Se popolnoma strinjam, nekateri res vedno želite imeti prav. Hecno mi je, kako si se obregnil ob domačine. Ja, meni so to in še številne druge zanimivosti o Komni povedali domačini, poznavalci tega okolja in zgodovine, lahko tudi strici, če bo potem lažje za razumevanje. In ti dvomiš o tem. A veš, jaz nisem bila samo bežna obiskovalka Koče pod Bogatinom, ampak sem na Planini na Kraju 35 let preživljala poletne počitnice. V tem času sem izvedela marsikaj, kar ne piše v nobeni literaturi, poznala sem vse oskrbnike, ki seveda niso bili samo domačini (najbolj mi je v spominu ostala Korošica Ani), Komno ter bližnjo in tudi bolj daljno okolico sem prehodila in raziskala podolgem in počez. Komna je bila moj drugi dom. Celo tako sem bila tam domača, da so me dali na razglednico, stara sem bila 11 let, poziram pa s kobilo Olgo, s katero so vozili robo z lojtrnekom od Doma na Komni do Koče pod Bogatinom. Popoldne sem jo pa še jaz jahala, saj sem bila nora na konje. Mislim, da se jo še danes lahko kupi v koči
Včasih, ko še ni bilo helikopterske oskrbe, so s konji tovorili robo od Doma na Komni do Koče pri Triglavskih jezerih. Te konje je pokojni oskrbnik Janez, domačin, spuščal, da so se prišli past k nam na planino, kjer smo jih ujeli in jahali. Še danes se spomnim njihovih imen – meni je bil najljubši Dingo, ker je bil šekast, pa umirjeni Lisko in Dora, ki je bila precej divja. Ko so bili konji frej par dni, jih je Janez peljal na Pl. Govnjač, da so se pasli na tadobri travi, kot je on pravil. Tudi nas pokovce je vzel s sabo, tako da sem potem jahala Liska celot pot do Govnjača. To je bilo doživetje
Po poti nam je Janez razlagal o rožicah, pelin je imel še posebej rad, ga je tudi rad namakal
, ter drugih zanimivostih. In ja, veliko sem odnesla, saj mi je bilo vse to novo in zanimivo. Tudi to, kje se nad Pl. na Kraju nahajata dve snežni brezni – pazi, da ne padeš vanj, saj te živ boh ne najde. Pa kje so lepo vidni ostanki morja (školjke v skali), kje je bila hladilnica za meso med vojno, kje so ostanki cementa, ki so ga prenašali v žakljih, pa kje se skrivajo gadi … Vse to sem potem zbrala v knjižici oz. zgodbi o macesnu Špičku, starosti na Pl. na Kraju, ki sem jo napisala v sklopu seminarske naloge za VGN, mentorica mi je bila Marjeta Keršič Svetel. Sicer je bila knjižica namenjena otrokom, ampak bi zagotovo tudi odrasli izvedeli kaj novega o Komni, njenih prebivalcih, zgodovini, mitih in legendah. Če kdo želi, mu jo lahko pošljem v PDF obliki, je res zanimivo branje.
Aja, da se dotaknem še poimenovanja Turška vratca. Strici so mi povedali, da se tako imenujejo, ker naj bi Turki tam čez bežali v Trento. Če je to res, žal ne vem, zato tudi pogojnik
Se mi pa zdi, da je ustno izročilo zelo lep doprinos k ohranjanju zgodovine. In enako pomemben kot pisni viri. Pa naj bo dovolj. Lep dan še naprej
P.S.: Na Komni je v zadnjih dneh zapadlo več kot meter snega, tako da turna smuka vabi, seveda, ko se snežne razmere stabilizirajo in ne bo več (take) nevarnosti za plazove.