asdf - Zadnja sporočila

Včeraj sem šel od Erjavčevega rovta do Kepe, na poti nazaj pa še čez Dovško malo Kepo, po zahodni strani gor in po vzhodni dol.

Vzpon na DMK po zahodni strani se mi je zdel prav prijeten. Ves čas sem šel po razu. Res ne preseže druge stopnje (vprašanje, če jo sploh doseže) in tudi skala ni pretirano krušljiva. Je pa kar izpostavljeno.

Malenkost se je zapletlo pri sestopu na vzhodno stran. Na zgornjem delu sem šel po avstrijski strani, kot priporoča opis na hribi.net. Prišel sem do večje čistine med ruševjem, kjer nadaljevanje ni bilo očitno, saj se čez ruševje ni videlo, v njem pa tudi ni bilo očitnih prehodov. V spodnjem delu te čistine se ne da naprej, saj je takoj za ruševjem prepadna grapa. Blizu vrha levega (gledano navzgor) roba čistine pa se da čez poležano ruševje stopiti nazaj na greben. Tu so ob grebenu nekakšni zametki steze, po katerih sem sestopil nazaj na označeno pot.

Spodaj je nekaj slik s Kepe in s sestopa z nje.

Sem bil danes. Oba dela z jeklenicami sta popolnoma kopna. Razen tega je na poti nekaj manjših zaplat snega. Večino se jih brez problema preči z brcanjem stopinj, dalo bi se jih pa tudi obhoditi. Še najbolj nadležna je tista v škrbinici med Dovško malo Kepo in Kepo, se jo pa tudi da obhoditi po desni ali pa zgoraj po levi. Na spodnji sliki se vidijo vsa snežišča na poti.

lijaneja, na Otmarjevi je SVK po mojem obvezen. Furlanova je pa sicer zelo izpostavljena, ni pa težka. Bi rekel, da je primerljiva s kakšnimi bolj strmimi jeklenicami na zelo zahtevnih označenih poteh. Tako da za tebe SVK ni obvezen.

Danes sem šel od "Pod Krnico" po zahodni poti na Košutnikov turn in vmes še po grebenu na Macesje, potem pa spet po zahodni poti nazaj. Na poti do grebena je eno večje snežišče, ki ga lahko obhodimo po strmih travah. Ta obhod je naporen, ni pa zahteven. Na poti po grebenu do Macesja je nekaj manjših snežišč. Tudi tem se lahko izognemo, je pa zaradi težjega terena in občasne izpostavljenosti potrebno več previdnosti.

Včeraj sem šel od Doma pod Storžičem čez Malo Poljano in Psico do zadnjega vrhca pred Žrelom in po isti poti nazaj.

Med Veliko Poljano in Psico, malo naprej od razpotja z lažjo potjo na Storžič, je večji vetrolom. Mimo prve podrte smreke se da tako, da stopimo malenkost dol s poti na desno in gremo pod smreko. V nadaljevanju pa je treba v levo gor in potem ob grebenu iščemo najlažje prehode med rastjem. Na pot se vrnemo šele na sedelcu, kjer je tudi manjša jasa.

V nadaljevanju je na poti precej manjših zaplat snega, nekatere izmed njih so tudi izpostavljene. Ker je bil sneg južen, se je dalo brcati stopinje in je ob pomoči ruševja šlo brez zimske opreme, ko sneg pomrzne, pa bo ta zelo priporočljiva. Sicer mislim, da te snežne zaplate ne bodo zdržale prav dolgo.

V zgornjem delu Žrela je še precej snega.

Dobre fotke.

Trenutno so tam zimske razmere. Če nimaš izkušenj v zimskih razmerah na zahtevnih visokogorskih poteh in ustrezne opreme, je zelo nevarno.

jaz, iz tvojega linka:

"Kaj dobijo obiskovalci v zameno?
Da ukrep ne bi bil zgolj restriktiven, so občine pripravile kompenzacije: avtobusi na 15–20 minut."

Pri nas pa nekaj avtobusov na dan, pa še to samo v turistični sezoni.

Danes sem šel z Rudnega polja čez Kačji rob na Mali Draški vrh. Svežega snega je na Rudnem Polju kakšnih 5 cm, severno od Viševnika pa kakšnih 10 cm. Tam se je tudi stara podlaga ponekod predirala, sploh pri vzponu proti Srenjskemu prevalu, ki je bil zato kar mučen. Srenjski preval sem dosegel na južnem koncu in potem prečil proti MDV. To prečenje je bilo rahlo zoprno, s precej napihanega snega in nezanesljivo podlago pod njim. Opasti so bile tu na zahodni strani, tako da sklepam, da bi znal biti vzpon na preval s strani Jezerca še bolj naporen. Ko sem dosegel pobočje MDV, pa so se snežne razmere zelo izboljšale. Svežega snega tu ni bilo veliko (mogoče kakšnih 5 cm), pod njim pa je bila trdna stara podlaga. Nekje na začetku pobočja sem s cepinom skopal eno luknjo in videl, da je bilo kakšnih 40 cm skorje. Ta sicer ni bila zelo trda in je bilo treba ponekod malo bolj brcati vanjo, da je držala, ampak ni bila tako mehka, da bi bil nesiguren občutek. Ko sem dosegel greben, sem šel na vzhodni vrh, na zahodnega nisem hodil. Na samem grebenu je bilo kar nekaj napihanega snega, tako da je treba precej previdnosti. Opasti so bile tu na severni strani. Nazaj sem šel po isti poti.

Ker je bil delovni dan, je bilo obiska bolj malo. Ob sedmih je bil pred menoj na parkirišču vojašnice samo en avto. Tudi potem na poti sem srečal samo nekaj ljudi, večinoma tujce.

Od postaje tovorne žičnice do Kokrskega sedla je 920 m, lahko pa še podaljšaš za 80 m v smeri bivaka Pavla Kemperla, da je skupaj 1000 m. Potem je razdalja 2,8 km.

Meni ne izgleda kot Storžič. Pa tudi glede na odsotnost rastja bi rekel, da je višje od 2132.

Včeraj sem se odpravil od Rudnega polja proti Velikemu Draškemu Vrhu. Najprej sem šel do Jezerca po označeni poti, ki preči nad planino Konjščica. Večina te poti je bila kopna, sneg na poti se je začel malo pod Jezercem. Tu je bil sneg na poti dobro uhojen, prav tako naprej proti Srenjskemu prevalu in tudi proti Studorskemu.

Na Jezercu sem zavil desno proti Srenjskemu prevalu, potem pa kmalu levo v pobočje in proti sedlu med Draškima vrhovoma. Tu je sicer ena neoznačena potka, ki pa jo je zdaj skoraj v celoti zakrival sneg in ni bila uhojena. Bilo je sicer nekaj ločenih človeških sledi, ki niso bile v posebno pomoč, tako da sem hodil bolj ali manj po svoje. Sneg je bil spremenljive globine - večinoma kar globok, ponekod tanjši, ponekod pa je bilo tudi kopno. Povsod, razen na zelo senčnih delih, je bila na njem debela skorja. Ker sem bil precej pozen in je bilo sončno (in dokaj toplo) je bil zgornji del te skorje zmehčan in se je ponekod udiralo.

Od sedla sem nadaljeval približno po neoznačeni poti proti Viševniku. Prvi del poti, ki poteka po severnem pobočju, je bil popolnoma zakrit s suhim, rahlim snegom. Pot ni bila uhojena, pa tudi vse sledi, ki sem jih videl, so mi izgledale kozje, tako da sem do grebena šel po svoje. Je bilo kar naporno. Od začetka zahodnega grebena naprej pa ni bilo težav. Snega je bilo tu veliko manj, večino časa se je dalo hoditi po kopnem. Kjer je bil sneg, je bil moker in večinoma ne posebej globok. Skozi ta sneg so bile tudi sledi nekaj ljudi.

Na vrhu je bil prelep razgled, izjemna vidljivost na vse strani. Tudi skoraj brez vetra.

Sestopil sem po grebenu proti Studorskemu prevalu. Razmere so bile tu podobne kot pri vzponu po zahodnem grebenu, spet sledi nekaj ljudi. Strm skalni del na spodnjem delu grebena je bil močno zasnežen. Ta sneg je bil moker in mehek (bilo je že okrog 13:00), tako da je bilo kar zoprno. Pod tem delom me je pričakalo še malo izjemno neprijetne hoje po zasneženem ruševju (sicer je tu teren varen). Od prevala sem sestopil proti jezercu. Tudi tu je bil sneg suh in dokaj rahel, ampak je bila pot dobro uhojena.

Se pravi ta družina Batagelj dobi od države za 3 milijone (od česar se še odštejejo naložbe) na leto izključno pravico za trženje dostopa do Postojnske jame, od tega pa imajo potem 19,6 milijona prihodkov. To je, kot bi jim država podarila vsaj 10 milijonov na leto.

Sem kar prepričan, da je tole gams. Na sliki 12 izgledajo rogovi manj ukrivljeni, ker so ukrivljeni stran od kamere. Na sliki 13 pa se vidi, da so ukrivljeni, kot je tipično za gamse.

Tule piše, da jo menjajo

https://www.guidedolomiti.com/en/animals-of-the-dolomites/the-alpine-chamois/