Hribi.net
Hribi.net
Prijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Prijava
Še niste registrirani? Registracija.
Ste pozabili geslo?
      
Anketa
Ali ste že bili na Svačici (1953 m)?
Glasuj
Spelcarocket / Zadnja sporočila

Spelcarocket - Zadnja sporočila

Začete teme:
Spelcarocket3. 05. 2024 17:14:13
Pot, ki povezuje območje Posavja in Zasavja, od Bizeljskega na vzhodu do Janč na zahodu preko samotnih planin, strmih pobočij in rečnih dolin je dolga preko 200km, zaključi pa se na mogočnem Kumu, ki ga oko spremlja ves čas pohajkovanja.

Prejšnji teden sem v ponedeljek dopustniško odpotovala na Bizeljsko kjer sem pričela z 'odpravo'. Blag veter je pomagal premagovati spreminjajoči se svet iz panonskih nižin v vse bolj hribovita pobočja nad Kozjem, ki so se končala na plečatem Bohorju. V stičišču predalpskega in preddinarskega gorstva me zvečer v kočo pospremijo nežne snežinke.
Jutro drugega dne me poleg hladu preseneti popolnoma drugačna krajina, ki se odene v zimsko belino. Iz Bohorja proti Lisci me nekaj časa spremlja megla, ki mi onemogoča enostavno sledenje markacijam. Potreben je intenziven fokus in dobra orientacija. Gazenje po snegu je sila zabavno, dopušča otroško radoživost v samoti in tišini, ki se ju ne nadejam vseh dni. Ko pa pride zraven veter, ki mi kar naprej razmetava palerino se hudujem. Hitro odneham, jeza je tu nepotrebna in nesmiselna.
Tretji dan krenem preko sv.Lovrenca kjer se mi pridruži štirinožni prijatelj. Poimenujem ga Ben. Čeprav me vzpodbuja proti vrhu Velikega Kozja se mu odrečem saj je trio dežja, snega in strmine prenevaren. Pot iz Zidanega Mostu proti Kopitniku si zasluži posebno stran. Strmina, ki je ne pozabiš še dolgo. Preko Gor do Zgornje Rečice kjer so Z-markacije, ki obeležujejo zasavsko pot ali zelo zbledele ali jih pač ni. Veliko podrtega drevja in zopet zasavske strmine, ki je glavni pridevnik te vezne poti.
Po nočnem počitku na Šmohorju nastane v glavi zmeda saj se ob pogledu na zasnežen travnik vprašam, kateri letni čas je?
Čar dolgih poti, ki se skriva ravno v temu, da sprejmeš realnost, ki ti jo narava dani trenutek daje. Čevlji so se posušili in jaz spočila tako da pojdem. Ob poti se zahvaljujem, da mi je veter prizanesel in se ne morem načuditi kako drugačen svet je v pičlih nekaj dneh. Preko Kala in Mrzlice na prelaz Podmejo in čez Sveto planino proti pl.domu Vrhe od koder na peti dan nadaljujem na Čemšeniško. Strmina v snegu do kolen popusti, ko opazim, da me na vrhu čaka modrina neba. In kako žejne so bile oči sončevih žarkov, ki so me spremljali vse od spusta do Izlak do vzpona čez Zasavsko Sveto goro. Neprecenljivi razgledi in užitkarstvo v naslednjih dneh. Zelo lep in zanimiv pogled je bil iznad kamnoloma nad Kresnicami. Od doma Ušte Žerenk ob poti v dolino proti Jevnici sem občudovala Ljubljansko kotlino s polhograjskimi vrhovi, Triglav se je bohotil nad meglicami in na vzhodni strani pogled proti Ksa. Lepa gozdna pot iz Janč do Litije se uradno zaključi preko Ostreža na Kumu. Zadnja etapa je hudomušno najdaljša in sem jo zaradi previdnosti, da ne zamudim javni prevoz nazaj v realnost, malo spremenila.
Vsekokar pot, ki si zasluži pozornost. Ali v kosu ali etapah ali kakorkoli. Na poti je veliko koč, cerkva, kmetij, travnikov, zgodovinskih in kulturnih ostankov naše dediščine. Prečimo železnico in Savinjo in seveda mati Savo, ki je skrojila večidel te čudovite, razgibane krajine.

"V dolgi samotni poti znova obiskujem in spoznavam svoje svetle in manj svetle, znane in nepoznane mi koščke duše"
Komentarji:
Spelcarocket29. 10. 2026 13:00:35
Hvala! In hvala za pojasnilo🙂
Spelcarocket28. 10. 2026 16:46:12
Na parkirišču Podbreg blizu Podbrežnikove kapelice pustim avto in odhitim po cesti levo, mimo speče Logarske doline, proti kolovozom, ki me vodijo vse višje. Veliko je vlak, sledim 'glavni', spremljajo me oznojeno čelo in vesel korak. In razgledi ki se odpirajo, mi odženejo občutek strmine. Obiščem še posekan in travnat del Podbrežnikove planine, nato po ovinkasti kolovozni poti gor. Nekje se konča in se moram spustiti na nižjo kjer je velika skala z modrimi packami, tam ji sledim do levega ovinka, ko krenem po neizrazitem travnem pobočju, ki me pripelje do nekdanje, skoraj zbrisane poti. Prečenje z listjem posute potke v gozdu, se konča v razmetani grapi, ko dosežem ostenja Logarske peči na kateri si kasneje napašem oči od enega najlepših razgledov. Pot od Icmanikove planine naprej je lahkotna in lepo sledljiva. Vrh pa vreden deficita spanca in odprave v zgodnjih jutranjih urah. Požrešno se nastavljam soncu in uživam v samoti, razgledih in zasluženi malici. Spustim se proti Klemenči jami od koder zavijem proti Plesnikovi planini, ki me vmes prijetno preseneti s pogledom na slap, ki mu ne vem imena a je lepo ovenčal izlet, v trenutkih, ko se je začelo nebo mračiti. Pot od planine do Logarske doline je lepo markirana in polna tihožitja ter samote. Lepše si ne morem predstavljati preživeti prostega dneva nasmeh
Spelcarocket24. 10. 2026 13:26:12
Je v ozadju Krofička?
Spelcarocket20. 10. 2026 06:09:12
Na turističen in oblegan vrh po samotni poti. Prejela sem mir in tišino,kot sem želela. Pot skozi Grlo je posuta s peskom in se skozi vijuganje cepi v bolj ali manj razrite stezice. V terenu,katerem se pridruži zaprta pot iz Pišnice uživam v zvočno izoliranem prostoru,kjer mi oko srečuje sončeve žarke in odbliske neštetih barv. Na vrhu se ne zadržim dolgo in odpeljem počasen slalom proti Črnim vodam. Prav počaščeno se počutim,ko v tišini ne srečam nikogar, spremlja me pa drevored najodličnejših barv. Dolina Tamar naklonjeno ušesom in očem, prijetno sameva. Lep jesenski dan
Srečno
Spelcarocket15. 10. 2026 18:10:14
Dopoldanska meditacija in sprostitev...
Spelcarocket5. 10. 2026 12:48:52
Je tako🙂
Spelcarocket5. 10. 2026 10:34:40
Kje sem bila?
Spelcarocket4. 10. 2026 19:33:30
Vranje pečine
Spelcarocket4. 10. 2026 06:19:45
Lepo,da smo se spoznali na vrhu. In po poti občudovali in slikali iste,čudovite jesenske motive🙂
Spelcarocket29. 09. 2026 19:00:05
Čezsoča?
Spelcarocket19. 09. 2026 18:52:41
Sicer ni od danes...
Spelcarocket8. 09. 2026 14:21:29
Da ne odpiram nove teme, bom tudi jaz tu prilimala malo vtisov včerajšnjega obiska Dolgega Hrbta, Skute, Turske in Brane. Avto sem pustila v KB in se s prevozom peljala na Jezersko. Na veliko veselje se me je prijazni planinec usmilil in me zapeljal do Ravenske Kočne in olajšal pot za 5km.Robert še enkrat hvala! nasmeh Pot do Češke koče, ki prikladno leži na ovalni krnici pod Grintovcem in Dolgim hrbtom je bila prijetno ogrevanje in atmosfera z okoliškimi, pretežno mladimi pohodniki prav vznemirjujoča. Pogledi na masivna severna ostenja in višino so mi vlivala razposajeno energičnost, tako da sem po premikanju čez senčne plošče kmalu na Mlinarskem sedlu. Sledil mi je popolnoma nov teren, saj na Dolgem hrbtu še nisem bila. Po skalnem razgibavanju sem na čudovitem razgledniku samevala. Še se bom vrnila. Pomahala sem gneči na sosednjem, največjem in krenila proti Skuti. Pot je sledljiva in zgledno markirana. Pod njenim vrhom me nesramežljivo pozdravijo kozorogi med katerimi se mi eden prav ljubko nastavlja in sedaj imam poln album slik rogovilastega kosmatinca nasmeh Na Skuti pošteno pomalicam in krenem naprej, kajti sestop s Skute na določenih mestih terja vso pozornost. Prek grušča in zavarovanega grebena sem zopet na danes že sličnih, s peskom posutih poličkah, ko me čaka prijetno pohajkovanje do občutno nižje a nič manj spoštovanja vredne Turske gore. Samota in tišina v brezvetrju in občudovanje vsega kar me obdaja. Sestop iz Turske potrebuje ves čas kar dobro pozornost, saj je svet raztreskan in ogromne količine rdečih kamnin in šodra po poti ni preveč prijazen ambient za ne več tako spočite noge. Divji svet Kotličev je sicer mestoma zavarovan vendar je potrebno imeti premišljene korake. Vzpon na Brano je bil po vsemu lep zaključni del izleta, ki me je zopet postregel s samoto na vrhu. Sončeva vročina se je poslavljala in z njo moji koraki z vrhov nekaj mogočnih orjakov tega čudovitega gorstva. Radler na sedlu in nakopičeni endorfini v telesu so mi sprožali skoraj skakljajoč korak proti dolini, ki sem jo ravno še ujela v dnevni svetlobi. Čudovit dan in zopet poln doživetja...
Spelcarocket6. 09. 2026 08:59:33
Hvala☺️ pot je trajala cel dan in dolžina se mi zdi, ravno pravšnja za ta letni čas🙂
Spelcarocket5. 09. 2026 12:13:35
Pa je le napočil dan, ki sem ga čakala kot slavljenec rojstnodnevno torto nasmeh Pričela sem na izhodišču poti 605, kraj Ombrico in se z lučko na glavi podala po cesti pod avtocesto, ki se kasneje spremeni v kolovoz in nato stezo. S težkim nahrbtnikom se mi je vzpenjanje zdelo počasno a sem ob svitanju dneva in v spremstvu macesnovih vrtov kar hitro na škrbini di Cjanalot. Ker sem imela čast lansko leto spoznati Poldašnjo špico in Piparje, sem jih sedaj brez slabe vesti izpustila ter se podala na Dve špici, ki sta obelodanjeni z atraktivno vklesano potko in tunelom. Po spustu preide pot na senčno severno stran, sledim oznakam 649, proti Cuel dai Pez. Tu opazim izpahnjen klin, ki ne predstavlja večjih težav, je pa prečenje melišča, ki sledi potrebno pozornega koraka. Opazila sem, da sta možni dve varianti kratkega prehoda, vsekakor krušljivo in polno nametanega peska, kar srečam tudi kasneje pod Monte Sechieiz. Na vrhu pomalicam in v samoti občudujem kraljestvo Montaža. Nadaljujem po poti Alpinskega bataljona Gemona in se lahko samo čudim delu rok, na taki višini ne tako davne preteklosti. Po dinamični poti preko lojtrc in mostičkov, korakam po za sapo hvaležni, gozdni poti do samotne planine Bielige. Teraso z najlepšimi razgledi zapustim in po poti 601 ter 602 obiščem Lipnik. Zglednost markacij se izgubi, ko zaključim grebensko popotovanje in se z vrha Dunje spustim v dolino. Strmina in visoke trave ter pot, ki gre tam, ko si misliš, da pot ne bi šla. Pot z asketskimi markacijami je označena z vijoličnimi pikami, ki so vidne predvsem onim, ki se tu vzpenjajo. Skorajšnje negodovanje nad iskanjem prehodov pa mi je ustavil pogled na rogovje, tako blizu stoječega, lepega kozoroga. In polega njega mi je nasmeh na obraz narisala lepo vidna in sledljiva potka, ki je sledila v nadaljevanju v gozdu. Bližal se je sestop do Dogne ali naše Dolnje, kjer imam shranjene lepe spomine na Camino Celeste. Dan poln korakov, radosti, lepot in predvsem hvaležnosti....
Spelcarocket16. 08. 2026 20:02:41
Na končno prost dan,to nedeljo,užijem bogato na kvadrat. Po zelo zgodnji budnici in,ker mi očitno peša spomin,kje točno je izhodišče za pl.Dolgo njivo,pustim avto dosti nizko,za kar mi bodo popoldanske noge zelo 'hvaležne'. Pot na Košutnikov turn je bila dobro ogrevanje in s soncem sva skupaj krenila navkreber. Grebenčkanje sem začela s previdnim spustom po vzhodni poti,ker je polna drobirja in je potrebna pazljivost. Nato se začne skalnata poezija,kjer se počutim kot malček na igrišču. Nikjer nikogar,samo ozka,grušcnata stezica z občasno jeklenico na mestih,kjer morda prav pride,ponekod pa je ohlapna in ne predstavlja nikakršnih težav.Macesje in Užnik sta se mi zelo dopadla.Do razpotja kjer se pridruži pot s Cjajnika ne srečam nobenega. To se spremeni v bližini Kladiva,še bolj pa na Velikem Vrhu. V tej drugi polovici grebena je pot prav tako lepa,enostavna in dobro markirana, z dodatkom še lepših in bližjih kulis ostalih vršacev. Povratek po spodnjih planinah,kjer se lahko okrepčaš in odžejaš pa ponudi tudi čudovito predstavo,kjer lahko na eni strani ponosno opazuješ prehojeno pot, ter na drugi velikane Ksa in Storžiča,ki te cel dan budno spremljajo. Nevem a je to adrenalin,ki mi po celem dnevu,povzroča vesel poskok do avta ali le to,da sem napojila žejo po neopisljivah lepotah in miru...Omamljeno sedem v avto in se odpeljem v realnost 🙂
         
Copyright © 2006-2026 Hribi.net, Pogoji uporabe, Zasebnost in piškotki