Včeraj sem se spet odpravil na Brano, tokrat iz Kamniške Bistrice. Ko sem se okrog osme ure vozil proti Jermanci, je bilo parkirišče ob odcepu ceste za Jermanco že precej polno, gor po cesti pa je hodilo več pohodnikov. Slab znak. Seveda se je potem izkazalo, da je bila Jermanca že popolnoma zaparkirana, tako da sem se moral vrniti do odcepa in tam poiskati parkirno mesto (ki sem ga komaj našel).
Prvotni načrt je bil, da grem na Brano čez Kaptana, ampak se mi je zdaj ta pot podaljšala za kar nekaj nadležne hoje po cesti. Po drugi strani pa sem nameraval enkrat tudi na turo skozi Kotliški graben na Brano in potem nazaj čez Kamniško sedlo. Za to turo je bilo pa izhodišče pri odcepu za Jermanco idealno, zato sem se odločil zanjo.
Že malo naprej od Konca sem zašel z neoznačene poti čez Žmavčarje. Zmedlo me je melišče, ki ga še ni bilo, ko sem nazadnje hodil po tej poti. Verjetno so ga ustvarila neurja 2024. Ko sem ugotovil svojo napako, sem bil že nekaj deset metrov višje in se seveda nisem želel vračati. Namesto tega sem hotel prečiti po eni potki, ki je sicer nisem poznal, ampak je vrisana na OSM zemljevidih. To se je potem seveda končalo s prebijanjem skozi goščavo.
Ko sem bil nazaj na pravi poti, je šlo brez problema do višine 1500 m, kjer se odcepi pot proti Kotličem. Stezica skozi travo je na tem mestu takšna, da rabiš veliko domišlije, da jo "vidiš". K sreči je ta pot vrisana na OSM zemljevidih, kar mi je zelo olajšalo zadevo. Sicer se mi zdi, da vrisana pot ni povsod čisto natančna, vseeno pa sem z njeno pomočjo brez problema našel prehoda skozi prva dva pasa ruševja. Kmalu za tem mi je pot zaprla več metrov globoka šodrasta grapa s skoraj navpičnim robom in je bilo treba navzgor ob njej. Za silo bi se dalo čez že malo višje, ampak sem šel raje gor do skal, kjer je bil prehod lahek (izgleda so se predhodniki odločili podobno, saj so bili do tja tudi zametki steze). Naprej sem šel malo po občutku, malo pa sledil stezicam, dokler nisem spet dosegel poti na OSM. Po nekaj prečenja se je pot obrnila navzgor in začel se je kar dolg in strm vzpon. Tu je bilo na nekaj mestih treba uporabiti roke, večinoma pa je šlo s palicami. Tako je šlo brez posebnosti do mesta, kjer pot prečka grapo. Sestop v to grapo, ki je označen z možicem, je strm, šodrast in neroden. Potem prečimo gladke plošče, ki v suhem niso problem, v mokrem bi pa znale biti. Najtežje mesto je na koncu prečenja grape, kjer sta nam v pomoč dva klina, od katerih je eden zvit, da je upognjen čisto do skale. Jaz sem šel tu kar v žleb levo od teh klinov in čez njegov desni rob splezal iz grape (plata na dnu tega žleba je gladka in prašna, zato drsi). Potem pa naprej strma hoja do Kotličev. Ta pot skozi Kotliški graben je nasploh lepa in divja. Grapa je mogočna. Stezica je slabo uhojena in se marsikje tudi čisto izgubi. Poplezavanja je bolj malo in ni nikjer več kot prva stopnja.
Na kotličih sem zavil desno po označeni poti proti Brani. Tu sem se oziral desno, da bi videl brezpoten pristop po SZ grebenu, ki ga opisujeta Marijana & Marko. Ko sem bil mimo škrbine in navpičnega praga, ki ju omenjata, sem na prvem primernem mestu zavil desno na skalno pobočje. Po njem sem se vzpenjal, dokler nisem videl gredine, ki se vzpenja v levo. Po tej gredini sem se potem vzpel kar daleč (tu je bila ponekod tudi slabo uhojena stezica), dokler ni izginila, začela pa se je polička, ki se vzpenja v desno. Ta polička kasneje postane manj izrazita in se obrne bolj navzgor. Rekel bi, da so tu najtežja mesta tega pristopa. Potem sem spet prišel na nekakšno gredino, ki se je vzpenjala v levo. Ko je izgledalo, da se bo kmalu končala (ali pa vsaj postala precej težje prehodna), sem se obrnil v desno in sledil nekakšni slabo uhojeni stezici, ki se je vzpenjala rahlo v desno. Šel sem po enem žlebu, ki pa se je potem višje končal. Tu bi se sicer verjetno dalo splezati iz žleba na greben, bi bilo pa sigurno veliko težje kot preostanek pristopa. Zato sem se spustil nazaj po žlebu in opazil, da se prej omenjena stezica nadaljuje po njegovi desni (gledano navzgor). Ta je potem pripeljala do bolj ali manj očitnih prehodov na greben. Po njem levo na vršno pobočje. Na začetku je bil greben nekaj metrov oster (ampak ne težek), potem pa se je razširil. Rekel bi, da je bilo na najtežjih mestih tega pristopa plezanje II. stopnje. Ta mesta so bila tudi izpostavljena in je bilo treba kar malo poiskati dovolj zanesljive oprimke, tako da ni čisto nedolžno. Če bi moral tu sestopati, bi mi bila ta mesta že kar malo neprijetna (ampak bi šlo). Nisem siguren, če sem šel res čisto po pristopu, o katerem pišeta M&M. Jaz sem precej več prečil v levo kot v desno in sem prišel na greben šele na višini okrog 2100 m. Možno, da je bil njun pristop na greben bolj direkten.