janezs73 - Zadnja sporočila

Lepo vreme v Lombardiji sem izkoristil za obisk dveh sosednjih vrhov Corna di Caspai in Nasego.

Na prvo sem štartal iz vasi Lodrino. Pot nas hitro popelje pod južne stene (množica stebrov v strmem travnatem/gozdnatem pobočju), kjer se ferata začne s prečenjem lepe plate (C). Sledi množica plat (B do C), zajed (nekatere D), poličk, lašt (C), grap. Večinoma gremo v levo, včasih tudi gor ali dol, vedno sledeč lepim naravnim prehodom (kar ne pomeni, da so vsi enostavni). Proti koncu sledi navpična stena, kjer ferata pokaže tudi svoj bolj športni značaj (D/E). Za razliko od večine avstrijskih športnih ferat, ki včasih rinejo po ploščah brez nekega občutka za estetiko, ima ta ferata "svojo dušo", močno spominja na slavne dolomitske ferate (v Brenti!).

Popoldne sem se iz sosednje vasi Briale povzpel še na Nasego, po istoimenski ferati. Do parkirišča nas pripelje betonirana pot (ozko in občasno strmo!). Od enega od parkirišč (ki so v poletni sezoni nabita) hitro pridemo do vstopa v ferato (nad meliščem proti vzhodu). Ferata se na vrh vzpne v 5 delih (C/D, D, D, D/E in D), z vmesnimi travnatimi vložki. Zadnji del je slabo označen, zato se ga spregledal v prvem poskusu. Spust preko koče Nasego.

Vceraj sem obiskal [url=www.ferratecasto.com]ferrata park[/url] blizu vasi Casto severno od Brescie. V njem je 18 ferrat, visin vecinoma med 40 in 65 m. Ker Casto lezi nizko (nadm.v. cca 350 m), bi clovek pricakoval, da ne bo premrzlo. A se pozna, da je to zaprta dolina, podobna nasi Baski grapi, kjer se hladen zrak zadrzuje in je zato temperatura bistveno nizja kot pri komaj 30 km oddaljenem in ne bistveno nizje lezecem Gardskem jezeru.

Zaradi zmesnjave z ocenami, sem nekatere ferrate plezal v napacni opremi, tako po nepotrebnem preobremenil roke in na koncu preplezal le 9 ferrat.

Tudi ferrata skozi sotesko Luina nikakor ni lahka (po njihovem bi imela oceno A/B). Ker pri precej prehodih visis na rokah, so zagotovo tezavnosti B/C, ce ne C, nikakor pa ne A/B.

Sicer pa je pozimi tam mirno, obiska malo, zato sem imel veliko casa za fotografiranje.

Ocene preplezanih ferrat
(oznaka ferrate : njihova francoska ocena .. prevedena v avstrijsko oceno .. moja ocena):
st.15 : AD .. B/C .. C
st.14 : TD .. C/D .. D
st. 6 : PD .. B .. B/C
st. 5 : TD .. C/D .. D
st. 7 : AD .. B/C .. D, morda D/E (podobna mesta v Zelezni kapli)
st. 8 : TD .. C/D .. D/E, mesto E (podobno mestu na nasi desni Zelenici)
st. 9 : AD .. B/C .. B/C
st.10 : TD+ .. med C/D in D .. D/E ali E
Stretta di Luina: F+ .. A/B .. B/C ali C

najtezji, ki pa ju nisem preplezal, sta nad parkiriscem (obe visita ven vecino 55 m):
Colpo di Strega : ED+ .. E .. po moji oceni E/F
Arcobaleno : ED+ .. E .. E/F, morda celo F (zgleda tezja od C.d.Strega).. je pa res, da ima ponekod dodatne kline poleg jeklenice, zaradi cesar je vsekakor lazja kot Arena Variante v Avstriji

upam, da vam bodo prisle informacije prav.

Včeraj sva s kolegom izkoristila izjemno vreme in si privoščila Montaž iz Dunje. Prava poslastica sezone!

V spodnjem delu slediš logiki delno poraščene ali pa delno zašodrane izravnave med stenami zahodnih Montaževih stebrov in sotesko Clapadorio dokler pač gre. Na tistem mestu ni popolnoma očitno, da je treba levo, ker se zdi, da se boš zaletel v črno steno, a generalno proti njej, okoli nje in nad njo pomagajo rdeče packe. Potem je orientacija spet trivialna do "bivaka" Muschi, kjer tura postane še resnejša.

Midva sva za prehod na rampo izbrala levi beli pristop, ker se nama je zdelo s palicami na nahrbtniku preveč štorasto riniti po preduhu na desni - direktno od bivaka. Na levi strani je nekaj lepih skritih oprimkov, tako da gre brez problemov.

Rampo je vsak od naju plezal po svoje, gre praktično kjerkoli si zaželiš, do izhoda. Tu pa morda le ni nepomembna informacija, da skrajno levi prehodi vodijo na glavo, s katere gre do Belvedera samo s spustom po vrvi. Torej je idealnejše proti desni, a ne preveč desno. S travnate grede pred izhodom iz rampe namreč vodijo vsaj 4 poševne zajede. Jaz sem izbral drugo z desne, po kateri sva potem z enim manjšim ovinkom dosegla Belvedere tudi brez varovanja. Del je kar odprt, a nikjer ne preseže III stopnje.

Z Belvedera nisva šla proti novi rdeči packi po travi v levo, ker je potem težje, temveč direktbno navzgor - ker je res očitno (kot mi je namignil Dejan - hvala za to info!), da je tod lažje kasneje. Potem po desni strani zajede v levo ter skozi dimnik do lažjega sveta višje.

Od tam spet skoraj kjerkoli do Amalije, po njej do Suringarja in naprej skozi Findennegov ozebnik na vrh.

Samota, izjemno subtilni prehodi, razgledi lepi za znoret, naredijo skupaj to turo nepozabno. Da bi turo naredili v razumnem času, je treba plezat samostojno in sproščeno do III stopnje. Sicer se lahko zadeve kaj hitro zavlečejo.

malo z zamudo, a za koga verjetno še uporabno:

Prejšnji vikend v petek po službi z Belopeških jezer po (lani oktobra obnovljeni Kugyjevi) ferati na Strug, potem na Vevnico, pa dol na bivak Busetini nad Zagačami. Tam sem imel srečo - dobil zadnje prosto ležišče. Zjutraj pa z novim znancem (iz bivaka), francozom, na Mali koritniški mangrt in po grebenu do Mangrta ter dol mimo bivaka Nogara do Belopeških.

Kugyjeva ferata lepo obnovljena, a žal (očitno) slabo narejena, ker je že več kot polovico sidrnih klinov zvitih, nekaj celo polomljenih (po manj kot letu dni). Vstop pa res pogreša kako oznako. Jaz sem ves čas gledal levo z melišča in kasneje snežišča, pa sem videl jeklenice šele, ko sem bil skoraj pri krajni zevi snežišča. Ker se mi ni dalo nazaj (itak je vstop precej prosto zamišljen - v stilu "znajdi se"), sem splezal v krajno zev (prejšnji teden je bila na vrhu več kot 10m globoka, a k sreči na sredini snežišča zgolj 2 m) in po njej do špice ter iz nje po ploščah do ferate (spodaj nekje celo III.stopnja).
Naprej pot enostavna, v zg.delu povsem spremenjen potek glede na staro.

Greben proti Vevnici zgodba zase. Seveda zračen, mestoma krušljiv, z lepimi prehodi. Mnogo rdečih pik pomaga... Ključni deli vzpona iz zadnje škrbine proti Vevnici še stojijo skupaj. Kdo ve, koliko časa bodo še kljubovali naravi...

Spust proti bivaku komaj za odtenek v boljšem stanju od vzpona iz smeri Struga.

Še celo vzpon proti Malemu koritniškemu mangrtu je v mnogo boljšem stanju kot zgornje poti okoli Vevnice. Ko smo enkrat na markirani poti proti Mangrtu, pa se še posebej na travah vidi, kako malo obiskana je ta lepotica.

malo nespretno sem dal opis razmer pod opis poti na VMP... tukaj prilagam se nakaj slikic za občutek

Na Cjajniku sta trenutno dve kočljivi mesti za tiste, ki vam kombinacija šodra in potrganih jeklenic predstavlja posebno težavo.
Ena je že v prvi grapi (cca 20 min po vstopu), čez katero je prej visela jeklenica (zdaj visi precej nižje, potrgana 2 ključna višja klina) - če se preči nižje, je jeklenica še vedno uporabna.
Druga je v zadnji grapi pred zgornjim najtežjim delom na Cjajnik. Jeklenica visi precej nižje. Ali prosto splezate kakih 4m nad jeklenico (samo, če to dovolj varno obvladate), ali se ob njej najprej spustite nižje in se potem povlečete čez krajši skok, ki se ga na pripeti sliki (od zgoraj slikano) ravno ne vidi.

Z vsem spoštovanjem, fantje, ne se hecat s 30 m. 45m je minimum, normalna oprema je 60m, z vsem ostalim zraven. Urbban je povedal povsem korektno. Če ne poznaš človeka, potem ne dajaj nasvetpv, ki so lahko na robu in v mnogih razmerah lahko vodijo v težave. Ni trik v tem, da lahko tam dol plezamo brez vrvi, ampak v tem, da vrv uporabimo, ko nas stisnejo okoliščine v kot.
Možnih izzivov na Rokavih kar mrgoli. Tudi psiholoških, če nisi dovolj izkušen.

Se strinjam s komentarji glede označevanja. In ne samo to - mislim, da se tisti, ki je to malal, ne zaveda, da lahko spravlja ljudi tudi v resne težave. Take oznake naravnost vabijo sem tudi ljudi, ki takemu terenu (sploh navzdol) niso kos. Ljudje pa se ne zavedajo, da pot ni opremljena, ni domišljena, križci večkrat usmerjajo na različne variante, kar ljudi lahko zmede, v smeri navzdol pa niti ena od verzij ni dobra (ta gre po razu levo od packarij). V takem šodru ti packe nič ne pomagajo, treba z glavo naprej, razmislit in šele potem telovadit.

Sicer pa je bilo včeraj na Zeleniških špicah videti vse polno talentov. Moj nasvet: ne jemljite tega grebena prelahko, ni nedeljski sprehod in se lahko hitro zaplete. Seveda analogno velja tudi za Repov kot (še posebej za spust po njem).

Včerajšnji dan, kot se je izkazalo na koncu, morda ni bil primeren za tale greben, a kaj ko je bila želja prevelika.

Tura: iz zadnje Trente na Bavški Grintavec in potem po grebenu do Svinjaka in dol v Kal Koritnico.

Pristopi iz severa na BG (vse kar skonvergira na severni greben) so uradno zaprti (obledele table pravijo začasno, a je jasno, da bo ta začasnost precej trajna), samo podrtija, nekaj varoval je še uporabnih, vsaj na ključnih mestih...
Potem po grebenu do odcepa markirane poti za Bavšico - po mojem mnenju za tiste, ki se držijo markiranih poti, dovolj velik izziv - markacije obledele, pot težko sledljiva; skratka recimo temu lažje brezpotje v slovarju te spletne strani.

Od odcepa naprej po grebenu najprej čez Vrh ruš - ruševje tu ni problematično, umikanje proti severni strani.
Od Pri banderi čez Vrh ovčje planje do Kozje planje sama poezija, celo tako lepo, da posediš skoraj predolgo.
Z vrha Kozje planje globok obvoz po južni strani - hvala predhodnikom za koristen nasvet. Tu in tam v strmih travah že koristi bajla (ni pa še kritično). Z nižjim obvozom nadaljujem še naprej proti Špičici skozi morje rumeno cvetočih grmičkov. Levo (nekaj metrov) od njenega vrha je lepo vidna grapica, po njej dol do poševne travnate rampe, ki pripelje do strmih trav - po njih desno malo pod sedlo proti naslednjemu kupu. Na tega najprej nekaj metrov v levo, potem skoraj direktno navzgor.

Od tu naprej pa po gverilsko skozi pravi ruševnati pekel , ki ti ne da dihat do Svinjaka. Ta del je najlepše opisal že Jovan - za norce in mazohiste.
Najprej spust, kot so nakazali že predhodniki, po ruševnati flanki. In navzgor po nekaj manjših kupih na Ostri rob, kjer so me ujeli najprej Andrej, nekaj minut za tem pa še Matej in Urša. Kako malo verjetno je, da se na takem grebenu najdemo... Skupaj smo potem nekaj časa skupaj nadaljevali boj z ruševjem, jaz sem potem začel zaostajati, ker me je že pošteno načela vročina - tokrat sem podcenil dolžino ture, vročino in sonce ter vzel premalo tekočin - pomagala sta mi Matej in Urša.

Z Ostrega roba smo zavili navzdol po grebenu precej v levo do ruševnate grape, po njej globoko do trav, kjer se odpre prehod v travnato grapo, po kateri se spustimo do strmega travnatega prehoda po južnih pobočjih, da obidemo navpičen grebenski kup nad nami. Tu res prav pride bajla. Od tu navzgor - vsak od nas po različni varianti nazaj proti grebenu.
Vsakič zmotno pričakuješ vrh Svinjaka . Kupov je še kar nekaj, v dolžini skoraj 0.5 km. Vse v obupno gostem ruševju. Nekaj metrov prehodov izkoristiš, a pomaga nič kaj dosti. Še posebej, če te matra izčrpanost.

Končno dosežemo vrh Svinjaka. Od tu dol pač nimaš druge izbire, kot da stisneš zobe in prideš dol, kakor veš in znaš. Vsaj ruševja ni treba več prenašati

Drago, ali to pomeni, da se ze prej izognes tisti plati (s klinom)? ali gres cez plato gor in potem se polagoma spustis do te skrbine?

Petek in sobota sta bila namenjena uživanju v jesenskem Martuljku.
Sredi dneva sva začela v Vratih, pod Črlovcem (zaradi zapore ceste) in jo mahnila proti Gulcam ter pozno popoldne prišla na Škrnatarico. Od tam užitek do Dovškega križa in potem deloma že v temi spust do Bivaka II. Tam je bilo že 6 ljudi, tako da sva s kolegom spala na klopi in tleh v bivaku.
Ker nihče ni mogel spati, sva se že ob 3:45 spravila proti Grlu - najprej je šlo po polžje zato, ker sva imela le eno čelno svetilko, potem pa še za to, ker sva vsakih 5 minut občudovala spreminjanje barv pred sončnim vzhodom. Res enkratno. Na vrhu Oltarja sva bila seveda pred sončnim vzhodom, v katerega sva potem strmela med zajtrkom.
Po južnih gredinah sva nato nadaljevala proti škrbini med Oltarjem in V.Rokavom. Možici so tako pogosti, da se tu ne moreš zaplezat, tudi če bi hotel.
Prehod naprej v severna ostenja Rokava je očiten. Nadaljevanje pa je bolj zvito. Najprej sva ubrala isto zajedo kot D+D+D (zgornji zapisi). Na njenem vrhu pa sva nižje v sosednjem žlebu opazila ogromen možic in si zato premislila. Spustila sva se torej nazaj dol (ostal je klin), po prečki premaknila v sosednji žleb (za tole nisem prepričan, da je bilo po idealni liniji ) in po njem dosegla znano plato (s starim klinom). Od tod po grebenu do vrha V.Rokava. Ker po mojem Rokav nima konkurence v "razpadanju hriba" okoli obiskovalcev, sva se do dna Rokavskega ozebnika spuščala po vrvi. Že tako je vse ropotalo okoli naju.
V planu je bilo sicer nadaljevanje proti Škrlatici, a vreme ni sodelovalo. Zaradi megle sva tako namesto desno V kotel in na Škrlatico zavila levo v ozebnik in na Jezera ter od tam z "dvigalom" v Vrata.
Lepote tu so posebenega kalibra. Višina, barve, nešteto stolpov, kjer vse kipi v nebo... Ampak šoder pa vsakič znova preseneča. Ko že mislim, da me nič več ne more presenetiti, me spet ubije.

Včeraj skrajšano verzijo MANGRTove mojstrovine. Od Vršiča, čez Šitno glavo na MM, potem pa prečenje čez Mojstrovke, Travnik, Kol, Rob V.Dnine, Šite do zadnje škrbine pred glavnim vrhom Šit, potem pa proti Dnini in po edinem lahkem prehodu na pode do markirane poti J.Škrbina-pot Vršič-Z.p.Špičkom.

Greben od Kola naprej povsem druga pesem kot do njega - ostro, podrto, dva orientacijsko komplicirana spusta. Za nameček sem pa še vrhu, ki se ga obide po severni prečki, iskal obvoz po jugu, ker sem napačno ocenil, da je za obvoz po severni polički še prezgodaj. Kaka traparija

Od vsega je itak najbolj psiho spust s Šit. Kljub opremi v nahrtniku se z Vrha Šit vseeno nisem hotel spuščati v MANGRTovem stilu, ker sem želel najti ta prehod iz Dnine. Hvala edinemu možicu na celi Dnini, ki stoji točno tam, kjer je treba

Lan, nekoliko sarkastični odgovori gornikov in alpinistov ti dajo vedet, da se iz Oltarja (čez Rokav) na Škrlatico ne skače kar "za malo malico". Med njima je cel kup kompliciranih prehodov, ki tehnično nikjer niso naviti, a če jih zgrešiš, postane vse skupaj zelo resna zadeva.
Ne delaj tega sam. In ne rini v kotle brez štrika, pravzaprav nikamor v te konce. Hitro nabašeš na kako štirko (tudi na grebenih), kjer je treba vse zastaviti drugače.

Danes mi je pp3 (v 2.poskusu in s pomočjo Juševega namiga - hvala Juš!) uspela v celoti! Noro lepo.

Tako lepi prehodi, v tako pozabljenih krajih, le lučaj od vrveža. Neprecenljivo.

Pomol malo naprej od vpisnih listov pa se lepo vidi, tako da je povsem vseeno, kje greš dol - v vsakem primeru veš, kam je treba priti. Jaz sem se kar po vrvi pustil z mesta, kjer je za spust pripravljena zanka.

Najtežje mi je bilo zadnjih 20 m v strmem ruševju - pred pomolom z macesni (ki ločuje 1. in 2. del polic). Zdelo se mi je namreč, da tudi levo med macesni ruševje ne bi bilo redkeje.

To se pa strinjam. Naj ostanejo debate na forumih.

Oprosti, Primož - naši posti tu niso reklama oz. oglaševanje, ampak izmenjava informacij. V hribe hodimo vsak zase. Vsak, ki kaj objavi, pa tako ali drugače pripomore k temu, da drugi bolj varno hodijo(mo). Se pa more ta drugi vedno zavedat, da je vse kar počnemo, nevarno, in prevzet odgovornost za svoje početje.

Ožarjenega kamna pa ni nihče oglaševal.

Če kdo Ožarjeni kamen uporablja kot ferato, je to njegova osebna odlocitev in odgovornost. Ožarjeni kamen (kot ferata) ne obstaja, zato je o tem, ali je slaba ali dobra, nesmiselno razpravljat.
Vsak hrib v Sloveniji je krušljiv, vsaka pot, nekatere pa prav posebej. Npr. pojdite čez Kriško steno ali v Tamar mimo Goličice in opazujte, kako je pot tam speljana - ali te poti sploh lahko imenujemo zavarovane poti? Lepo vas prosim. To niso niti označene poti, kaj šele zavarovane. Preprosto so poti. Vsepovsod lahko dobiš kamen na glavo. In vsepovsod se lahko nate podere cel blok - neodvisno od tega, je neka pot uradna ali ne. Bodimo realni - hoja v hribe je nevarna in nekaterih dogodkov se ne da predvideti. Poskušamo se jim izogibat. A včasih je usoda prav kruta.
Kar se tiče pa Ožarjenega kmana, morda so si fantje samo naredili zavarovan spust z vrha plezalnih smeri, da se jim ni treba kar naprej abzajlat. Mi pa to zdaj "zlorabljamo" kot ferato.

Še enkrat - tja gre vsak , ker sam tako hoče.