boštjanko - Zadnja sporočila

V soboto 22.4. ena lepa za "po kosilu" - vzpon na Kopo nad Gozdecem.

Moje "zanimanje" za to vzpetino se je pričelo pred par leti, ko sem se vračal z Babanskega Skednja in občudoval njene prepadne stene. Videti je bilo, da je skoraj nedostopna...
Januarja letos pa sem zasledil, da je na nekaterih kartah celo vrisana pot nanjo. Tako sem se odpravil, še preden je obilno zasnežilo, preverit situacijo. Od parkirišča (izhodišča za Babanski Skedenj / Laško Planjo) še cca 1,5 km po makadamski poti do njenega zaključka (cca 1000m nmv).
Potem se je začel bolj zanimiv del. Začetek sem po občutku takoj zadel in hitro sem opazil nekaj bledejših markacij. Kmalu pa sem tudi izgubil sled. Po nekaj neuspešnih iskalnih krogih sem se spomnil na brezplačno aplikacijo Outdooractive. Hitro sem bil spet na pravi poti. Oznake in sledljivost poti se po 100 višincih zelo izboljšajo. Takrat sem obrnil kakih 100 višinskih m pod vrhom zaradi bližine noči...
To soboto pa vzpon le izvedel do konca.
Kot pogosto, se je tudi tokrat na vzponu pojavil nov cilj. Z vrha je speljana široka in lepo ohranjena (vsaj v gornjem delu je tako) mulatjera proti Gozdecu. Tako se lahko naredi krog iz izhodišča. Na kratko sem se sprehodil po tej "avtocesti" do razgledišča nad prepadom.
Zanimiv ta vrh, ki ima na dve strani prepadne stene in kraljuje visoko nad Slapom Boka. Kdor išče mir in samoto, jih bo tam gotovo našel.

V torek, na kulturni praznik, na Bogatinsko sedlo.
Do planine Duplje lepo uhojeno, derezice priporočljive. Pri snegomeru je zjutraj kazalo -10 stopinj in dobrih 100 cm snega.
Od planine pa do kasarn se je več ali manj dalo slediti predhodnikom, na momente se je kar vdiralo.
Vedno lepše je postajalo tudi drevje, vse veje in vejice so bile v ledu. Bleščeči pogledi, ki jih zlepa ne pozabiš in jih najboljše "poslikaš" z očmi.
Nad kasarno se se začele malo bolj resne razmere, v strmini je bil močno pomrznjen sneg pokrit s plastjo pršiča. Naprej je bilo malo boljše, a večino časa do sedla je bila vsa pokrajina v ledeni glazuri. Cepin in dereze obvezni.
Na povratku je sonce pokazalo svojo moč in drevesa so se začela otresati ledenih oklepov. Prava simfonija zvokov padajočega ledu.
Za konec pa še kratek ovinek do jezera in uživat toplo popoldansko sonce v zimski idili...
Skupaj se je nabralo 21 km in ogromno lepih vtisov.

22.1. s parkirišča v Zadnjici do konca doline (razpotja poti za Dolič/Prehodavce).

En krasen zimski sprehod, kjer te kljub nizkim temperaturam grejejo pravljični pogledi na vse strani.
Na izhodišču snega le za vzorec. Vedno bolj pravljično pa je postalo nad zadnjo domačijo. Od tu naprej so se skoraj cel čas s snegom obložene veje sklanjale na pot. A se je dalo s "slalomiranjem" med njimi lepo napredovati. Na cilju je bilo cca 25 cm nepredelanega snega.
Poseben občutek je, ko korakaš v deviško belino.
Šele doma sem razmišljal, kako živahno bi bilo na poti, če bi bile temperature nad ničlo. Prav gotovo pa ne bi bilo tako pravljično...

27.12. iz Trente po čudoviti mulatjeri na Staro utro.

Začetek v Trenti pod oblačno kupolo, ki že par dni vztraja. Po par kupčkih strjenega snega ob cesti bi sklepal, da se kmalu začnejo zimske razmere. Dejansko pa so se prve snežne zaplate pojavile skoraj 700 m višje. Nad 1400 m pa se je začela hoja po zmehčanem snegu. Pred kočo ga je bilo do 25 cm. Zimska oprema ni bila potrebna.
Kot sem pričakoval, sem se dvignil nad oblačnost in užival v razgledih.
Na celi poti po pričakovanju nisem srečal nikogar, niti Lojzeta ne.
Nabralo se je blizu 16 km.

V nedeljo na Polico in Peščenk po razglede in jesenske barve.

Julijski vetrolom je v tem koncu povzročil pravo opustošenje. Nadejal sem se novih razgledov, saj je v gornjem delu ceste napravilo čistino v prej sicer gostem gozdu. Namenoma sem se odpravil na pot v nedeljo, ko je manj možnosti, da bi bili gozdarji na delu. Dejansko je v zadnjem delu kar veliko delovišče s premično žičnico. In sodeč po ogromnih kupih lesa v spodnjem delu poti, gozdarji ne počivajo...

Slap Boka včeraj popoldne - dan po obilnem deževju...

12.10. iz Trente na obe Zelnarici.

Še ena izpolnjena iz moje "košare želja".
Pričetek na parkirišču v Zadnjici jesensko hladen, parkirišče skoraj prazno. Macesni ob poti na Prehodavce že počasi dobivajo jesensko barvo; še kak teden jim manjka. S Prehodavcev spust do Zelenega jezera. Nato pa hitro proti vrhu Male Zelnarice. Razgledi čudoviti, sploh pogled na Jezero v Ledvicah te ne pusti ravnodušnega. Ves čas sem pogledoval proti Veliki Zelnarici in ugibal, kako je z brezpotjem nanjo. Skrb je bila odveč, saj se dokaj enostavno pride nanjo. Le kakih 100 m pod sedlom zaviješ navzgor, se usmeriš proti ozkemu pasu trave, po katerem so celo vsekane nekakšne stopnice.
Krajši dan je narekoval malo hitrejši tempo sestopa. Vseeno zadnji del prehodil s čelno svetilko...

Čudovita izkušnja na enega zadnjih prijetno toplih dni letos.

Aplikacija mi je naračunala dobrih 2000 m vzponov in cca 30 km razdalje.

30.9. iz Bavšice po grebenu na Bavški Grintavec in sestop v Sočo.

Čudovit dan v kraljestvu kozorogov (in jelenov ).
Štart v Bavšici ob 7h; že takoj sva s kolegom zaslišala znane glasove - rukanje jelenov. Le to naju je spremljalo še vsaj 2 uri, na momente dokaj blizu. Prijetna popestritev sicer kar strme poti, ob raznih asociacijah pa kar nekaj smeha.
Na razcepu poti za Sedlo Kanja so nameščene nove smerne table. Ob podatku "Soča 7h" sva ugotavljala, da je to eden daljših časov na teh tablah. Ob prihodu na greben naju je čakalo prijetno presenečenje - sveže markirana pot!
To je zeloo olajšalo napredovanje. Če samo pomislim na moje iskanje obledelih markacij pred 3 let...
Nadaljevanje z Malega Grintavca kar zanimivo, greben slikovit, spust po grušču pa počasi in "na zihr". Tu sva srečala skupinico mladih kozorogov. Na najino prisotnost so opozarjali druge s posebne vrste žvižganjem, ki naju je lep čas spravljal v smeh.
Na vrhu skoraj sama, sledil pa je še manj prijetnejši del ture - spust do vasi Soča. Vesela sva bila, da sva za turo izbrala September. Temperature so bile ravno prave.
Tura je kar naporna, vzpon iz Bavšice je kar strm. Po grebenu in po grušču potreben previden korak. Sicer pa gorska poslastica.

Aplikacija mi je naračunala 1750 m vzponov in 1950 m spustov.
Žičo, hvala za sodelovanje!

Dobra tura! In posrečen opis Si kar predstavljam te motoriste v polni opremi
Moja tolažba ob podobnih "podvigih" je bila "slab začetek, dober konec"

Hvala, ločanka.
Dobro razmišljaš

@garmont, želim ti, da bi si čimprej izpolnil željo Le lepo stabilno vreme prej naroči.

@darinka4, verjamem, da zate Plaski Vogel ne bi bil prevelik zalogaj...
In v teh lepih krajih je težko hiteti. Kako bi sicer vsrkal vse te lepote, samoto, divjino...

@Trobec, tudi jaz sem bil malo presenečen nad tem sicer prijaznim parom.
Sicer nista bila na nobenem vrhu, a je že pohvalno, da se nista izgubila. Imela pa sta zelo minimalistična nahrbtnika...

27.8. od Pod Zjabci na Travnik in Plaski Vogel.

Začetek je izgledal dokaj klavrno, ko naju je na izhodišču s kolegom poškropilo par kapelj. Oba sva se strinjala z mojo teorijo "slab začetek, dober konec".
Pot do Planine za Skalo je na "auto pilotu" zelo hitro minila. Skalni skok, varovan z jeklenico, niti ni pretirano zaraščen s koprivami. Pot po Travniški dolini pa dokaj dobro uhojena.
Dolina je res slikovita in mene je pred leti s svojo pravljičnostjo prav začarala.
Nadaljevanje po dolini (vedno bolj po svoje), nato levo v strme trave do Travniške škrbine. Od tu desno po travnatem grebenu s čudovitimi razgledi. Na vrhu Travnika malo posediva; hladen veter je že nakazoval, da se poletje končuje.
Redki pridejo sem uživat mir - zadnji vpis je bil 4 dni nazaj.

Nadaljevanje na Plaski Vogel sprva izgleda enostavno, a prečenje po strmih travah ni dajalo preveč dober občutek. Če bi bile le malo mokre... Tudi možicev ni ravno v izobilju.
Z vrha Plaskega Vogla spust do škrbine (sedelca) na koncu Travniške doline in nato spust po levi strani doline čez melišče (tu je pot še najbolj očitna).

Kolegu sem sredi Travniške doline ravno razlagal, da je to eden zadnjih skritih kotičkov pred Čehi in ostalimi tujci. Pa zagledava dve pikici, ki sta se spuščali med Čelom in Vršacem. Čez čas izveva, da sta mlad belgijski par...

Skupno se je nabralo dobrih 1700 višincev in cca 20 km. Hvala Edo za sodelovanje v stezosledstvu!

Lepo slišat, palček plezalček

Odlično! Čestitke za čudovito, a dolgo turo.
Tudi jaz včasih v tistih krajih pomislim na kosmatince.

Me veseli. Če z mojo objavo navdušim enega, je moj cilj že dosežen
Ne dvomim, da boš "potegnil" še do Velikega Špičja

Hvala, Primož!

25.6. iz Trente na Malo Špičje in Zadnjo Lopo.

V času, ko se ponekod v visokogorju še najde kaj snega, se mi je zdel vzpon na Malo Špičje dokaj "neriskantna" tura. Poleg tega sem si zaželel od blizu pogledati Jezero pod Vršacem. Na vrtljivi spletni kameri je izgledalo kar zimsko.
Do Prehodavcev sem srečal kar nekaj pohodnikov. Od odcepa za Špičje pa sem bil na poti praktično sam.
Pot je z izjemo dveh ravnih snežišč takoj za Prehodavci povsem kopna. Pokrajina pa vsa v cvetju, prava paša za oči. Da ne omenjam prekrasnih pogledov na Sedmera jezera. Pot Stanka Kosa je zame ena najlepših.
Na podih, tik preden sem se začel dvigovati, sem presenetil še Alpskega svizca. Je kar zakopal po gladki skali :-)
Ob sestopu sem "skočil" še na sosednjo Zadnjo Lopo. Kdo bi si mislil, da je pristop nanjo s te strani tako enostaven.
Sledil je še obisk jezera, ki se šele prebuja iz zime. Nekje sem prebral, da je to edino od Sedmerih jezer, ki odteka na "našo" (Trentarsko) stran.
Pred odhodom v dolino pa še rehidracija s hladnim pivom ob koči. Na hišni "plaži" sem ga popil na ležalniku s pogledom na osvojena vrhova. Neprecenljivo

Skupno se je nabralo cca 1800 višincev in dobrih 26 km.