janezs73 - Zadnja sporočila

Lepo vreme v Lombardiji sem izkoristil za obisk dveh sosednjih vrhov Corna di Caspai in Nasego.

Na prvo sem štartal iz vasi Lodrino. Pot nas hitro popelje pod južne stene (množica stebrov v strmem travnatem/gozdnatem pobočju), kjer se ferata začne s prečenjem lepe plate (C). Sledi množica plat (B do C), zajed (nekatere D), poličk, lašt (C), grap. Večinoma gremo v levo, včasih tudi gor ali dol, vedno sledeč lepim naravnim prehodom (kar ne pomeni, da so vsi enostavni). Proti koncu sledi navpična stena, kjer ferata pokaže tudi svoj bolj športni značaj (D/E). Za razliko od večine avstrijskih športnih ferat, ki včasih rinejo po ploščah brez nekega občutka za estetiko, ima ta ferata "svojo dušo", močno spominja na slavne dolomitske ferate (v Brenti!).

Popoldne sem se iz sosednje vasi Briale povzpel še na Nasego, po istoimenski ferati. Do parkirišča nas pripelje betonirana pot (ozko in občasno strmo!). Od enega od parkirišč (ki so v poletni sezoni nabita) hitro pridemo do vstopa v ferato (nad meliščem proti vzhodu). Ferata se na vrh vzpne v 5 delih (C/D, D, D, D/E in D), z vmesnimi travnatimi vložki. Zadnji del je slabo označen, zato se ga spregledal v prvem poskusu. Spust preko koče Nasego.

Vceraj sem obiskal [url=www.ferratecasto.com]ferrata park[/url] blizu vasi Casto severno od Brescie. V njem je 18 ferrat, visin vecinoma med 40 in 65 m. Ker Casto lezi nizko (nadm.v. cca 350 m), bi clovek pricakoval, da ne bo premrzlo. A se pozna, da je to zaprta dolina, podobna nasi Baski grapi, kjer se hladen zrak zadrzuje in je zato temperatura bistveno nizja kot pri komaj 30 km oddaljenem in ne bistveno nizje lezecem Gardskem jezeru.

Zaradi zmesnjave z ocenami, sem nekatere ferrate plezal v napacni opremi, tako po nepotrebnem preobremenil roke in na koncu preplezal le 9 ferrat.

Tudi ferrata skozi sotesko Luina nikakor ni lahka (po njihovem bi imela oceno A/B). Ker pri precej prehodih visis na rokah, so zagotovo tezavnosti B/C, ce ne C, nikakor pa ne A/B.

Sicer pa je pozimi tam mirno, obiska malo, zato sem imel veliko casa za fotografiranje.

Ocene preplezanih ferrat
(oznaka ferrate : njihova francoska ocena .. prevedena v avstrijsko oceno .. moja ocena):
st.15 : AD .. B/C .. C
st.14 : TD .. C/D .. D
st. 6 : PD .. B .. B/C
st. 5 : TD .. C/D .. D
st. 7 : AD .. B/C .. D, morda D/E (podobna mesta v Zelezni kapli)
st. 8 : TD .. C/D .. D/E, mesto E (podobno mestu na nasi desni Zelenici)
st. 9 : AD .. B/C .. B/C
st.10 : TD+ .. med C/D in D .. D/E ali E
Stretta di Luina: F+ .. A/B .. B/C ali C

najtezji, ki pa ju nisem preplezal, sta nad parkiriscem (obe visita ven vecino 55 m):
Colpo di Strega : ED+ .. E .. po moji oceni E/F
Arcobaleno : ED+ .. E .. E/F, morda celo F (zgleda tezja od C.d.Strega).. je pa res, da ima ponekod dodatne kline poleg jeklenice, zaradi cesar je vsekakor lazja kot Arena Variante v Avstriji

upam, da vam bodo prisle informacije prav.

N3jc - hvala za priporočilo. Sem res dal komentar pod izlete Ruski križ - Križ. Če še kdo vidi, kam je še vredno takle komentar postavit, bom hvaležen. Upam, da tole koga, ki ni dovolj izkušen, odvrne od ideje o sestopu/pristopu.

Odlična tura, čestitam!

Vpisne knjige pa res že dolgo niso zamenjali!

Vitan, hvala za čestitke!
Prehod z O na VR je bil že moj četrti, prvič sem sam odkrival prvi 2/3, drugič sva s kolegom v nadaljevanju še 2x zaštrikala, a prišla do VR, tretjič sem iskal drugačne variante sam (seveda sem prej prebrskal pol spleta, tule na tem portalu sem dobil par izjemno dragocenih nasvetov), tokrat je šlo precej gladko.
Od vsega sta najpomembnejši intuicija, ki si jo zgradiš z leti, in opazovanje konfiguracije terena na mestu samem. Seveda pa niso vsi očitno enostavni prehodi tudi tisti, ki te gledano prečenje v celoti, najlažje oz. najhitreje pripeljejo na VR.
Na tem delu je tudi precej uporabnih možicev, v zadnjih letih pa tudi precej novih svedrovcev na vsakih 30m (predvidevam, da so jih zavrtali vodniki), ki ti tudi izdajajo, da si na pravi poti. Isti svedrovci so tudi na sidriščih za spuste. Možici so večinoma na izpostavljenih rebrih in so dobro vidni, vmes so žlebi in grape čez razne podrtije, kjer se moraš znajti.

Upam pa, da je še kdo mnenja, da bi se moralo glede Kriške stene kaj ukreniti. Če se že noče ali ne zmore zavarovati poti, kot je treba, pa vsaj pot prekategorizirati ali eksplicitno napisati, kaj te tam čaka (v obeh smereh).

V četrtek in petek dan za lep Martuljški venec nad Krnico. Popoldne na enko v Dnino, za mano še dva mladeniča (ki sta jo naslednji dan mahnila v steno Rakove špice). Zjutraj do konca melišč in prvič s te strani na Oltar - smer logična, seveda pa v sredini pomaga očitni smerokaz v obliki viseče vrvi! Z Oltarja po že znanih prehodih na V.Rokav, potem pa kontrolirano spuščanje do Rokavške škrbine (varno po vrvi, čeprav vem, da gre brez - a tako dolga tura ima zame svoja pravila) in še naprej čez previs do melišč v Kotlu. Od tu logično na Škrlatičino ramo (in tokrat brez vrha) dol v Zg.Dolek ter nazaj gor na Rdečo škrbino, potem pa naokoli pod D.Gamsovcem in Gubnim do začetka spusta čez Križko steno. Tole zadnje dejanje je meni osebno najtežje, morda tudi zaradi težkih spominov. A po pravici povedano mi ni jasno, kako se lahko taka pot kategorizira kot zavarovana pot oz. kako se pot tej poti varno spuščajo ljudje, ki imajo manj izkušenj. Nenazadnje je to edini uraden spust na sever med Vrtaškim Slemenom in Prisojnikom. V Krnici ravno pred mrakom in potem s kolesom v KG.

Martuljek božanski, za dušo, ostalo po SLO standardih. Nisem prepričan, da je ostalo lažje od osrednjega dela te ture.

Sonce pripekalo kot za stavo, edini (miniaturen) ostanek snežišča (iz katerega bi bilo kaj vode) je trenutno še v zg.kotanji V.Dnine. V Kotlu ni več snega nikjer, naprej do Križa tudi ne, razen v eni super globoki luknji tik pred križiščem za B4 (a se v njo ni mogoče brez kompliciranih manevrov spustiti do snega).

Mogoce nasvet pri branju vremenskih napovednih modelov:
Jaz tipično pogledam dva visokoločljiva modela (ALADIN in ICON-D2) ter modele, v katere sta ta dva vpeta (ECMWF in ICON-EU), in če se kraj precipitacije v 3h časovnih oknih razlikuje za mnogo več kot je ločljivost teh modelov (cca 2km), potem pomeni, da je atmosfera v zelo labilnem stanju in bo na precipitacijo vplival že manjši premik mešanja zračnih mas na različnih višinah, kar pri vremenu lahko pomeni tudi prek 100km stran.
Šele kot sta napovedi omenjenih dveh modelov podobni (ni nuno da krajevno enaki), jih lahko beremo bolj "dobesedno".

Trenutno je stanje atmosfere (v modelih in v resnici) izredno nestabilno. Vsak od nas, ki v hribe zahaja že dolgo, ve, kaj to pomeni.

Upam, da je vsem jasno, da priložena ortofoto/satelitska slika ni slika prelaza Vršič, niti karta sirse umestitve (desno spodaj).
Nič od tega ni niti približno podobno realnemu stanju (poglejte lokacijo parkirisc, cest, ovinkov, lokacijo Tičarjevega doma, vrha prelaza, itd.).
Vsak komentar je odveč.

Tudi o tej trasi sem razmišljal, Tone, a na koncu nisem bil ziher, ali je kje kako težje presenečenje, pa sem rekel, verjetno je greben najlažji (sledil istem nasvetu v Slovenskih stenah in M&M blogih).

n3jc: iz tvoje prve slike sem izrezal zgornji del grebena in označil detajl, ki me zanima - sam sem šel v smeri leve puščice (ki mi je bila zagotovo težja od II), zanima pa me, ali je v smeri desne puščice kaj lažje?
To je tisti del, ki sledi ozkemu stolpiču pod označeno stopnjo v grebenu (na sliki se ga ne vidi dobro).
Čeprav me sneg na tvoji sliki 3 malo bega, mislim, da ni isti detajl.

Eno vprašanje za poznavalce:
Dva dni nazaj sem plezal po temle grebenu iz Kukovih prodov na Kukovo špico. Ker v najtežjem delu (označen moj izstop iz dela na sliki, gledano skoraj z vrha KŠ) nekako nisem našel lahkega prehoda težavnosti II na desno (tam je bil od spodaj gor gledano en razbit žlambor/neizrazita grapa, ki mi je od daleč zgledal težji kot plata na levi, kjer sem potem prišel na označeno ramo, a ta zagotovo ni bila le II - žal nimam slike od spodaj), me zanima, kje sem prehod spregledal?

Čestitke vsem - Rokavi zares nikoli ne razočarajo!

Seveda LISAC. Vidim, da si lani opravil s 7. etapo (to imam jaz se letos v planu), potem pa mi ostaneta se dve ultra zaguljeni - 2. in 4. Vprasanje, kdaj bom zbral pogum zanje.

Samo slediš gamsjim sledem (te so šle do melišča najprej rahlo gor, potem pa počasi rahlo dol) v smeri proti velikim meliščem. Je pa veliko možnosti. Ena sled pa je šla že prej dol, ampak ker so vmes skoki, nisem rinil tja.

Včeraj prekrasen dan ali bolje jutro na V. etapi PP.

Ob 4:30 sem že preganjal eno lisičjo družino, ki mi je ob očitnem navdušenju nad snopom čelke sledila skoraj celo uro. Prvo tretjino polic Rigljice in Rušice je bila stečina skoraj avtocesta. Zgleda, da se je tam pred kratkim selilo kakih 1000 gamsov. Ker bi sicer lahko napačno sklepal, da bi (v stilu sodobnih ponorelih idej) kateri od njih imel tudi kako lopato ali celo kaj bolj motoriziranega. Šele pri glavnem sistemu grap (tam kjer je spust po šodru) se sledi porazgubijo, a se zgoraj spet sestavijo, tako da sem jim potem sledil vse do melišč pod Rušico. Za zadnji namig sem jim nadvse hvaležen, ker mi je odkril pravi sprehod do melišč. Prvi del sem zaključil s prisluženim zajtrkom pod srcem s prekrasnim pogledom na Špikove vertikale.

Nadaljevanje do grušča je bolj ali manj "vsak po svoje", od tam pa edini možni prehod navzgor. S te strani ne zgleda optimistično, a od zadaj so stvari logične. Spet je namig v obliki sledi gamsjih selitev v žlebu več kot dobrodošel.

Pred trojko seveda nebeški pogledi na vse prehojene in preplezane višave, kosilo pa malo nižje pri izvirih.

Prekrasen dan!

PS - niti leto dni stara trojka je od znotraj že (sicer v manjšem obsegu, a vendarle) deloma zgorela - ožgan je vogal pri stiku peči in dimnika - zgleda, da eni ne "znamo" več dimnikov delat, drugi pa ne "razumemo", da v malo peč ne smeš preveč naložit. Pa še kljuka je za znoret trda (komaj sem vrata odprl)...
Prejšnji bivak je držal skoraj stoletje, tale očitno ne bo

Razor?

Morda komu v pomoč komentar o težavnosti obeh ferat Renke - prejšnji teden sem namreč slučajno šel mimo in "pogledal" obe od blizu.

Prva (starejša, lažja) je opremljena v "francoskem" stilu torej z ohlapnimi jeklenicami, ki imajo na spodnjem delu ohlapno zanko in ki v primeru padca ublažijo sile. To je zagotovo res pri navpičnih prehodih, pri bolj vodoravnih (kar je tu precej pogosto) pa je to fizikalno nesmiselno in za nekatere precej moteče. Vsekakor je kljub skobam ocena C/D realna - še vedno so to namreč previsni deli, ki vedno visijo v eno stran, torej potrebuješ kljub skobam še vedno dovolj močne roke.

Druga (novejša, precej težja) ima seveda napete jeklenice - brez tega bi težavnost presegla vse, kar smo sicer vajeni v tem delu Europe (z izjemo Arena variante v AT). Oceno E vzemite zelo resno - mislim celo, da je vstopna kombinacija gibov težja. Vstop je namreč precej previsen in ko se z nogami upreš ob skalo, so noge tako zelo visoko, da je sila na roke precejšnja - kot pri vsaki strehi, zaradi česar premik rok terja veliko moč. Kombinacija gibov je tu težja od desne Zelenice, Gonžarica je neprimerno lažja. Podobno težavni gibi so na skrajno levem delu zadnjega segmenta novejše ferate v Črni na Koroškem, samo da je tam podoben odsek daljši.
Tudi nadaljevanje ni mnogo lažje. Deli so sicer D/E, ampak je prvi problem, da telo vedno visi, drugi pa ta, da skala drsi (mislim, da je zato kriv prah od zemlje, ki se počasi siplje od zgoraj z vetrom ali dežjem, kljub lepo zavarovanemu delu zemlje nad ferato).
Pa še to - to je ena izmed redkih ferat, kjer počivanje na popkovini na vmesnih klinih ni enostavno zaradi geometrije ferate, če pa hočeš počivat na klinih, imaš telo ponavadi nad jeklenico, kar ni varno in obenem še težava za nadaljavanje. Ta ferata je torej resen športni izziv.

Vsem varen korak.