nejcf - Zadnja sporočila

Venček tritisočakov okoli Sestriera smo zaključili z Monte Rognoso, ki je pravzaprav hišna gora Sestriera. Parkirali smo na enem od številnih parkirišč v kraju, ki so ta čas leta celo zastonj. Sentiero dei Rododendri nas je vodila povsem naravnost v dolinico in se zaključila pri jezercu Chisonetto. To je majhno, a zelo lepo jezerce v povsem alpskem okolju. Za jezercem se je pot postavila močno pokonci, strmina ni popustila do vršnjega grebena nekaj nad 3000 metri. Kljub lepi napovedi se je na tem delu poti močno pooblačilo, hkrati je začel pihati močan leden veter. Z grebena se je zdel vrh že zelo blizu, a se je vzpon po serpentinah še kar vlekel in vlekel. Zaradi mraza smo hitro začeli s sestopom, prvih 15 minut po isti poti, nato pa smo nadaljevali po grebenu. Potka po njem sicer ni označena, a se ji da brez večjih problemov slediti. Tako smo se spustili na Passo San Giacomo, od koder je sledil krušljiv vzpon na Monte Querellet. Grebenu smo sledili naprej na Monte Sises, kjer se nam je odprl lep razgled na Sestriere z vsemi smučišči. Ker je tu začelo celo rahlo rositi, smo se po smučišču hitro spustili nazaj do avta.

Naš prvi visokogorski cilj v okolici Sestriera je bil tritisočak Mont Chaberton. Vrh v celoti leži v Franciji, gre pa meja po njegovih pobočjih. Kljub temu, da iz doline izgleda strm, skalnat in težko dostopen, je večina pristopov nanj lahkih. Znan je po ogromno vojaških objektih iz prve svetovne vojne, ki so postavljeni na vrhu in v njegovi okolici. Zaradi tega je tudi kar dobro obiskan.

Pri vasici Claviere smo prečkali mejo in se pripeljali do francoskega Montgenevra na slabih 1900m višine. Najprej smo nekaj časa hodili po makadamski cesti, ki nas je vodila po prelepi dolinici. Desno nad nami se je razprostiral masiv Chabertona, spodaj pa je bila suha struga potoka Rio Secco. Višje smo prečkali prodišča na dnu doline in se po zelo dobro uhojeni poti začeli vzpenjati v desno proti sedlu Col du Chaberton. Tu se priključi pot iz italijanskega Fenilsa. Nato nas je pot v serpentinah pripeljala na prostran vrh z vojaškimi inštalacijami. Imeli smo zelo lepo vreme, zato smo imeli lepe razglede povsod naokoli. Med drugim so se videli tudi par dni prej osvojeni Monte Viso, Rocciamelone in najvišji vrhovi Dofinejskih Alp v Franciji. Sestopili smo kar po isti poti.

Vzpon vzame povprečnemu pohodniku dobre tri ure, hitrejši so brez težav na vrhu v dobrih dveh. Splača se štartati dovolj zgodaj, saj kasneje na celotni poti ni praktično nobene sence.

@zavest
In še peto je objaviti na spletno stran in spodaj napisati mladi romarji.

Pa sploh ne moraliziram, kot človek sem zelo odprt . Le zdi se mi skrajno nenavadno, da bi bil jaz na kakšnem skupinskem pohodu, pa da bi zraven mene nek starejši dedec veselo fotografiral riti ljudi okoli njega. Enkrat se ti bo zagotovo zgodilo, da boš slikal napačno osebo in bo padla prijava. In še enkrat povem: ne moraliziram ali karkoli drugega. Samo povem kako deluje svet v 2024.

Malce nenavadna izbira slik 15 in 30. Dandanes te lahko že kaj hudega doleti, če bi te kdo videl. Sploh, če so romarji mladi, kot praviš.

Močno dvomim, da je neuravnovešenec samo en. Tudi v Ljubljani je ogromno teh napisov, od Rožnika do Bežigrada.

Ta četrtek sem bil po dobrem mesecu končno spet v hribih. Z vlakom sem se pripeljal do Baškega jezera in mimo ruševin gradu Altfinkenstein prišel do žal zaprtega Baumgartnerhofa. Tu sem nadaljeval po zelo megleni poti proti Grpiški planini in Korenskemu sedlu. Pri neki hiši se mi je hotel pridružiti kuža, pa so ga lastniki hitro jezno poklicali nazaj. Na dobrih 1000m sem končno prišel iz megle in se začel strmo vzpenjati proti Ostri peči. Zadnjih 150m višine je bilo na strmem delu poti okoli 10cm še neshojenega snega. Na srečo pa je bil sneg zelo mehek in dereze niso bile potrebne (na srečo, ker jih nisem imel s seboj). Z vrha se je odprl krasen razgled na Visoke Ture in Julijce. Povzpel sem se še na sosednje Kresišče, nato pa zaradi nekoliko pozne ure hitro sestopil po običajni poti po dolini potoka Rotschitza. v Bačah me je neprijetno presenetilo dejstvo, da kljub tednu ni bilo odprte nobene restavracije, kavarne ali trgovine.

Sicer sem za vključenost slepih in tudi kako drugače invalidnih ljudi v družbo, a tole osvajanje Triglava in nasploh Slovenske poti se mi zdi pa obupna brca v temo in že na meji absurda. Na Triglavu je že tako poleti vedno hujša gneča in nobenemu ne pomaga, da je na gori še dodatno 50 ljudi, ki niti pri enemu koraku ne vidijo, ali bodo morda na koga spodaj poslali pošiljko kamenja. Da se gre to izvajati na dan, ko je napovedano slabo vreme (ne glede na to ali so bili takrat že v dolini ali ne), je pa sploh adijo pamet.

Kar nadaljujte

Rudnica

V nedeljo in včeraj sem bil po slabih dveh letih ponovno na Triglavu. Tokrat smo šli skupaj s Slovaki, s katerimi smo se srečali dober mesec nazaj na Konju. Šli smo s Pokljuke, prespali na Kredarici in se za sončni vzhod povzpeli na vrh. Temperatura je bila že tako pod lediščem, občutek mraza pa je še povečal leden veter. Prvič se mi je zgodilo, da sem bil na vrhu nekaj minut celo sam. Spustili smo se mimo še vedno zaprte Planike in še pred vročino prišli nazaj na Rudno polje. Poti čez Kredarico in Planiko sta, kot je omenil že bos, prehodni brez zimske opreme.

Hvala vsem!

Ko sva se z Jakobom pred slabima dvema letoma spoznala na neki zabavi, sva hitro ugotovila, da so nama gore in plezanje velika skupna točka. Tako je hitro nastala ideja o Mont Blancu, katero sva prejšnji teden uresničila. Imela pa sva tudi to čast, da sta bila z nama med drugim slovenska alpinista Nejc Marčič in Tina Di Batista.

6 se nas je tako prejšnji torek v Chamonixu vkrcalo v 4*4 kombi, ki nas je po strmi in res razdrapani cesti pripeljal na Bellevue, ker gondole in Tramway du Mont Blanc v tem času še ne obratujejo. Po severni strani smo prečili pobočja Mont Lachata in se na sedlu priključili zobati železnici. To so v tem delu ravno začeli plužiti, zato je bilo na njej še ogromno snega. Po snegu smo se vzpeli do koče Tete Rousse, zadnji del po grebenu je bil shojen kar naravnost navzgor. V koči smo srečali Marijo Štremfelj, ki je naslednji dan na vrh vodila svoja klienta. Po ne prav udobni noči smo hitro prečkali Grand Couloir, ki je bil še povsem pod snegom, in v 2 urah prišli do Gouterja. Sledil je kar naporen vzpon na Dome du Gouter, kjer je vzšlo sonce in od koder smo prvič zagledali naš cilj. Malo nad bivakom Vallot se je moral Jakob zaradi težav z višino žal obrniti, nekoliko višje se je obrnila tudi druga trojica. Sam sem se še vedno počutil zelo dobro, čeprav nisem bil aklimatiziran. Tako sva z Nejcem Marčičem vztrajala še dobro uro in okoli desetih dopoldne stala na vrhu Mont Blanca (Marčič že tretjič v tem tednu). Ravno v tem času se je vreme začelo hitro slabšati in tako sva se v snegu spustila nazaj dol. Za nama so vrh osvojili še trije, vsi zatem so se obračali. Nekoga je zaradi izčrpanosti celo reševal helikopter. V Gouterju sem šel kar takoj počivat v udobno posteljo, saj nas je naslednje jutro čakalo še 2000m spusta.

Razmere za vzpon smo imeli tako zares odlične. Obe koči sta bili dokaj polni, a še vedno ni bilo niti blizu poletni gneči. Če povzamem torej super teden, katerega pika na i sta bila še dva dneva razvajanja v Chamonixu po opravljenem vzponu.

Včeraj sem skočil iz avta pri Iverju na začetku Koželjeve poti in se čez Hudi konec povzpel na Kamniški vrh. Lepa pot je to, sploh zgoraj na grebenu, kjer sem prestrašil cel trop gamsov. Nadaljeval sem na planino Osredek, povsem ovito v meglicah. Sledil je spust po poti čez Pokovša in mimo cerkvice Sv. Lenart v istoimensko vas. Ta potka se najprej strmo spusti po travnatem grebenčku, nato prečka strme gozdove in v končnem delu spusti čez porušeno gruščnato pobočje. Na mestih je slabo vidna in uhojena, a odlično markirana. Je pa čez potko podrtih tudi nekaj dreves. Od Lenarta sem se spustil mimo Sidraža in Tunjic vse do Križa. Zadnje 2km po kolovozih čez polja do Šmarce sem moral preteči, da sem ujel vlak v Ljubljano. Drugih pohodnikov ni bilo, sem pa staknil 4 klope.

Jaz pa sem bil na Konju včeraj. Prvič sem šel po dolini Bele in čez Presedljaj, kjer sem srečal dva mlada Slovaka, s katerima smo potem nadaljevali na Rzenik in se spustili do planine Dol. Tu sta se onadva spustila v Kamniško Bistrico, jaz pa sem nadaljeval na Veliko Planino in se na Zelenem Robu okrepčal s štruklji. Nato sem se vrnil nazaj na Dol in po Dolskem grabnu še sam spustil v dolino. Ta pot je zdaj v celoti odlično označena, le spodaj je praktično že pri Kraljevem hribu 5-minutni zoprno zaraščen odsek.

Tura in slike so kot vedno super, ni mi pa jasno zakaj eni enkrat nekoga kritizirate, že naslednjič pa dobesedno lezete v rit

Zato pa obstajamo tudi taki gorniki, ki takšno sranje počistimo, ko ga opazimo. Jprim, upam da sem spadaš tudi ti in da je bila po tvojem odhodu vpisna skrinjica čista.

Pa tudi jezikovnih napak ima zmeraj ogromno.