Danes sem se odpravil po grapi Za Vratam. Do odcepa za Jermanco sem pripeljal kar pozno, nekaj pred deveto, in takrat je bilo ob tem odcepu že precej zaparkirano. Po tem sem sklepal, da na Jermanci ni več prostora (prejšnji teden mi je komaj uspelo najti en prostor zgoraj), zato sem parkiral kar tu in se odpravil peš po cesti. No, na Jermanci je še bilo prostora za kar nekaj avtov.
Nadaljeval sem v Repov kot in na višini 1270 m zavil na dobro viden odcep v levo. Potem sem sledil stezici, ki je najprej prečila do grape, jo prečila, potem pa se vzpenjala po strmih travah na njeni levi strani. Ponekod je bila ta stezica bolj slabo vidna, ampak se ji je z nekaj pozornosti dalo slediti. Nekajkrat so me zavedle nekakšne stranske stezice, ampak sem se hitro vrnil na pravo pot.
Na višini malo nad 1400 m se s stezice vidi grapo, ampak se mi je zdelo, da je še prehitro za vstop, ki tu tudi ni izgledal preprost, tako da sem nadaljeval z vzponom. Na višini 1450 m je potem stezica zavila ostro levo stran od grape. Tu se je v desno sicer odcepila slabo uhojena stezica, ki pa je potem takoj dosegla ruševje, ki jo je že dodobra prerastlo. Glede na zračno sliko je bilo tega ruševja med mano in grapo kakšnih 50 m. Ne hvala.
Spustil sem se nazaj do mesta, kjer sem nazadnje videl grapo, in se v bližini jeklenice poskusil spustiti vanjo po zelo strmem skalnato-travnatem pobočju. Najprej je šlo dobro, na koncu pa me je pričakala dobra dva metra visoka, gladka, skoraj navpična plata. Imela je sicer nekaj razpok, ampak vse "narobe" postavljene in obrnjene. Čez njo nisem upal, sem pa s tega mesta opazil, da se grapa malo nižje odpre. Zato sem se vzpel nazaj na stezo, po kateri sem se potem spuščal in iskal prehod v grapo na levi. Kmalu sem opazil stezico, ki je šla levo čez travnik in čez skalo med drevesa. Po tej stezici sem potem v nekaj korakih brez problema dosegel grapo, na višini 1400 m.
V grapi hodimo po naloženih (ampak večinoma stabilnih) skalah in balvanih, platah in skrotju. Je tudi nekaj grušča, ampak ne veliko. Občasno poplezamo čez kakšen manjši skok, ampak v spodnjem delu vzpona skozi grapo plezanje nikjer ne preseže I. stopnje.
Na višini 1700 m pridemo do razcepa grap. Tu sem šel v desno grapo. Ta je precej ožja od spodnjega dela (sploh dno grape je čisto ozko) in strmejša. Ves čas sem šel po dnu grape, čeprav je bilo precej možnosti za obhode, predvsem po levi. Po dnu grape je bilo precej poplezavanja. To je bilo večinoma lahko, I. stopnje, dva kaminčka pa sta bila malo težja, rekel bi, da II. stopnje. Meni sta bili to najtežji mesti na turi. Mislim, da bi se dalo ta dva kaminčka obiti, nisem pa siguren.
Po kakšnih 100 m vzpona se grapa odpre, na desni pa vidimo prvi izstop na Planjavske zelenice. Jaz sem nadaljeval z vzponom proti drugemu izstopu. Tu se vzpenjamo po strmem, skrotastem terenu. Šel sem bolj ali manj naravnost gor, zato je bilo nekaj zelo lahkega poplezavanja, s skrbno izbiro poti pa bi se temu verjetno lahko izognil. Malo pod koncem izstopa pridemo do višjega skoka. Tega sem obplezal po levi (I. stopnja), kot priporoča coffee. V nadaljevanju je še nekaj strmega, gruščnatega terena, ki je naporen, ni pa zahteven.
Po izstopu iz grape sem se vzpel do roba in po njem nadaljeval na Sukalnik. Tu ni več zahtevno, je pa strmo. Večinoma se hodi po travah. Razgledi so super.
Na tej točki sem imel za seboj že kar nekaj hoje, pred sabo pa dokaj dolg sestop, zato nisem nadaljeval prot Planjavi, ampak sem sestopil na Kamniško Sedlo, na kavo in pivo. Mimo grede, za kavo računajo že 4 EUR. Potem sem se spustil po melišču in nadaljeval po označeni poti in cesti. Označena pot je bila zelo obljudena in tudi pri koči je bilo kar nekaj ljudi.