V soboto sem pričakoval lep sončen jesenski dan in imel primerno ambiciozne načrte - Na Rinke po plezalni poti, potem pa nadaljevanje čez Tursko goro na Kamniško sedlo. S sabo sem sicer vzel zimsko opremo, a nisem pričakoval kaj več kot par cm južnega snega. Pa sem se motil, že kmalu nad Okrešljem proti Savinjskemu sedlu je bilo pobeljeno, v Mrzlem dolu pa že kar kakih 20,30 snega s predirajočo skorjo, vrhovi zaviti v oblake, hitro se spreminjajoče v vetru. Odločil sem se, da danes za takšno turo ni pravi dan, bom šel na Savinjsko sedlo in na Koroško Babo. Vendar, ko sem prišel na Savinjsko sedlo je bila tam okrog prava Sibirija - mrzel veter, megla, mestoma trd sneg. Pot na Ledinski vrh je bila vse kaj drugega kot poleti, na pol poti sem se odločil nadeti dereze in tudi idejo o Babi sem opustil. Pri spustu s sedla sem srečal še trojico, drugače pa nikogar. Ko sem se približeval Okrešlju pa sem se spomnil, da bi mogoče lahko poiskal pot na Zaspani hribar, ki sem ga že večkrat občudoval s poti. Na telefonu sem poiskal tole temo na hribi.net, jo prebral in se odločil, da grem pogledat. Mahnil sem jo po poti proti Kamniškemu sedlu, po kateri sem prišel do dela, kjer pod steno Turske gore zavije skoraj pravokotno proti Planjavi. Tu sem zavil v desno proti balvanu in malo više naletel tudi na požagano ruševje, ob katerem sem se rahlo spuščal proti vznožju ZH do sedelca pri velikem macesnu. S te strani izgleda kar nepristopno, vendar izkušnje pravijo, da so od blizu stvari lažje izvedljive kot od daleč in tako je tudi bilo, čeprav grebenček ni kar tako - najprej ob vzponu pravokotno iz rušja na skalnati raz, nato pa še vrhnji, pošodrani, del sta mi pošteno nabila pulz. Pri križu občudujem helikopterski razgled na Okrešelj ter se spogledujem s Turni na drugi strani, ki sem jih obiskal na začetku poletja. Takratni turi (Zabrložnica, Turni, Matkovo okno, Okrešelj, Pasje sedlo) bi lahko enkrat dodal še ZH. Počasi in zelo previdno se vrnem po poti vzpona, na Okrešlju spijem kavo in se, zadovoljen, vrnem v dolino.