S.Maja - Zadnja sporočila

Hvala. Ja vreme je bilo za izkoristit, mi pa tako ne moremo biti "pri miru".

Nedelja 12.7.2026
Če smo Jalovec občudovali prejšni teden od bivaka A. Busettini, se nam je včeraj pojavila dobra vremenska napoved, ker tudi vemo, da ne bomo hitri, saj z otrokom gre vse počasneje. Za pot smo izbrali izhodišče v Zadnji Trenti mimo Jalovške škrbine gor, vračali pa smo se mimo Špičke. Pot mimo škrbine je malo slabše označena, ni smerokazov na določenih križiščih in obledele markacije. Varovala, kolikor jih je so v dobrem stanju. Za pot smo z vsemi postanki rabili 12ur.

Lepo, da se še tule "srečamo", da vemo kam pašemo. Ja to smo mi, in najin "posebni, brez dlake na jeziku Peter" . Ja narava in neurja so kar dodobra uničila poti... Srečno

Obetala sta se dva lepa dneva,no nedelja vsaj do popoldneva zato smo se odločili za potepanje po Loški Koritnici ter do bivaka A. Busettini, kjer smo tudi prespali, kar je bilo krasno doživetje za najinega 11-letnika. Za naslednjič, pa morava obvezno raziskati mulatero, ki gre zraven podora, da se ne mučimo čez podrtijo. Tokrat lahko rečem, da je bila pot kar zahtevna tudi višje od podora pod bivakom je zima in voda zdrla dober del poti, po poti je veliko grušča, zato previdno ob sestopanju. Pot od razcepa za Mangart ni markirana, je izpostavljena in brez varoval. Za varnost je mali čez izpostavljene dele bil v navezi. Mali je užival in že podal mnenje, da mora še v visoke gore, na Jalovec

To je tisto melišče med Vevnico in V Koncu Špico, kjer sneg vztraja najdlje

Od bivaka proti Vevnici so malo popravili tistih nekaj zajl (stanje avgusta 2025), prej je vse "viselo".

Praznike smo izkoristili za potepanje po južnem Velebitu
1.dan smo pehodili pot iz Pećice mimo jame Mamed (no mi bi rekli da je to brezno brez dna), nato nadaljevali do Male Panoge in Velike Panoge ter krožno nazaj do jame in v dolino. Srečali nismo nobenega razen dveh modrasov in koze .
2.dan smo odšli po zavarovani poti na Anića Kuk ter krožno po normalni poti nazaj do Velike Paklenice. Pot zanimiva, kot se je izrazil najin 10-letnik smo se šli "preskakovanje lave", na poti je veliko lukenj, zato je potrebna spretnost, da skačeš iz skale na skalo
3.dan smo obiskali Malo Paklenico- naredili krožno pot nazaj. Tudi na tej poti je potrebno plezati čez "balvane" in preskakovati kamne. Srečali smo samo dve kači in opazili prisotnost medveda
Vse poti so označene, nekje malo slabše vidne markacije.
Za konec dopusta pa smo "skočili" še na Zir, ki smo ga že večkrat opazovali iz avtoceste
Nekaj več pa še v slikah

Porezen iz Hudajužne. 10.4.2026
Mimo Durnika in Robije do vrha. V spodnjem delu Durnika je nekaj podrtih dreves in malo telovadbe ne škodi . Sestop mimo planine Otavnik do Zakojce in spust po "bljižnicah" do Hudajužne. Lepa pot, na celi poti srečala nobenega

Super tura
Tudi jaz v soboto malo po Polhograjcih malo pa Škofjeloško hribovje.
Vreme sicer ni bilo sončno, celo malo je rosilo, pa je bilo vseeno super, vsaj ni bilo prevroče. Imam možnost, zato štartam kar od doma - Škofje Loke, nadaljujem do Osolnika prek Gontarske planine do Igal, nato na Tošč, spust do vasi Selo in naprej do Sv. Ožbolta spust do Sv. Andreja in še končni spust do Škofje Loke. Pomladno cvetje pa v polnem razcvetu. Nabralo se je slabih 25,5km in malo več kot 1350 višincev. Sama sem večino tekla, kot pohodnik pa za pot potrebuješ okrog 8ur (s pavzami).

Malo pred 5.uro zjutraj je bilo polno. Ja res je bil čudovit dan Do Zadnjice pa žal kdaj drugič, sva bila omejena s časom in varstvom

Plan je bil Pihavec, pa ga je parkirni režim v dolini Vrata "odpihnil" , saj ni bilo več prostega parkirnega mesta. Zato sva naredila plan B in odšla na Prisojnik po Hanzovi poti.
Pot je lepa, brez posebnosti, snežišča skoraj ni več in se da lepo mimo. Zavila pa sva še na Hudičev steber, kjer naju je prvič obsijalo sonce. Na vrhu pa kar gneča in tudi pri sestopu po slovenski poti jih srečava kar precej. Od Vršiča pa samo prijeten spust po gozdu

Pozdravljen, žal žigov še nisem zasledila pri nobeni cerkvi. Mogoče imajo kakšen žig v gostilni pri Ruparju na Sv. Andreju...
Tudi vpisne knjige ni nikjer.
Lp

To so čudoviti konci, samotni... Tudi midva se vedno odpraviva na iste konce, da prehodiva večino poti in tudi brezpotij. Tam nama je ostal še en zanimiv prehod na Mangart, ki poteka od lovske koče v Loški Koritnici. So pa to poti, ki so redko hojene in vsako večje deževje spremeni kaj na poti, pa tudi markirana pot iz Loške Koritnice na Mangart bo kmalu že brezpotje, od Hude Škrbine dalje je pot bolj hojena in tudi vidna.

Potem pa drži, da se od križa spustiš še malo nižje. Do melišča, še malo nižje kjer ga prečiš v levo proti rami. (To je od bivaka A. Bussetini).
Najina pot je šla po Via Della Viti do bivaka, spust proti Koritnici, vzpon do V Koncu Špice, Vevnice in nato do Struga in spust v dolino.
Vendar, ko mine par let sem v spominu imela bolj križ kot melišče
Ker sem šla z druge strani, vi niste videli križa

Me je moj sopotnik popravil, da ni siguren, če res zaviješ pri križu pripenjam sliko vodnika. Predvsem sva se odločila za ta pristop, ker je vsaj zame resnično opisal pristop za Kotovo Špico, ter je res lažji pristop to...