asdf - Zadnja sporočila

V soboto sem šel z običajnim avtom do parkirišča na višini 910 m na Jermanci, dalo bi se pa tudi naprej do parkirišča na višini okrog 930 m, kjer stoji znak za prepoved prometa. Na enem ovinku (oster levi ovinek na višini okrog 820 m) je bila cesta v zelo slabem stanju in sem komaj prišel čez. Ko se tiste luknje še kaj poglobijo, po mojem z običajnim avtom ne bo več šlo.

Pri Erjavčevi koči je bilo že lani plačljivo.

Hvala.

Mogoče kaj veš, kakšno je stanje čez Škarjev rob? Je še sneg?

Rešitev glede PZS bi bila, da bi se dovolj ljudi angažiralo in zamenjalo vodstvo. Samo ker vodstvo ni voljeno neposredno, je to zelo težko izvedljivo.

To, da so za predsednika izvolili Martina Šolarja, je pa katastrofa.

Včeraj sem šel od Erjavčevega rovta do Kepe, na poti nazaj pa še čez Dovško malo Kepo, po zahodni strani gor in po vzhodni dol.

Vzpon na DMK po zahodni strani se mi je zdel prav prijeten. Ves čas sem šel po razu. Res ne preseže druge stopnje (vprašanje, če jo sploh doseže) in tudi skala ni pretirano krušljiva. Je pa kar izpostavljeno.

Malenkost se je zapletlo pri sestopu na vzhodno stran. Na zgornjem delu sem šel po avstrijski strani, kot priporoča opis na hribi.net. Prišel sem do večje čistine med ruševjem, kjer nadaljevanje ni bilo očitno, saj se čez ruševje ni videlo, v njem pa tudi ni bilo očitnih prehodov. V spodnjem delu te čistine se ne da naprej, saj je takoj za ruševjem prepadna grapa. Blizu vrha levega (gledano navzgor) roba čistine pa se da čez poležano ruševje stopiti nazaj na greben. Tu so ob grebenu nekakšni zametki steze, po katerih sem sestopil nazaj na označeno pot.

Spodaj je nekaj slik s Kepe in s sestopa z nje.

Sem bil danes. Oba dela z jeklenicami sta popolnoma kopna. Razen tega je na poti nekaj manjših zaplat snega. Večino se jih brez problema preči z brcanjem stopinj, dalo bi se jih pa tudi obhoditi. Še najbolj nadležna je tista v škrbinici med Dovško malo Kepo in Kepo, se jo pa tudi da obhoditi po desni ali pa zgoraj po levi. Na spodnji sliki se vidijo vsa snežišča na poti.

lijaneja, na Otmarjevi je SVK po mojem obvezen. Furlanova je pa sicer zelo izpostavljena, ni pa težka. Bi rekel, da je primerljiva s kakšnimi bolj strmimi jeklenicami na zelo zahtevnih označenih poteh. Tako da za tebe SVK ni obvezen.

Danes sem šel od "Pod Krnico" po zahodni poti na Košutnikov turn in vmes še po grebenu na Macesje, potem pa spet po zahodni poti nazaj. Na poti do grebena je eno večje snežišče, ki ga lahko obhodimo po strmih travah. Ta obhod je naporen, ni pa zahteven. Na poti po grebenu do Macesja je nekaj manjših snežišč. Tudi tem se lahko izognemo, je pa zaradi težjega terena in občasne izpostavljenosti potrebno več previdnosti.

Včeraj sem šel od Doma pod Storžičem čez Malo Poljano in Psico do zadnjega vrhca pred Žrelom in po isti poti nazaj.

Med Veliko Poljano in Psico, malo naprej od razpotja z lažjo potjo na Storžič, je večji vetrolom. Mimo prve podrte smreke se da tako, da stopimo malenkost dol s poti na desno in gremo pod smreko. V nadaljevanju pa je treba v levo gor in potem ob grebenu iščemo najlažje prehode med rastjem. Na pot se vrnemo šele na sedelcu, kjer je tudi manjša jasa.

V nadaljevanju je na poti precej manjših zaplat snega, nekatere izmed njih so tudi izpostavljene. Ker je bil sneg južen, se je dalo brcati stopinje in je ob pomoči ruševja šlo brez zimske opreme, ko sneg pomrzne, pa bo ta zelo priporočljiva. Sicer mislim, da te snežne zaplate ne bodo zdržale prav dolgo.

V zgornjem delu Žrela je še precej snega.

Dobre fotke.

Trenutno so tam zimske razmere. Če nimaš izkušenj v zimskih razmerah na zahtevnih visokogorskih poteh in ustrezne opreme, je zelo nevarno.

jaz, iz tvojega linka:

"Kaj dobijo obiskovalci v zameno?
Da ukrep ne bi bil zgolj restriktiven, so občine pripravile kompenzacije: avtobusi na 15–20 minut."

Pri nas pa nekaj avtobusov na dan, pa še to samo v turistični sezoni.

Danes sem šel z Rudnega polja čez Kačji rob na Mali Draški vrh. Svežega snega je na Rudnem Polju kakšnih 5 cm, severno od Viševnika pa kakšnih 10 cm. Tam se je tudi stara podlaga ponekod predirala, sploh pri vzponu proti Srenjskemu prevalu, ki je bil zato kar mučen. Srenjski preval sem dosegel na južnem koncu in potem prečil proti MDV. To prečenje je bilo rahlo zoprno, s precej napihanega snega in nezanesljivo podlago pod njim. Opasti so bile tu na zahodni strani, tako da sklepam, da bi znal biti vzpon na preval s strani Jezerca še bolj naporen. Ko sem dosegel pobočje MDV, pa so se snežne razmere zelo izboljšale. Svežega snega tu ni bilo veliko (mogoče kakšnih 5 cm), pod njim pa je bila trdna stara podlaga. Nekje na začetku pobočja sem s cepinom skopal eno luknjo in videl, da je bilo kakšnih 40 cm skorje. Ta sicer ni bila zelo trda in je bilo treba ponekod malo bolj brcati vanjo, da je držala, ampak ni bila tako mehka, da bi bil nesiguren občutek. Ko sem dosegel greben, sem šel na vzhodni vrh, na zahodnega nisem hodil. Na samem grebenu je bilo kar nekaj napihanega snega, tako da je treba precej previdnosti. Opasti so bile tu na severni strani. Nazaj sem šel po isti poti.

Ker je bil delovni dan, je bilo obiska bolj malo. Ob sedmih je bil pred menoj na parkirišču vojašnice samo en avto. Tudi potem na poti sem srečal samo nekaj ljudi, večinoma tujce.

Od postaje tovorne žičnice do Kokrskega sedla je 920 m, lahko pa še podaljšaš za 80 m v smeri bivaka Pavla Kemperla, da je skupaj 1000 m. Potem je razdalja 2,8 km.