0xijan - Zadnja sporočila

Megleno-oblačen konec tedna na Štajerskem je ponudil idealno priložnost za obisk najvišjega vrha Čičarije. Izvedena je bila krasna krožna ture iz Prešnice s sestopom v Podgorje (težko bi se odločil, v kateri smeri jo je bolje opraviti). Hoje je naneslo za dobrih 13 kilometrov, pri čemer sva premagala slabih 600 metrov višinske razlike. Gneča na koči je bila precejšnja, ampak naj ostane kar pri tem, ker sem bil tudi sam del problema. Hvala lokalcem za potrpežljivost s prišleki, .

Prejšnji četrtek sva se z bratom podala na Menino planino, za spremembo z južne strani. Do izhodišča v Okrogu pri Motniku naju je spremljala tako gosta megla, da sem "jedva zvozil". Tudi parkiranje zna biti kar zagonetno, vendar so nama prijazni vaščani svetovali, kje lahko ,pustiva avto. Po cca. 400 metrih sva prišla do razcepišča, kjer sva se usmerila proti Osekom in še naprej sledila markirani poti. Le-ta naju je to usmerila proti severu mimo Vrhlaz. To posebej poudarjam, ker je na terenu vse lepo označeno, na zemljevidu PZS iz leta 2023 pa ne. Kar hitro naju je tudi presenetil sneg, kateri pa ne zahteva posebne opreme, . Z Vivodnika oz. Doma na Menini planini sva skočila še do Jespe, vendar nisva tvegala spusta. Sestopila sva mimo Bibe planine, delno po markirani poti, delno po poti STKP. Štiri ure hoje, 15 km, 800 višinskih metrov in nikjer žive duše, le mir in spokoj.

Obisk Term Paradiso sem izkoristil za pohod na Veliki Špiček in uživanje v zimskem soncu - baje naj bi bila vas Pišece deležna največ sončnega obsevanja v Sloveniji, celo več kot Primorska! No, če to ne drži, se vsekakor priporočam za popravek. Parkiral sem pri trgovini Jager in nato krenil med Cerkvijo Sv. Mihaela ter obnovljenim vodnim mlinom proti izviru potoka Gabernice. Po lepo urejeni, a strmi stezici (Gozdna pot Pišece) sem se vzpel do Lovskega doma, zavil levo na cesto in ji sledil do prvi rdeče table. Že tu bi se lahko priključil Poti kozjanskih borcev, vendar sem v gozd skrenil malo prej. Na tej točki svetujem previdnost, saj je v bližini strelišče lovske družine. Pot do V. Špička je v nadaljevanju jasno razvidna in dobro označena. Zaokrožil sem jo mimo Bivaka Velika bukev, Intermedije (odkod to ime?) in Kerinovega spomenika. Do Pišec sem se vrnil mimo Pavlove vasi in gradu Pišece. Nabralo se je 12 km in 600 višinskih metrov. Naslednjič poskusim še v obratni smeri!

Jesensko sivino sem izkoristil za obisk pobočij in vrhov, ki se dvigajo severozahodno nad Zrečami. Krenil sem s parkirišča pred Termami (sicer naj bi bilo rezervirano le za goste, tako da previdno), šel mimo Zreškega jezera do Pavlakove jame, nato pa na Golek. Do jame je zaradi blata treba pristopiti previdno! V razgledih se sicer ni dalo uživati, zato pa toliko bolj v gozdnem tihožitju. Dodatno mi je izlet polepšal še obisk ruševin gradu Lušperk.

Napoved slabega vremena sem izkoristil za kolovratenje po Ponikovskem krasu. Meteorologi so resda "grozili" s sivino, a je bilo vreme naposled prav prijetno za začetek decembra. Prav lep izlet, sploh če ga začiniš še z geolovom.

Martinovo sem izkoristil za pohod na Stenico in Kislico. Moram priznati, da sem bil prav prijetno presenečen nad lepotami jesenske narave in izzivi, ki jih ponuja pot.

Za izhodišče sem izbral parkirišče pri Muzeju 100 frankolovskih žrtev (upam, da s tem ni nič narobe, sicer se opravičujem), krenil mimo obeh spomenikov in nato sledil cesti ob Lindeškem potoku do Pavleka (vzporedno poteka del poti XIV. divizije). Pri Pavleku sem zavil na Stenico. Vmes sem malo kolovratil okoli kmetije Pecelj, vendar sta me lastnica in njen pes ustrezno usmerila. Vsekakor priporočam bolj pozorno upoštevanje markacij, .
Ko sem dosegel greben, sem šel pogledat še Malo goro, nato pa sem se vrnil nazaj. S Stenice sem se nato proti spustil prej, kot sem načrtoval. Pot je bila precej zoprna zaradi drsečega listja, se jo pa da fino slediti. Za rezervo jo je nekdo še opremil z neuradnimi rdečimi pikami in puščicami.
Gozd sem zapustil med kmetijama Ramšak in Založnik in se usmeril na grobo makadamsko pot. Sčasoma je postajala vse bolj zaraščena, dokler je ni zmanjkalo. Tam sem zaril v strmino kot prase v pomije in dosegel Kislico. Na tej točki se je že precej zmračilo, kar je škoda, saj je ta greben še lepši kot oni na Stenici. S pomočjo čelne svetilke sem nadaljeval do Špičastega vrha in se spustil v dolino. Mimo Landekarja sem se nato priključil cesti, po kateri sem se vrnil do avta.

Škoda, da se je na koncu že stemnilo. Zadevo sigurno še ponovim, le da v obratni smeri, dodam grad Lindek in se morda celo spustim z Male gore. Za dobro mero bi lahko dodal še Stolpnik, .
Napravil sem cca. 14 kilometrov in slabih 900 metrov višinskih metrov, trajalo je tri ure in pol. Objavljam povezavo do sledi, vendar bolj priporočam zemljevid, izbiro primernejšega časovnega okna ter stezosledsko logiko.

https://www.komoot.com/tour/2680674414?share_token=asl3FVAprwG7ilTRYDTsgfw3qgTXgwApJrLEBlBibbMXnkVlak&ref=wtd

P. S.: čemu kanadska zastava na Stenici?

Včeraj (8. 11. 2025) sva se z bratom lotila te poti, a v obratni smeri (nazadnje sva se povzpela še na Križevnik). Meteorološka napoved o nizki oblačnosti je bila točna, a naju je na Velikem vrhu vseeno pričakalo prijetno presenečenje. Poti ni težko slediti, so nama pa občasno pomagale tudi stopinje v snegu. Le-tega sicer ni veliko, a ravno dovolj, da je treba biti previden (ali obuti mini derezice). Še najbolj zagoneten je spust z Velike zelenice, preostala pot pa ni posebej težavna. Orientirala sva se s pomočjo Garminovega GPSMap-a in zemljevida PZS.

Hodila sva cca. 6 ur, naredila slabih 13 kilometrov in dobrih 1100 višinskih metrov. Sicer objavljam sled, vendar bolj priporočam uporabo zemljevida, .

https://www.komoot.com/tour/2675517532?ref=wtd