lilyd - Zadnja sporočila

V nedeljo je bil planiran tradicionalni naravovarstveni pohod ob Muri. Eno leto ga organizirajo Avstrijci, drugo leto Hrvati in tretje leto Slovenci. Tokrat bi morali prehoditi del Šentiljske planinske poti, a je bil pohod zaradi nevarnosti na poti odpovedan oz. prestavljen. Naše PD je imelo že vse organizirano, dvajset prijavljenih. Zato smo pohod ob Muri od Gornje Radgone do Radencev izpeljali sami. Pot je bila varna, le na enem delu malo blatna. Lahkotno, kot je prav v tak namen, da se lahko vsi udeležijo . Naravovarstveni namen je bil dosežen. Ob poti so poučne table o pomenu gozda, o ribah, ptičih...Obiskali smo še Krambergerjevo domačijo v Negovi in zaključili s kosilom v gostišču Šenekar v Ivanjcih. Lepi kraji in prijazni ljudje....

Deževno obdobje nas je v soboto spodbudilo k ogledu Celja, celjskega gradu, k razmisleku o njegovi zgodovini.... Z vlakom smo se odpeljale do Celja, najprej kratek sprehod po praznično okrašenem Celju in kavica v prijetnem lokalu, kjer kraljuje črn francoski buldog. Potem pa ob Savinji, sprehod do oznak planinskih poti. Do gradu je pol ure, vzele smo si čas za ogled gradu. O pestri zgodovini gradu pa si bomo več prebrali doma...od vovbrških grofov do žovneških gospodov, pa do celjskih grofov, od Hermana do Friderika, pa ljubezenske zgodbe z Veroniko Deseniško. Priporočamo ogled gradu.

Odpira se vrsta možnosti pohodov po celjski planinski poti, na Grmado, Pečovniško kočo, pa na drugo stran po savinjski poti. Pa naj ostane kaj za prijaznejše vreme.
Na poti do gradu sem opazila še eno marelo. Spust v Celje, še en sprehod ob Savinji, prigrizek in kuhano vino.

V Celju možnost ogleda muzejev do določene ure. Pozdravili smo celjskega fotografa, pa svetovno popotnico Almo Karlin. Včasih se prileže tudi lahkotno prednovoletno pohajkovanje. Domov z ICS, prijetno in udobno.

Štiridnevno potepanje po Rovinju in okolici. Sprehod po Buzetu in ob Limskem kanalu. Pa pohajkovanje po Rovinju, otoku sv. Andrije. Nekateri so obiskali tudi okolico Pazina. Pa še skok na Brajkov vrh v Čičariji, za večino prvič, iz vasice Brgudac. Istra čudovita, lepo vreme, dobra družba, tudi svišč in avrikelj na poti...

V nedeljo društvena tura s prijateljskimi društvi po Krku, na Mali Hlam, izhodišče Žanac, pa do Misučajne. Pot je markirana, pričeli smo turo ob cesti proti Baški. Malo smo si ogledali Vrbnik, pa Punat. Iz Punata smo se sprehodili ob obali do FKK Konobe in nazaj. Sprehod po kampu ni mogoč, je zaprto. Pohajkovanje po Krku je vedno super, še posebej v lepem vremenu.
V četrtek smo prehodili Rajski put od Malinske do Njivic, čudovite barve, zalivi. Del poti je možno tudi prekolesariti, delno tu poteka tudi Camino Krk.
V petek smo hodili po poteh v okolici Opatije, ki jih ne manjka. V soboto pa Kastav, kjer je označenih več lahkotnih, krajših in daljših poti. Tokrat smo šli po daljši, poti srne in šli še na Mačkov vrh, ki me spominja na Medvižico....Vreme je bilo pretekle dni krasno.

V soboto končno, prvič v Svečini v Slovenskih goricah. V teh lepih, vinorodnih krajih, sončno, prijazni ljudje, pohod ob dnevu žena...Domačije in vinogradi so vzorno urejeni. Imamo možnosti različno dolgih pohodov, mi smo tokrat prehodili ca 11 km in obiskali kar sedem domačij. Povsod so nas izredno gostoljubno sprejeli, malo smo degustirali, se družili in poklepetali. Del poti je po cesti, del med vinogradi, en del smo šli po slovenski strani in delno po avstrijski. Skoraj na vseh domačijah so nas pričakali tudi harmonikarji. Skratka lepo je med prijaznimi in sproščenimi domačini. Pri Elšniku smo imeli kosilo, enolončnica je lepo dišala, ocvrte perutničke s solato tudi. Čokoladna tortica pri zalih mladenkah čudovita. Vsega ni bilo mogoče videti, tako se nujno vrnem na Plač, razgledni stolp, pa tudi do znamenitega srčka tokrat ni šlo...Hvala moji ekipi za vztrajnost, da sem prvič pokukala v te kraje, sigurno kmalu zopet...

V nedeljo smo se podali na Komno, do koče pod Bogatinom. Pot je zasnežena, shojena, seveda ne rabimo krpelj, sneg je suh, ni ledeno, pa vseeno lahko uporabimo derezice, ali pa tudi ne. Pričakovali smo sonce pri koči, žal ga ni bilo, oblačno. Sicer pa prav prijetna hoja, brez vetra. Kratek postanek v koči pod Bogatinom, čaj in zavitek. Tokrat smo na Komni le pomahali. Upamo, da bo prihodnjič sonce grelo in se dalj časa zadržimo tudi pri Hermanu...Nekaj teloha smo videli.

V soboto je tudi naše PD obiskalo sedem slapov pri Buzetu. Imeli smo odlično udeležbo in vreme ter uživali v pomladnem vremenu in opazovanju narave. Vode je bilo ravno prav, škoda je, če prideš v nepravem trenutku, ko je vode preveč ali premalo...

V nedeljo smo šli z vodnikom Rafaelom v njegove kraje, na Mirno goro, iz smeri Črnomlja, iz vasice Talčji vrh. V soboto je ob ogledni turi še srečal kolesarje, ponoči pa je zapadlo ca 40 cm na vrhu. Prava snežna idila. V vasici Rodine nas je prijazno sprejela gospa Albina, že smo bili dogovorjeni, da se moramo nujno ustaviti tudi ob povratku. Vodnik je imel v soboto še blatno pot, mi pa v nedeljo lepo zasneženo. Bilo je shojeno, malo pa smo še mi zgazili. Do Planine je precej položno, potem pa se prične gozdna učna pot, pa še nekaj vzpona do koče. Bilo nas je skoraj 20, kar nekaj prvič. V koči nas je lepo sprejela oskrbnica z dobro enolončnico in odličnim domačim kruhom, pa še klobasa. Ko smo se vračali, so si nekateri nadeli derezice za bolj varen korak. Ni pa bilo nič poledenelo, le suh sneg. Po oznakah je približno enaka dolžina poti iz Semiča in od našega tokratnega izhodišča, ca 2 uri in pol, morda 3 ure. Skupaj je bilo 16 km. Gospa Albina nas je zopet pričakala, tokrat z belokranjsko pogačo, odlično, hvala. Zopet pridemo, morda pomladi.
Po prejšnjih objavah vidim, da je 77blaz reden gost in da ima zanimiva srečanja v teh krajih, ja kočevski gozdovi....

V soboto na Menino planino, tokrat izhodišče Gornji grad. Gor smo šli čez Borovnico, dol mimo Semprimožnika. Pot je zasnežena, v spodnjem delu bolj drsi, višje suh sneg. Pot je shojena, kot se meni zdi, s te strani dobro markirana. Zdaj smo Menino obdelali že kar z večih izhodišč, z Golic, z Okroga, s Črnivca...Višje, ko smo bili, lepša zimska idila in dobri razgledi. V koči prijazni, dobra postrežba. Malo smo se razgledali po osvojenih vrhovih in počasi navzdol. Proti koncu poti je bilo nekaj teloha, a bolj zasneženo, kot lani v tem času. Male derezice so nam prišle prav, nekateri pa tudi brez, a drsi...Malo smo še pokukali po Gornjem gradu in domov..., 1000 višincev in 14 km.

Alpinist lep pozdrav, hvala za vse info. Le pri prvem odcepu smo šle naprej (ker nič ne piše, niti Šmohor, niti Matke, le razglednik 12), pa smo se hitro vrnile, potem pa sledile vašim napotkom. Pri kozolcu smo hitro našle markacijo in še potem na cesti, pa smo nadaljevale v levo, po asfaltni cesti in prišle v Matke. Hvala in srečno...

Praznični dan smo preživeli z vodnikom Marjanom v okolici Pivke. Tudi tokrat z vlakom, spremljale so nas snežinke, v Pivki pa nas je pričakalo sončno, a zelo vetrovno in hladno vreme. Najprej smo šli na Primoža, potem pa nadaljevali krožno pot v okolici Šilentabora. Pot je bila v glavnem kopna, razen krajših zasneženih delov poti, malo tudi pomrznjeno, a se je mogoče izogniti težavam. Danes pa nam je bila naklonjena modrina na nebu, lepi razgledi na sv. Trojico, Pivko...Ogled vojaškega muzeja, pa kosilo pri Hermanu, a ne na Kredarici...

V torek, pred prazničnim dnem se nas je pet odpravilo na Mrzlico, tokrat prvič iz savinjske smeri, iz vasice Matke. Naredile smo krožno turo, gor smo šle čez Homič. Na poti je bilo dvakrat kar precej splazeno, a prehod ni bil oviran. Snega na poti je precej, višje seveda vse več. Smo na delu poti uporabile male derezice. Je pa bilo shojeno, tako smo lahko sledile stopinjam. Del na Homič se kar strmo dviga, pravo Zasavsko hribovje. Na poti nas je spremljal pogled na Kamnik. Ko pa smo prišle na vrh Homiča, je bila res prekrasna zimska idila, belina vse naokoli, kristali...Še krajši del poti na vrh Mrzlice, razgledi so bili odlični. Kamniške na dlani, prav tako Raduha, Uršlja gora, Golica na avstrijski strani. Postanek v koči, dobra enolončnica, kava, čaj in en zavitek za celo ekipo. Ker smo želele opraviti krožno turo, smo morale kmalu od koče zaviti navzdol v smeri Šmohorja. A glej ga zlomka, domačini dobro vedo kje, za tistega, ki gre prvič, pa ni nič označeno, niti Šmohor, niti Matke - piše le razglednik 12! Seveda smo našle, a tablica z oznako bi pa le prišla prav....

Dvodnevno pohajkovanje po Štajerski, po obronkih Pohorja, nižje je pomladansko z zvončki, višje zimska idila. Ker me je tokrat spremljala skoraj 15 letna psička, ki se rajši vozi, kot hodi....sva naredili krajšo turo iz naselja Pivola do sv. Lenarta. Pa sprehod po Mariboru, lep je. Naslednji dan pa še okolica Zg. Polskave, Bukovec, z lepi razgledi na Dravsko polje, pa od Donačke gore do Boča. Veliko je možnosti za pohajkovanje po res idilični pokrajini.

Sobotna društvena tura na Trdinov vrh nam je odlično uspela. Preko 30 udeležencev, prave zimske razmere, veliko snega, kar močan veter, a vseeno je bila Dolenjska odlična izbira. Šli smo iz Gabrja do koče na Gospodični, pa do vrha, naprej proti Miklavžu, del poti, potem pa v kočo. Zelo se je prilegla odlična postrežba, hrana, super čaj...bravo ekipa.
Snega je res veliko, ponoči pomrzne, zato je nujna dobra obutev, male derezice.
Prekrasen dan z odličnimi razgledi po velikem delu Slovenije in Hrvaške.

V soboto smo gostovali pri medvoškem PD, zbralo se nas je preko 20. V vetrovnem vremenu in čudoviti zimski idili smo obiskali Veliki Modrasovec. Šli smo s Predmeje po označeni poti, SPP. Večkrat smo bili na Čavnu, a Modrasovec vedno izpustili. Bilo je kar precej snega, 30-40 cm na vrhu, nekaj razgleda v smeri Krna. Bila je prava zimska idila. Ustavili smo se v koči na Čavnu, oskrbnik prijeten, ima krasnega psa. Vzpon je bil lahkoten, nekaj zahtevnejši za prve, ki so delali gaz. Spustili smo se v Lokavec, skupaj je preko 1.100 višincev spusta. V prvem delu veliko snega, na delu smo uporabili ketnice. Potem snega vse manj, a je bolj drselo. Ves čas je bilo oblačno, močan veter. Ko pa smo prišli v Lokavec, se je zjasnilo in odprl se je lep pogled v smeri Sinjega vrha. Čudovita zimska tura...

Po dobrih treh letih zopet na Limbarski gori. V nedeljo iz Blagovice na Golčaj in po označeni poti E6 do Limbarske gore. Primerna pot za nedeljsko dopoldne po daljši sobotni turi. V nedeljo je bilo nekaj blata na enem delu poti, pa veliko teloha. Zdaj pa je že zasneženo. V gostilni lepo urejeno, gospa prijazna, poleg čaja nas je pogostila še s pecivom. Včasih smo hodili v marcu na pohod "po nagelj", verjetno to še poteka? Videlo se je proti Menini planini, pa Čemšeniški planini, pa od Slivne do Ciclja.

V soboto smo šli na Veliko planino, pet nas je bilo. Jaz prvič iz Stahovice, čez Pasje pečine do Črnuškega doma. Pot mi je bila všeč, v soboto je bilo velik del kopno, na vrhu malo snega, zdaj pa je že vse drugače...Ljubljana v megli, zgoraj pa sončno, podili so se oblaki, kot bi želeli polepšati slike. Čaj v Črnuškem domu, pa do kapelice, srečanje naših planink, kosilo v Jarškem domu. Obiskovalcev v koči je bilo veliko, hrana odlična. Narava in razgledi pa sploh super, super. Vračali smo se na planino Kisovec in po lovski poti do sv. Primoža. Na planini Kisovec je tabla in tudi nekaj starih markacij, sicer pa je pot dobro sledljiva, primerna za v suhem. Drugače je pa kar strma, v snegu ali ledu ni primerna. Še lepi razgledi pri sv. Primožu. Je pa 1.100 višincev in skoraj 20 km, je kar potrebno računati, da nas ne ujame tema. Naša planinska rožica ima vedno ideje, da je tura, kot se šika...