbrati pravega, ni kr'neki. Pred grapo me Zlatko pošlje poiskat "rit". Seveda sem to takoj našel.
Skobe v grapi so mokre in jeklenica malo zbada v prste, če nimaš rokavic, a je šlo le z enim "auuu".

Na Klopni peči se prvič malo ustaviva in razgledava. Ostenje Bele peči je zares mogočno.
Nadaljujeva čez "štenge" po strmih prečkah na Konjski vrh (če sem si prav zapomnil, domačini rečejo "zadnji travnik"). Avrikelj je že odcvetel! Prečiva pašnike, kjer se živina že pase, proti Žlajfarju. Okrepčilo.
Naprej do hotela, ki je videti zaprt, kljub precej obiskovalcev.

Spust pa čisto v Zlatkovi maniri. Iz Alpskega vrta direktna vertikala na cesto. Nepozabno!!! Verjetno tega, vsaj sam ne, ne bom ponavljal. Adrenalin še danes "šopa".
Lepa dopoldanska tura (dobre 4 urce sva porabila), tako sva bila še pravi čas doma na kosilu.