AI - Zadnja sporočila

Cesta na Lonice (Passo Lanza) je še vedno zaprta in bo taka še nekaj časa. Poškodbe na cesti so resne in bodo zahtevale pošten vložek tako denarja, kot dela, ker je videti, da celo pobočje počasi drsi.
Vzpel sem se s kolesom. Na strani iz Tablje (Pontebba) je pred skalnim delom zaklenjena rampa. Nad planino Caserute pa so poleg rampe še betonske ovire. Prehod je možen le s kolesom (in seveda peš). Na vzponu je bilo nekaj motorjev z obeh strani, ki pa so morali obrniti.
Po eni strani je škoda, ker so Lonice fino izhodišče za ture, po drugi strani pa je s kolesom na vzponu (več ali manj) blažen mir.

To je res dobra ideja, enkrat iti od spodaj, da najdeš pot in si potencialno posnameš track.
Mapi sicer ima vrisano, a kdo ve, kakšen je sploh gps signal v ozki dolini, pa še, če je dovolj natančno vrisano.

Čestitam, predvsem za to, da si našel pot do Rio Saline. Če se ne motim, je to poskušal že Dejan (stran 1 te teme), pa mu ni uspelo.
Jaz sem tudi imel enako idejo s povratkom po Norini, a sem zaradi Dejanovega zapisa spremenil plan in šel nazaj po Amaliji. Do pešakanja po cesti mi pač ni bilo.

Super, hvala.
Srečno.

@Lunatixz, ker planiram nek podoben, čim bolj samooskrbni sistem za jesen, me zanima, kaj si naredil s hrano in vodo, si se oskrboval v kočah ali si imel hrano s seboj, vodo pa tankal ob poti?

Ferata Julija danes. Zimska oprema ni potrebna.

Iz Plešivca se lahko gre še naprej proti severu na prvi vrh v grebenu, Ušje. Do tja se skozi ruševje prebiješ skozi "tunelčke" oz. nekakšne skalne jarke, kjer ruševje ne raste. Je pa nekajkrat treba po kolenih skozi. Iz Ušja je na vrhu izkrčena pot skozi rušje, kasneje pa je treba slediti skromni stezici navzdol skozi gozd do stika s potjo Pokopališče v Trenti - Staro Utro.
Jaz sem turo naredil v obratni smeri, od Ušja do Srebrnjaka.

Abzajl (slika 28) čisto po "PS-u". Pohvalno.

Super reportaža o (vsaj meni) nepoznanemu delu Dolomitov.

Ja, res je.
A, kot je napisal Alessio pri temi Vrh Dunje, so problem markacisti, ki so večinoma že v letih, delo pa je večinoma prostovoljno.
Kjer gre pot skozi ruševje, se kar da slediti, čeprav bi bilo potrebno porezati precej rušja. Na travah pa manjka kamnov, kjer se da narisati markacije, zato ni povsod takoj jasno, kje gre pot. Tam bi bilo dobro postaviti količke.
Po drugi strani pa je promet s te strani precej redek, tura pa dobi malo pustolovskega pridiha.

Druga etapa prečenja, nedelja, 17.10.2021
vas Dunja - Dunjski vrh (Vrh Dunje) - Lipnik - Bieliga
Ko zjutraj v Mojstrani opazujem z oblaki zabite vrhove in nizko mejo snega, me že malo skrbi, da bo dolga vožnja zaman. Vseeno nadaljujem in ko se iz Žabnice začnem spuščati proti Tablji (Pontebbi), se vreme izboljša, snega pa tudi na vrhovih ni videti. Ko pa v Dunji vidim SV stran Zuc dal Bora čisto kopno, se dokončno oddahnem. Snega si na jesenski turi res ne želim.
Da se izognem pešačenju po cesti na povratku, si spet pomagam s kolesom. Pustim ga v grapi na začetku (nove) poti 601 in se z avtom odpeljem do izhodišča v vasi Dunja.
Cesto proti zaselku Chiout Pupin zapustim na drugi serpentini in stopim na pot 602. Betonirana potka se vzpenja v ključih in pripelje na vrh hribčka, kjer stoji par hiš. Nadaljujem po kolovozu, ki se kmalu konča in spremeni v pot. Nekaj prvih metrov nad grapo gre pot po kovinskem mostičku/podestu, nato pa se sprememni v čudovito potko. Sicer kar strma, a zelo enakomerna potka pelje po lepem borovem gozdu na vrh Clap Forat. Tu se pokaže Dunjski vrh. Na videz blizu, a pogled vara. Po spustu na sedlo Mincigos, kjer v dolino pelje pot 602a, se pot strmo požene kvišku. Za vzpetino Cuel Formian pa se zadeva malo zakomplicira. Zelo strma pot malo sledi "predorom" skozi rušje, malo preči odprte trave. Med rušjem pogosto "poje" žagica na mojem Victor Inoxu in neubogljive veje malo nauči olike. Škoda, ker nimam s seboj sadjarske "Gardence". Nekajkrat malo begam sem ter tja, da najdem nadaljevanje poti. Izven poti se na strmih travah lahko hitro zaplezaš ali pa utopiš v rušju. Malo pod vrhom pot preči na zahodno stran, kjer je par zaplat snega. Prehod na vrh ni več problematičen in kmalu sem gor.
Vrh je res izjemen razglednik, vidljivost pa neverjetna. Karnijci so kot na dlani. V daljavi zagledam Peralbo in Coglians. Pogled na Montaž pa me osupne. Profil, ki ga kaže iz te smeri, je res izjemen. Kar ne morem odvrniti pogleda, kar se vidi tudi na slikah .
V popolnem brezvetrju in samoti poležavam na vrhu. Če bi lahko, bi dan raztegnil v neskočnost.
Nadaljujem proti Lipniku. Pot je izsekana skozi rušje in lepo prehodna. Očitno gre glavna pot na vrh iz smeri Lipnika. Pot kmalu zapusti greben in se spusti globoko podenj. Pod Lipnikom postane očitno, da se Dunjski vrh vojaškim strategom v prvi vojni ni zdel pomemben, zato nanj niso potegnili nobene vojaške poti. Je pa zato Lipnik prepreden z njimi. Zapustim pot, ki zavije v tunel in preči travnato pobočje in se po neoznačeni mulatjerci vzpnem proti Lipniku. Pod vrhom stopim na označeno pot, ki pripelje s sedla Clap di Jovel in se vzpnem na vrh. Tudi Lipnik po razgledih ne zaostaja. Je tudi čisto v "liniji" preostanka grebena.
Spustim se do sedla Clap di Jovel in stopim na pot 601, ki pripelje s severa. Kmalu se spremeni v široko, travnato mulatjero. Ko zagledam koče na planini Bieliga, jo uberem direktno dol preko travnika in mimo planine do kažipota, kjer je stičišče ceste in poti 601 in začetek 649. Po že znani (novi) poti 601 se spustim do ceste. Lepo speljana mulatjerca je pravi balzam za noge. Kolo me čaka. Na spustu si ob cesti ogledujem table s starimi fotografijami ceste skozi Dunjo. Ponekod je bila speljana precej drugače kot danes. Ko se pelješ z avtom, takih stvari ne opaziš.
Na izhodišču mi je žal, da je dneva konec. Fantastičen dan in prav taka tura.

Zelo lepa in pustolovska tura. Čestitke.
Primus prehodil dvakrat. Enkrat smo zavili gor čez pobočje pod Srednjo špico in šli na Lipnik, nato dol po Bulfonu.
Drugič sem potegnil enako kot ti in nadaljeval do sedla Čez Potoče, skočil še na Lemež, nato pa sestopil po normalki, ker je bila že tema blizu.
Oba "wega" sta edino na karti od Sidarte, Julijske Alpe, 1:50000. Sem jim dal GPS tracke z željo, da zgodovinske poti ne bodo pozabljene.
Na sliki 7 se desno odcepi steza, ki prav tako pelje na Kozji breg, vendar više kot Bulfon. Je pa precej poškodovana zaradi potresov v preteklosti, najbolj od tistega, ki je povzročil odlom, ki je zasul pot na Zaslape. Prečenje mesta, kjer je nastal odlom, je kar nevarno, podobno prečenju plazu pod Javorščkom, le da ni nikogar, ki bi vsekal pot. Jaz sem si pomagal s cepinom.

Meni je še najbolj všeč Jovanova "teorija" o troglavem Labrju. Ima pač tri izrazite vrhove, na kartah je označen le najvišji.

@Hammond
Ne morem trditi, da druge možnosti ni. V kontra smeri tisti abzajl steber vsekakor preprečuje dostop brez konkretnega plezanja.
Bi se pa mogoče dalo z juga. Ker strme trave, prekinjene s skoki ne zgledajo najbolj privlačne, morda še najbolj perspektivno zgleda grapa med vrhoma 2 in 3, tam, kjer se konča prvi abzajl.
Morda kmalu več o tem pove specialist za dostope z juga .

@Žajtam: z imenom je pač tako, da je na DTK25 in Sidartini karti Bohinj ime Vrh Labrje, prav tako na Mapy-u. Na Geopediji žal ni označen, prav tako ga ne omenja Miheličev vodnik JA iz leta 1993. Edino PZS karta JA, Zahodni del, ga označuje kot Vrh Labrja. Če imaš kakšne dodatne vire, se priporočam. Se pa strinjam, da se v slovenščini bolje oz. pravilneje sliši Labrja.
@Lijaneja: ker sem na vseh glavnih vrhovih, recimo da so trije, slikal, sem po enaki metodi s časovno oznako slike poiskal ustrezne GPS točke in preveril višino. GPS sicer malo niha, zato navajam neko povprečno vrednost nekaj točk na okvirno skoraj istem mestu:
1. vrh (sliki 17 in 18, tukaj si bil ti): 2306 mnv (kar dobro ustreza tvoji meritvi)
2. vrh (slika 21): 2313 mnv

Na izrezu panorame s Plaskega Vogla se lepo vidi razmerje višin, tako da bo kar prav.