Ravenska Kočna - Jezerska Kočna (mimo žičnice in po Kremžarjevi poti)

Se v celoti strinjam z opisom. Gre za eno najlepših in najbolj genialno speljanih poti pri nas. Sicer je izpostavljena a v suhem prav nič nevarna. Varoval je ravno prav.

Pot na Jezersko Kočno je izjemno zanimiva in zabavna, sploh tisti del, ko se moraš plazit po trebuhu je noro dober. Priporočam!

V četrtek 25.5.07 sva se kolegom odpravila na Kočno (preko Češke koče).Sledila sva markacijam tu pa se pojavi najin "problem".Markirana pot, ki sva ji sledila naju ni pripeljala do trebušastega prehoda.Zdelo se mi je kot da lezeva sicer po markirani poti direkto proti vrhu..markirana pot se je naenkrat končala markacije so si sledila samo še navzdol.Je možno da je bil ta "trebušasti prehod" še zasnežen in ga enostavno ni bilo mogoče opazit?

V soboto imam v planu tole pot. Zanima me ali je ob predpostavki, da bo lepo vreme pot preveč nevarna, da bi se na njo odpravila brez kompleta za samovarovanje? Kaj pa potem pot direktno iz Kočne na Grintovec? Je zahtevna?

Ko sem šel po tej poti nisem videl nikogar s kompletom za samovarovanje. Čelada je pa kar nujna.

POT JE IZREDNO DOBRO OZNAČENA.MARKACIJ JE ČISTO DOVOLJ.VSA čAST PD JEZERSKO.

Jaz sem šel preko Cojzove koče preko ovnove čeri. Pot je katastrofalna...na začetku ni niti enega klina ali jeklene vrvi. Pot je zelo zahtevna predvsem, ko je treba plezati po krušljivih stenah. Predvsem pa te uniči melišče, ki zajema približno tretjino poti. OBVEZNA ČELADA! NE PRIPOROČAM ZAČETNIKOM.

Zanima me, če bi izbral pot od Češke koče na Kočno ali raje iz doline kokre pez Grdi graben? V petek sem šel iz Mrzlega dola na Križ, pa me zanima primerjava s potjo na Kočno (Kremžarjeva) iz severa.

put od češke koče izvrsno osigurana i markirana opasna teška ali zato iznimno lijepa

dr pika
01. septembra nameravama s sinom stopiti na Jezersko Kočno. Sva se že odločila, da bova štartala pri spodnji postaji tovorne žičnice. Zanima me samo to, če so poti točno markirane, ker je predhodnik v majskem pohodu omenil, da sta s kolegom zgrešila!

Pozdrav dr pika!
Pot na Jzersko Kočno je zelo dobro markirana, tudi naprej na Kokrško Kočno, čeprav se mi pot na Kokrško zdi malo bolj "nevarna" in prvi del nezavarovan z jeklenicami tam kjer bi bile potrbne...ampak s koncentracijo in pazljivostjo nič hudega. Ja res je da sva s kolegom pri majskem vzponu "zgrešila" pot..mo v bistvu je nisva, zmotil naju je markiran spust navzdol tako da sva odnehala in se spustila nazaj na Češko kočo.To je bila zelo pametna odločitev, ker potem je bla huda nevihta...sreča v nesreči recimo. Lp

D.J.

Ali je pot iz Kokre primerljiva po zahtevnosti z potjo na Jalovec čez škrbino !!

Meni osebno je pot na Kočno lažja od tiste na Jalovec. Lp

Zelo lahko. Na vrh in 3 ur

S prijateljem sva šla 4.11. od Češke koče proti Jez. Kočni. Do vznožja stene sva videla že nekoliko staro gaz verjetno enega samega hodca. V stenah pa je bilo vse zasneženo in sva sama utirala pot cca 200 višinskih metrov. Potem sva se ustavila, je bilo že preveč nevarno, pa še nimava izkušenj pozimi. Ponekod v steni je snega pol metra in čez, je treba imeti že zimske izkušnje in znanje.

V tem času je z jezerske strani pot zelo nevarna, primerna za hodce z alpinističnim znanjem in zimskimi izkušnjami.Na Ravneh pa je živahno tudi pozimi, zato naj vas posamezne sledi ne zmedejo.Tadomač imamo radi svoj konc tudi pozim pregledan.Je pa zmeraj kaj novega,pa tud na vrh ni potrebno zmeraj stopit,samo da uživaš v naravi živjo!!!

Brane V. Danes šel na Jezersko Kočno iz Kokrske Kočne.Do Kokrske Kočne pa iz Kokre od Suhadolnika prek Taške,Grdega grabna ,bivaka pod Kokrsko Kočno.Vračal pa sem se po meliščih in grušču,ki te pripeljejo pod bivak.Poti so opremljene s tablami in markirane.Je pa ta pristop relativno dolg-4. ure in zahteven in malo uporabljen.

Ali je na tej poti še kaj nevarnega snega ?

Osebno se mi zdi pot od Češke koče do vrha lažja kot tista na Grintovec preko Mlinarskega sedla. Vsa težja mesta so zaščitena. Previdni moramo biti predvsem zaradi velike krušljivosti skale in veliko drobirja na poti. Drugače pa fantastična pot - s punco sva videla kozoroge, ki so pozirali in sva se lahko slikala z njimi.

Ali je pot zelo izpostavljena? Hvala

Niti ne. Težja mesta so dobro varovana.
Si pa za letos že prepozen. sneg prihaja

Saj to sprašujem za naslednje leto. Hvala.

Še nekaj me zanima. Kakšna je pot do spodnje postaje žičnice v Ravenski Kočni? Ali je zelo razrita? Se lahko pride z čisto navadnim avtom?

Ko je cesta kopna se pride do spodnje postaje žičnice brez težav. Le na mestu, kjer cesta preči hudournik je potrebna večja previdnost.

Katera pot od štirih je najmanj nevarna. Še Kočna mi manjka za celotno transfenzalo

Najmanj nevarna je od Suhadolnika čez Dolce in Zdolško škrbino, vendar je po mojem mnenju ta pot do škrbine predvsem za gor tudi najbolj dolgočasna. Sicer na splošno pa za noben pristop na Kočno ne moremo reči, da je nenevaren. Klemo če ti v tranzvenzali manjka samo še Kočna, potem glede na zahtevnost drugih gora lahko izbereš katerokoli pot na vrh.

A kdo ve, a je na zgoraj omenjeni poti še kaj snega?

Snežišča na Kremžarjevi poti na Kočno vsekakor so.pot je letos že pehodil oskrbnik Češke koče in to samo s pohodnimi palicami,za kar pa vsakemu drugemu odsvetujem!

Čez vikend nameravava z ženo na Jezersko Kočno po kremžarjevi poti zato me tudi zanima ali mi kdo lahko pove, če je za to pot potreben samovarovalni komplet?

Mirrcar, kar se tiče samovarovalnega kompleta je priporočen to lahko vidiš tudi na tem forumu oz na tej strani. Sam osebno ga nisem uporabil in je šlo brez težav.Previdnost, koncentracija ter fizična pripravljenost pa so tako ali tako samoumevne.

Ali se nikakor ni možno ''izogniti'' t.i. ''trebušastem prehodu''? Kaj pa pot iz Kokr. Kočne na Jezersko?? Zahtevnost? Varovala?
Hvala!

http://www.hribi.net/slika.asp?pot=32888

Na tej sliki je melišče skoraj do vrha Jez. Kočne... Ali ni nobene poti po tem melišču do vrha??

Trebušast prehod ni nič posebno težaven, samo nahrbtnik potiskaš pred sabo in se splaziš mimo. Iz Kokrske na Jezersko Kočno je pa malo za plezat, ampak je dovolj varoval, tako da ni panike.
Lp, Nataša

NEIC,če slediš markacijam zagotovo ne boš hodil po tem melišču

še nekaj mojih fotk ;-)
http://foto.mg-65.com/list.php?exhibition=113&u=5726611,0

Končno opravil tudi to turo. Zanimiva pot (levo-desno, gor-dol itd..). Lahko bi bistveno skrajšali turo če bi si nekdo omislil direkno pot od konca melišča na vrh, ne pa prvo desno pa malo dol, pa malo gor, pa malo levo..
Trebušasti prehod ni za trebušaste, torej le suhci lahko pridejo na vrh J. Kočne.

P.S.
Na poti nazaj, nedaleč od češke koče najdel študentsko izkaznico. Če kdo pogreša naj pošlje ZS.

Včeraj sva s kolegom odpravila po tej poti na Kočno.Omenim naj ,da me je presenetilo slabo varovanje na določenih delih poti,veliko je namreč odsekov kjer je treba poplezati brez varovanja tudi do 2.stopje težavnosti. Kočna je svekakor gora, ki zahteva spoštovanje in ni za planince brez izkušenj,zdi se mi celo zahtevnejša od Kopiščarjeve poti na Prisojnik in je nekje v rangu Bambergove poti na Triglav.
Pri sestopu sva uporabila zelo lepo melišče in spodaj snežiče, kjer sva privarčevala slabo uro poti, tako da sva vzpon in sestop opravila v slabih 8 urah, pri zmernem tempu.
lp Andrej

Andrej78:z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak na omenjeni označeni in varovani poti nikjer niti približno ne moreš govoriti o kakšnem plezanju II stopnje.Pot je dobro varovana (prehodil lansko jesen)in če nisi "od foha",(naj mi bo oproščeno), raje ne ocenjuj zadeve v smislu in stopnji alpinističnega vzpona/težavnosti, da ne bi po nepotrebnem zavedel koga, ki bi si želel obiskati to zahodno lepotico KSA.:

Res pri tej poti ne moremo govoriti o kakršnem koli alpinističnemu podvigu. Pot je odlično varovana, lepa in navdušujoča. Previdnost pa nikjer in nikoli v hribih ni odveč. Pa lep pozdrav

he he pol sem jaz plezalec-alpinist.. Super, sem torej plezal 2. stopnjo težavnosti.. Bravo jaz..
P.S.
Če bi se hecali, seveda.. Tega na tej poti ni..

Kočna je meni ena izmed najljubših slovenskih gora, ki me je popolnoma navdušila, me zasvojila in mi osvojila srce.
Letos ponovno računam nanjo

Pot prehodila danes. Brez posebnosti. V celoti kopna.
Pot sva nadaljevala se na Kokrsko Kocno in se potem vrnila nazaj po Kremzarjevi do izodisca. Vreme prijetno. Malo so nagajali oblaki in je na trenutke trpel razgled...

Bil na Kočni. Zanimiva, dokaj naporna tura. Za menoj prišel na vrh gospod z berglami. Neverjetno!

Ima kdo informacije kakšna je kaj pot po Frischaufovi poti? Mislim glede snežišč in varoval?

Danes sem si izbral tole Jezersko Kočno. Vreme sicer ni bilo po napovedih, mogoče je pa zarad tega še bolje. Manj žeje namreč, razgledi pa vseeno zelo lepi.

Danes prehojena Kremžarjeva pot mi bo ostala v spominu po trebušastemu prehodu, kateremu ni para v naših gorah. O genialnosti naravnih prehodov je bilo že vse rečeno. Ni kaj pot je par exellence.
Lp

Včeraj bil na tej poti Res je izredno zanimiva pestra pot, ampak js baby planinec sem se uštel v pitju in prehranjevanju A vendarle zmogel!

Prosim še za kakšno mnenje koliko je ta pot nevarna - ali se lahko samovaruješ na vseh nevarnejših/izpostavljenih odsekih? Kakšna je primerjava s slovensko potjo na Mangart?

V začetku septembra sva se odpravila po Kremžarjevi poti na Kočno. Glede na to, da se na veliko govori,kako naj bodo planinci primerno opremljeni: čelada, samovarovalni komplet, rokavice ter psihofizična kondicija in, seveda,dovolj tekočine, me vzpon ni skrbel. Imela sva vse, kar se od planinca pričakuje.
Pa moram priznati, da sem nad Kremžarjevo potjo na Kočno zelo razočarana.
Pot NI dobro varovana in na nekaterih-zelo izpostavljenih mestih-je popolnoma brez vseh pomagal za planinca. Ker je to zelo
zahtevna- na večih mestih močno izpostavljena planinska, označena in ( kot piše)varovana pot, bi človek pričakoval, da je tudi res tako. Pa tega ne morem potrditi. Planinec svoje opreme še uporabiti ne more - četudi jo ima. Na mnogih mestih se nimaš za kaj prijeti, na nič opreti.
Ne čudim se, da je v gorah več nesreč kot jih je bilo pred leti.
Planinske poti v naših gorah je potrebno zavarovati tako, da jih bo s kondicijo in zahtevano planinsko opremo - opremljen planinec v lepih vremenskih razmerah zmogel opraviti - manjka jeklenic, manjka klinov in manjkajo stopi.To pravim tudi za Kremžarjevo pot na Kočno.
Da ne pozabim povedati še ene o starših,
ki vlačijo otroke na Kočno in jih po tem sprašujejo, kako bi ocenili težavnost poti, ki so jo prehodili. Take starše na vso moč obsojam in jih sprašujem, če so pri zdravi pameti.
Malo me skrbi, da publiciteta pri takih modelih odtehta vse nevarnosti v gorah.Hvala bogu, da jim rata - zaenkrat. O tem, da je življenje njihovih otrok preveč dragoceno, da bi ga človek lahko sral, pa razmišljajo po tem, ko jim uspe priti v poden, če sploh razmišljajo.Bojim se, da je za njih pomembnejše trofejno hvaljenje z vzponi, ki jih opravijo s svojimi ali sosedovimi otroci na nevarne in slabo z varovali opremljene vršace - kot pa pametna presoja odgovornega starša.
Torej - me Kočna še čaka. In brez dvoma jo bom tudi osvojila - nekega lepega dne...

Mici5 pri branju tvojega razmišljanja o varovanju gorskih poti sem dobil občutek, kot da Kremžarjevo pot uporabljaš za pot v službo in ker pač moraš to pot uporabljati bi po tvoje morala biti bolje varovana, da se ti slučajno kaj ne zgodi ko hitiš v službo.
Mislim da so poti v naših gorah kar zgledno zavarovane. Na razpolago imaš poti ki so odlično varovane, poti ki so zgledno varovane in tudi poti ki so zelo slabo varovane. Vsak gornik si izbira poti ki jim je dorasel. Če turi nisi dorasel si pač izbereš lažjo. V internetni dobi je na netu dovolj informacij o poteh, da večjih presenečenj ne bi smelo biti. Če bi bila Kremžarjeva pot veliko bolje varovana bi bila zaradi tega mnogo lažja, na njej bi bilo veliko več pohodnikov, še z manj izkušnjami kot jih imaš ti. Kar hitro bi se našla mamica z 6 mesečnim otrokom, ki bi trdila, da je Kremžarjeva pot preozka za njen otroški voziček in je zaradi tega nevarna, ker lahko voziček z otrokom zgrmi v prepad.
Lepo te prosim ne rini v gore ker lahko padeš in se poškoduješ. Pa brez zamere.

Naše poti so zelo dobro varovane in za njih je vredu poskrbljeno.

Strinjam se s Primožem, vendar pa razumem tudi Mici. Mislim, da se o Kremžarjevi poti prevečkrat piše kot o odlično varovani. Prav poudarja se to in res dobiš vtis, da gre lahko vsak po njej. Saj je dobro varovana in krasno speljana, ampak ne bolje kot večina poti po naših gorah. Je pa na njej najmanj eno mesto, kjer bi bilo dobro namestiti jeklenico. Ravno tam sem srečala fanta, ki je bil popolno opremljem in tudi teoretično podkovan, kilometrine pa ni imel. Bil besen na tiste, ki pišejo, da je pot tako hudo zavarovana.

Kremžarjeva pot naj ostane kakršja je.To je moje mnenje.Lp

Mislim, da je glavni problem v tem, da hodijo ljudje po naših gorskih poteh z opremo za ferate. V bistvu pa to sploh niso ferate in se potem nimajo kje "pripeti". Samo to še manjka, da se povsod nasekajo stopnice in poti prepredejo z jeklenicami. Včasih so nas na planinskih in alpinističnih tečajih učili, da ne smemo zajemati s preveliko žlico, ampak se stvari lotevati postopoma. Sedaj pa večina želi takoj na zahtevne poti in po možnosti še na brezpotne vrhove.

Naše poti so dovolj varovane, le vsak si mora sam znati postaviti meje in ko pridedo njih, se obrniti in varno sestopiti, tudi, če vrh ni dosežen. Mici5 je to pametno storila. Glede otrok je pa bolj kompleksno, ker se morajo zanje odločati starši, čeprav ne poznajo povsem dobro njihovih meja. Zato oboji rabijo še več izkušenj, preden se podajo v zahtevne plezalne poti.
Opisi in ocene "zavarovanosti"
posameznih poti so povsem subjektivne. Vsaka ocena vključuje cel kup kriterijev (izpostavljeno, tehnična zahtevnost, krušljivost, spolzkost, itd), ki jih različno dojemamo in tudi različno prenesemo. Zato ponovno: ko prideš do meje, se je treba znati obrniti in reči vrhu adijo. Ni nam pod častjo, ampak smo s tem dokazali zrelost.
Ampak bi še enkrat poudaril: v slovenskih gorah si res ne želim imeti železnic.

Mici, kaj si pa razumela pod napisom "zelo zahtevna pot"? Na takšnih poteh si je namreč na večih mestih treba pomagati z rokami, varovala niso nujna ( če je dovolj naravnih oprimkov ).Na Kremžarjevi poti je kar nekaj takšnih mest in, če si si predstavljala, da bo jeklenica napeta od vstopa v steno do vrha, si se uštela. Očitno je kilometrina tista, katera ti manjka ( opreme imaš očitno dovolj ), se je pa še enkrat več pokazalo,da pač oprema ni dovolj, potrebne so izkušnje. Od začetka najbolje v družbi ( seveda, če nisi "ljubitelj gora "), po možnosti izkušenega gornika, ki je takšno zahtevno pot že prehodil.
Lp

Ko boš imela dovolj gorske kilometrine na Kremžarjevi poti ne boš rabila samovarovalnega kompleta, "psihokondicije" itd..varovala pa ti bodo v glavnem odveč,v hribih je postopnost zelo pomembna,npr.začeti na Boču in potem Kremžarjeva,ne, je treba še VELIKO vmes prehodit.

Sej na tej poti ne vem kaj tudi nimaš za iskati s kompletom... Ok, na začetku se lahko malo pripenjaš, če si nesiguren/vrtoglav, potem je pa kmalu konec...

Da se še jaz vključim v debato, ker sem na podoben "problem" naletel na poti na Koroško Rinko. Naj povdarim, da se strinjam z večino stvari, ki so bile zapisane - da ne morejo biti cele poti pozajlane, da je ocena zavarovanosti subjektivna, da je občutek (ne)varnosti odvisen od kilometrine, da je potrebno iti postopoma, da se je potrebno znati obrniti itn.

Mislim pa, da je najboljše problem izpostavila nevi - o marsikateri poti se na tem forumu (in še kje drugje) piše da je brezhibno varovana, da je železja na tone, da je zajla od spodaj pa do vrha itn in človek res dobi občutek, da se bo lahko varoval povsod na bolj zahtevnih mestih. Realnost pa je velikokrat zelo drugačna in predvsem tiste, ki smo se šele začeli podajati v zelo zahtevne "varovane" poti lahko to hitro zavede in tudi sam sem bil že kdaj besen na ljudi, ki zelo radi uporabljajo besede brezhibno ali pa odlično varovano.

Naj povdarim da pred 2 letoma niti pomislil nisem da bom kdaj hodil tudi po zelo zahtevnih poteh. Po mnogih osvojenih vrhovih pa sem začutil potrebo po nekaj več in si nabavil opremo, prebral kar nekaj literature, potreniral najprej na Grmadi in Gradiški turi (kjer dejansko so zahtevni deli varovani) in začel iskati poti, ki bi predstavljale naslednjo stopničko - tukaj pa se pojavi zgoraj opisani problem - skoraj katerokoli pot prebereš vsi pišejo od skoraj briljantno varovanih poteh, razlika v praksi pa je ogromna in tukaj jaz pogrešam kvalitetne opise poti z vidika zgoraj omenjenih kriterijev - izpostavljenost, tehnična zahtevnost, zavarovanost, objektivna nevarnost itn. Dosti teh informacij je sicer recimo v knjigi 55 zavarovanih plezalnih poti, vendar tudi tam pogrešam podrobnejši opis o sami zavarovanosti, ki vsaj pri meni igra veliko vlogo. Verjamem da se lahko tudi (oz še posebno) zelo izkušeni planinci z ogromno kilometrine postavijo v kožo manj izkušenih in jih opozoriji na morebitne težave oz zahtevnejše/nevarne/nezavarovane dele poti (pa čeprav mogoče sami tam niso imeli problemov).

Ne pozabite da ste bili vsi nekoč na tej točki, pa hvala za razumevanje.

No, bom še jaz nekaj napisal na to temo, ko sem že ravno na volji. O Kremžarjevi nič, ker po njej še nisem šel, lahko pa povem par splošnih stvari.
Najprej bi se obregnil ob komentar, da smo zdaj v internetni dobi in tako ali tako lahko vsak najde zase dovolj informacij o poteh. To je v samo delno res. Internet ponuja tako razpršenost podatkov in odsotnost odgovornosti, da za manj izkušene planince lahko povzroči celo več škode kot koristi. Tako lahko že na hribi.net najdemo tako komentarje, ki na Prisojnikovem grebenu priporočajo kar navezo (ne samovarovanja!), kot tudi tiste, ki trdijo, da italijanska ferata na Mangart ni nič posebnega. Jasno je, da je vse tovrstne izjave treba jemati z zrnom soli in za kako zanesljivo informacijo je vendarle mnogo primernejši vodnik kot pa internet (ki pa je super za trenutne razmere!). No, delni razlog za tako zmedo je tudi neuporabna klasifikacija poti, po kateri je vsaka pot, kjer je treba malo poplezati, že kar zelo zahtevna. Potem pa se pač pojavijo velike razlike med njimi.
Drugo, kar bi rad rekel, pa je na temo zahtevnosti in varovanosti. Dejstvo je, da sem letos spet nekaj večkrat šel v hribe po kar dolgem premoru in moram rečt da se mi je kar nekajkrat zgodilo, da sem imel na poti največje težave tam, kjer jih po opisu nisem pričakoval. Dva primera: prej omenjeni Prisojnikov greben. Feratica od okna do grebena: enostavno. Par lepih, zabavnih prehodov, nekoliko izpostavljeno, vedno super varovano. Užitek. V nobenem opisu pa nisem zasledil totalno zašodranega spusta v škrbinico nekje na polovici grebena proti vrhu. Tam pa - s šodrom posute plošče, izpostavljen spust, nezavarovano. Kar se mene tiče, mi je čisto jasno, kje sem imel več težav. Pa tega v nobenem opisu ni bilo. Drugi primer: Korenova na Krn. Prva polovica - zahodna drežniška - varovana le izjemoma, skrajno kočljivi prehodi čez strme trave, ko dejansko vsak korak potencialno pomeni zdrs, pot pa je skrajno ozka. Pogosto neprijetno, psihično naporno, zahtevno. Sama Korenova - čisti užitek. Super varovano, lepa plezarija, čim bližje vrhu, tem večji je nasmešek. Lestve? Enako kot bi plezal doma na češnjo. Znova - del, ki je bil opredeljen kot zahteven, se mi je zdel krasen, težave pa sem imel na "lažjem" delu. In jaz tudi micijin post ter reakcije nanj razumem v tej luči. Verjamem, da je pot super varovana. Ampak na vsaki poti se najdejo mesta, ki niso. In tam ima človek (oz. vsaj jaz) celo več težav, sploh če se, kot je pri nas pravilo, pridruži še šoder. Pa čeprav so nemara tehnično "lažja". Mimogrede, to je tudi razlog, zaradi katerega sem v hribih, razen na izjemno zahtevnih poteh, skeptičen do samovarovanja. Preprosto se mi zdi, da so v slovenskih hribih pogosto najkočljivejša tista mesta, kjer komplet nič ne pomaga, in to tudi na zavarovanih poteh.
Čisto na koncu pa še ena misel: pri varovanju je po moje (vsaj na nekaterih poteh) treba met v mislih tudi sestopanje. In jasno je, da lahko v vzponu zlezemo čez marsikaj tudi brez varoval. Ampak vprašanje, če bi jeklenica, ki se ti zdi v vzponu čisto nepotrebna, bila taka tudi, ko bi ob njej sestopal. Zato je po moje tudi to treba upoštevat pri opremljanju poti.
Toliko od mene, pa se opravičujem za off-topic, pa lep večer in naslednji dan želim vsem. In mimogrede, če gre jutri kdo na Grintovec, se utegnemo srečat ...

Ker vidim da se je kar razvnela debata o varovanju poti v gorah, o informacijah na netu, gorskih vodnikih, itd..., bom še jaz podal nekaj svojih izkušenj s temi zadevami.
Do letošnjega leta sem gore obiskoval bolj občasno in še to v glavnem lažje poti. Letos spomladi se je pa naredil nekakšen preboj, ki ga je zakrivil znanec, gorski vodnik. Enih par nas je povabil na plezanje na Gonžarjevo peč. Z ženo sva se pridružila in tako smo to plezarijo opravili. Ker nas je vodnik vsakega posebej kljub varovalnemu kompletu še dodatno varoval z vrvjo od zgoraj, je bilo plezanje oziroma vlečenje po zajli, varno in res pravi užitek brez prisotnega strahu.
Po tej izkušnji sem nabavil vodnik 55 zavarovanih poti od Mašere in preučil poti, ki so v tem vodniku opisane. Z ženo sva začela najprej z lažjimi turami in nadaljevala s težjimi Brana, Peca po plezalni, Raduha po plezalni, Storžič skozi žrelo, Montaž po pipanovi lestvi, Mala Mojstrovka po Hanzovi, Prisank po Kopiščarjevi, pot Ceria - Merlone v Italiji in na koncu Bočičev vrh v Železni Kapli. Da ne bo izpadlo neodgovorno naj povem da sta zadnji dve poti bili pod budnim očesom usposobljenega vodnika. In zdaj primerjava teh poti iz mojega zornega kota. Poti se po težavnosti kar konkretno razlikujejo.
Hanzova na Malo Mojstrovko - Odlično varovana, priporočam za uvajanje v težje ferate.
Pot Ceria Merlone - zelo dolga, vseskozi med 2000 in 2500 metri, varovana samo kjer je to nujno, z ohlapno jeklenico, brez enega klina ali skobe na celotni poti, zelo izpostavljena, nevarna spuščanja po zagruščenih žlebovih in ena najlepših tur, ki sem jih do sedaj prehodil.
Kopiščarjeva - Težji deli zelo dobro varovani, grebenski del nekoliko manj.
Ferata Božičev vrh - izjemno dobro varovana od začetka do konca brez prekinitve jeklenice tudi na lahkih odsekih.
Med temi potmi bi kot primer izpostavil predvsem dve. Hanzova na Malo Mojstrovko in pot Ceria - Merlone sta po Mašeri označeni z enako težavnostjo 3. Če bi ti dve poti ocenjeval glede na nevarnost in stopnjo varovanja, je med njima velika razlika. Čeprav je Božičev vrh najtežja opisana ferata v vodniku z težavnostjo 6, sem se na njej počutil veliko bolj varno kot na poti Ceria - Merlone.
Pri teh primerjavah sem hotel opozoriti predvsem na to, da naj vas v vodnikih ne zavede zgolj ocena težavnosti, saj je iz te mogoče razbrati le, koliko fizične moči boste potrebovali za premagovanje te poti malo vam pa ta ocena pove o samih nevarnostih na poti.

Seveda je po klasifikaciji med dvema potema lahko velika razlika, saj lahko ena lovi spodnjo mejo razreda oz. zahtevnosti, druga pa je ravno na zgornji meji..

Se strinjam s Keko - tudi meni tehnična zahtevnost in dolžina ture načeloma ne delata težav, zoprni pa so mi izpostavljeni, nevarni, gruščnati nezavarovani deli. In o tem je zelo malo govora tudi v raznih vodnikih.

Omenjeni vodnik namreč pri večini poteh govori o dobri, odlični ali pa brezhibni zavarovanosti poti - ker pa je to gledano z oči zelo izkušenega gornika, daje manj izkušenim planincem (pre)malo informacij o razlikah med potmi. Tudi sam sem se neizmerno bolje počutil na Gradiški turi, ki je označena s PP3/4 in lepo varovana kot pa npr. na poti na Koroško Rinko PP2/3, kjer so tehnično zahtevni deli sicer varovani, izpostavljen in gruščevnat vmesni del poti pa nima nobenih varoval in je dodatno zoperen pri spustu. Nekje vmes po zavarovanosti je Turski žleb, kjer je bol kot plezalni del, zoprni izstop čez strmo melišče.

Ker se mi zdi ta debata zanimiva in koristna in se bo verjetno še nadaljevala bi moderatorja foruma (predvidevam da obstaja ) pozval, da prestavi zadnje poste v samostojno temo.

Men gre pa na živce ker imate nekateri s strahom pred višino toliko za povedati o nevarnosti teh in onih poti, o slabem varovanju ... in s tem odvračate ljudi, ki to berejo od hribov.

Za celotno visokogorje velja, da je potrebna pazljivost in kondicija tako, da je blebetanje o izpostavljenosti, krušlivosti povsem brezvezno.

Kdor ima rad hribe, naj se ne ozira na te komentarje, v lepem vremenu naj zgodaj krene na pot in srečno!

KDOR PA NA POTI UVIDI, DA JE PRED NJIM PREVEČ "STRAŠEN" ALI NAPOREN DEL POTI, IMA ČISTO VSE MOŽNOSTI DA NA LICU MESTA OBRNE IN SE VARNO VRNE V DOLINO!!!

Mislim, da tole vse pove ˝zelo zahtevna označena pot˝ na vzpon se je potrebno prej pripravit, vsekakor ni lahka tura.

Jure87: bravo!

3.10

Pot je lepa, zahtevna, a za dobrega planinca prijetna izkušnja.Ko sva se vračala sva na poti srečala dve družini, otroci so bili stari tam okrog 10-15 let - slabo opremljeni. Vsi so bili brez planinskih čevljev in čelad; prišli so nekje do polovice poti.Ura je bila tri popoldan.
Res neumno početje.

S tem, ko ste povedali svoje mnenje, ste pomagali ostalim, ki bodo še brali tole stran, da se odločijo - ali pa tudi ne - za pot na Kočno. Vsekakor cenim premišljene komentarje in premišljene besede, ki povedo kar nekaj tudi o samem človeku-planincu, ki piše.
Dovolila si bom na temle mestu primerjati naše varovane vršace ( da ne omenjam Kočne ali poti na Babe z Jenkove planine in tistega edinega klina - ali sta morda celo dva- na grebenu ) s potjo na Stol - Trate/Johannsenruhe-plezalna pot. No, to pa je - zame -čisti užitek.Sicer na mnogih mestih navpično speljana pot je ODLIČNO varovana. Ne glede na to, kakšno je mnenje nekaterih o jeklenicah, skobah, klinih in višku le teh....Človek se prime, nasloni, vpne... Tudi nekaj skrotja na poti proti izstopu iz stene ne dela nobenega problema. Ampak to je moje subjektivno mnenje.
Pot sva prehodila tale vikend. Brez kakršnegakoli problema! Moje mnenje za plezalno pot na Stol: par exellence (kot je na tej strani to za Kočno že napisal garmond). Plezalna pot na Stol:spoštovanje planinca-človeka s strani lokalnega PD.
In to je vse, kar osebno pričakujem od naše planinske zveze in društev. Spoštovanje VSEH planincev!!! ( Lokalci so itak vedno spoštovani in gor-vzeti, "tadobri" pa tudi poznate že vse finte in izraze. Nekaj pa nas je tudi ostalih, ki si želimo osvojiti vršace, uživati in seveda - preživeti. Pa naj mi bo oproščena tale predrznost.)
Veljalo bi razmisliti tudi o tem, kaj pomenijo oznake "PLANINSKA POT" in kdo pravzaprav je planinec:
Je to tisti, ki v petih urah pride na Kočno in v dolino in vmes pogleduje na uro?Ali je to tisti, ki nepotrpežljivo in vsevedno nakuri nekoga, ki pač pove neko mnenje, ki je drugačno od njegovega. Ali je to ljubitelj gora, ki plačuje članarino PD in prespi v Češki koči?

danes sem bil na Kočni po Kremžarjevi poti. Pot se mi ni zdela težka. Po mojem mnenju na tej poti ni potrebo imeti samovarovalnega paketa. Me pa zanima koliko je pohodnikov v nedeljah ker imam spet namen iti na Kočno in nato naprej na Grintavec. Kakšna je naprej pot na Grintavec?

danes sem bil na Kočni po Kremžarjevi poti. Pot se mi ni zdela težka. Po mojem mnenju na tej poti ni potrebo imeti samovarovalnega paketa. Me pa zanima koliko je pohodnikov v nedeljah ker imam spet namen iti na Kočno in nato naprej na Grintavec. Kakšna je naprej pot na Grintavec?

Ravno letos sem v razmaku dveh dni obiskal tako plezalno pot na Stol kot Kremžarjevo pot na Kočno. Ker imam strah pred višino, sem na oboje čakal kar nekaj let, preden sem se lotil. Si upam trditi, da je Kremžarjeva pot na Kočno vsekakor lažja od poti na Stol, čeprav ni toliko zavarovana. Sploh pot na Stol ima ponekod poleg izklesanih tudi betonirane stope, kar se mi zdi že pretirano, a ji vseeno na najtežjem in najbolj nevarnem detajlu manjkajo varovala.

Kar hočem povedati, treba je biti pripravljen tudi na težje poti, pričakovati, da bodo vse poti enako opremljene in zavarovane kot tiste najbolj obiskane, kot so poti po Triglavu ter Stol, se mi zdi nerealno, celo utopično. Nekatere poti je treba tudi dorasti, ene so lažje, druge so pač težje. Ko naberemo izkušnje z lažjih, gremo na težje.

Naj ne pričakujemo samo, da planinska zveza in društva spoštujejo vse planince. Naj tudi vsi planinci spoštujejo gore.

@jankov

Težko, karkoli dobrega napišem a se bom potrudil, pot, ki sem jo opravil letos, najprej na obe Kočni ter spust in vzpon na Grinovec ter sestop proti Češki koči, ker je bilo prevroče. Pot je dobro označena, dobro zavarovana in ne predstavlja večjih težav, kot vsaka taka pot je potrebno bit previden pri hoji, še vsaka tako malo zahtevna pot je lahko usodna in je potrebno pri vsaki turi se dobro pripravit ter z vsakim korakom previdno stopat proti cilju. Tik pod vrhom Grintovca je nekaj skob, moje mnenje na splošno o zavarovanosti KSA je več, kot dobra, jeklenic je vsepovsod dovolj.

keber1 se podpišem pod tvoj komentar. Tudi s komentarjem mici5 se delno strinjam. Iz tvojega razmišljanja je pač razvidno, da si zelo previdna in da ljubiš zelo varovane planinske poti, vendar teh v gorah ni ravno zelo veliko, tudi v Avstrijskih gorah ne , razen navitih ferat, ki so pa poglavje zase. Glede pomena oznake "PLANINSKA POT" si pa jaz predstavljam pot, ki poteka preko gora in sama po sebi nič ne pove, dokler ji ne dodaš lahka, zahtevna, zelo zahtevna, ekstremno zahtevna, itd... Tudi pod besedo planinec si predstavljam nekoga, ki se giblje v gorskem svetu, ne glede na to ali hodi počasi in uživa, ali hiti in lovi svoj lastni rep. Ljudje smo si pač različni in vsak uživa na svojsten način.
Na koncu ti Mici vseeno želim, da nekoč premagaš Kopinškovo pot na Kočno in videla boš, da bo užitek veliko večji, kot ko si prilezla na Stol.

Se mi je zatipkalo. Mislil sem Kremžarjevo pot na Kočno in ne Kopinškovo, ki pelje na Ojstrico.

mici5, kako bi ti zame napisala vodnik te poti? A vidiš v čem je stvar? Nismo vsi enaki in nimamo vsi enakih meril, zato je nemogoče napisat tako, da bo prav za vse. Meni je ta pot najljubša, pa če sto krat rečeš da ni. Medve sva različni in zato niso krivi pisci vodnikov....niti ti niti jaz. Čestitam, da si se obrnila, mogoče se bom jaz kje kjer bo tebi zelo ljubo...in to zopet ne pomeni da je katera "slabša" od druge... naša merila, zmogljivosti, tudi počutje, vreme...vse vpliva. SPLOH PA A MI KDO POVE, KAKO SMO HODILI TAKRAT, KO ŠE NI BILO VSE TE PISARIJE, DEBAT, NASVETOV..?? Neobremenjeni, pa smo se tudi kdaj obrnili. Smisel je pomemben, pa verjetno topet kakor za koga...lp vsem

Če smem še svoj lonček pristaviti:

Tujina:

Poti, ki imajo končnico -klettersteig(v germanskem svetu) oz. predikat Via Ferrata(v romanskem) so dobro zavarovane in le izjemoma z mesti kjer je treba kaj lažjega prosto poplezati.

Ostale zahtevne(vključujoč zelo- in izjemno-) poti imajo samo končnico -steig(oz. v Italiji Sentiero Atrezzato ali pa celo Sentiero Alpinistico). To pa so take kot večina t.i. zahtevnih in zelo zahtevnih poti pri nas. Torej zajle na ključnih mestih ali pa niti teh ne.

Vse ostale navadne hodačine imajo končnico -weg(Sentiero).

Pri nas pa se Zavarovana plezalna pot imenuje kar vsepovprek od res pravih ferat(ki jih je pri nas malo) pa do poti, ki imajo le par zajl na ključnih mestih. Res, da se je treba pred vsako potjo pripraviti, pozanimati treba imeti izkušnje, opremo,... ampak mislim, da neustrezna zavajajoča klasifikacija in pomankljiva zavarovanost nekaterih poti povzroči pri nas marsikatero nesrečo.

Katera je najlažja pot na Jezersko Kočno?
Kot berem so vse smeri označene kot zelo zahtevne.. za primer meni je prečkanje grebena po spodnjih bohinjskih gorah Vogel-Črna prst že na meji zmožnega, tako da verjetno nimam kaj počet tukaj?
Škoda samo ,da ne morem izpolnit vseh SPP(Skuta, Pristojnik, Jezerska Kočna, Jalovec), sem mislil da je vseeno ta planinska pot speljana bolj pohodno..

hvala, lp.

Na Kočno ni lahke poti...Tako da ti svetujem da počasi po občutku dviguješ zahtevnost svojih pohodov in boš mogoče nekoč lahko prehodil vso SPP

Še najlažja je od Suhadolnika čez Grdi graben, a tudi pri tej je nekaj izpostavljenih mest (skozi Grdi graben in na vršnem delu Kočne). Če je meja zmožnega greben Vogel - Črna prst, je nasvet prejšnjega kolega na mestu.

dvince: Jaz imam drug problem - zahtevnih tur mi manjka, čakam pa, kdaj me bo končno prijelo za izlet v Ankaran...

Kakorkoli, prejšnjo sredo smo jaz in dva kolega opravili vzpon po Kremžarjevi poti, obiskali obe Kočni in se spustili proti bivaku pod Kočno, nato proti Kokrškem sedlu, končni cilj pa je bilo razpotje pred Jermanco.

Kremžarjeva je po mojem mnenju zgledno varovana, sploh v primerjavi s potjo dol mimo bivaka, ki je mestoma precej bolj nezaščitena, verjamem pa, da neizkušenemu planincu lahko povzroča probleme, saj je precej izpostavljena. Kljub temu gre glede na ostale ture, ki sem jih prehodil, za slovenske razmere za precej dobro zavarovano pot. Razlika je pač v dojemanju - poti po Italiji so namenjene konstantnemu samovarovanju, v Sloveniji pa tega občutka ni in to mora morebitni planinec pač vzeti v zakup.

Pod črto, s turo sem bil sam več kot zadovoljen...

Danes 1. prehodil to pot, ki je naravnost čudovita! Obiskal sem oba vrhova. Pot med njima je lepa in dobro varovana, le da sta na 2 ali 3 mestih izruvani zajli, vendar to ne predstavlja nekih večjih težav. Navdušen sem bil tudi nad oznakami oz markacijami, ki so skoraj na vsak meter.

Med potjo sem opazil tudi nekaj živali, predvsem ptic-planinska pevka, siva pevka, gorska sinica, menišček, navadni kupčar, krokar, navadna postovka, šmarnica, krokar, planinska kavka z obročkom, kalin, krivokljun, ipd. V daljavi sem videl tudi ujedo, ki je spominjala na planinskega orla.

Pred Češko kočo sem videl tudi polha (krepko nad gozdno mejo!)

lp

Jutri imamo v planu Kočno iz Češke koče...
Ali mogoče kdo kaj ve kaka je trenutna situacija za na Kočno?

5er

Ali kdo ve, kakšna je situacija na Kočni oz. pristop nanjo s Češke koče po Kremžarjevi poti? Jutri bi radi osvojili še enega izmed čudoviti vrhov, a brez pravih informacij in z ustrezno opremo nima smisla... varnost je pa le na prvem mestu

Od daleč zgleda belo in to kar nizko dol, verjetno je snega le za vzorec, zna pa vseeno biti mokro in spolzko.

sneg je na okol 1800, na uč zgleda da ga je samo malo poprhano in ga ni veliko. na jezerskem je bilo zjutraj +1°C

Včeraj osvojili Jezersko kočno. Kremžarjeva pot je noro lepa in super označena. Razgledi so bili res čudoviti in zadovoljni smo se potem spustili nazaj v dolino.

Pozdravljeni, je bil kdo v teh dnevih na vrhu in ve, kakšno je kaj stanje s snegom? Iskrna hvala, lp

Ej, scorpio Pot iz Suhadolnika na Kokrško Kočno in naprej na Jezersko je kopna. Kakor sem pa videla iz drugega konca, proti Češki koči je pa še par snežišč potrebno prečiti. Če se tam uporablja še kaj od opreme, pa ne vem... Upam, da ti je v pomoč.

copy/paste
Branee
15.6.2013 Da dam obiskovalcem malo informacij.. Pot kopna do melisca nad bivakom potem pa je treba imeti cepin in dereze. Danes je bil sneg trd, zbit zgoraj. Spodaj 2x precis "jezik" ostanka snega, ki pa je precej bolj prijazen za hojo tako, da tam res ni potreba po zimski opremi. Grdi graben suh ko poper. Nekaj dreves podrtih pri precenju ampak nic kar bi res oviralo.

Po 2 tednih takega vremena kot smo ga imeli bi sigurno lahko opravil turo s tega konca brez zimske opreme

Hvala Natasa si , hvala Branee!

V soboto opravil pot v obratni smeri iz Kokrškega sedla čez Kokrško Kočno na Jezersko Kočno in naprej na Češko kočo. Pot v to smer na Kokrško Kočno obupno krušljiva in v kolikor nisi sam v steni izredno nevarna zaradi padajočega kamenja.Varovalni komplet, razen malo pod vrhom neuporaben, vzpon brez čelade pa ruska ruleta.Spust po tej poti si sploh ne predstavljam. Priporočam vrnitev nazaj iz Kokrške na jezersko Kočno. PS: pozor v soboto je nekemu siromaku v trebušastem prehodu na melišče padel "ruzak" in je moral ponj naokoli. "dečko moje sožalje".

PS: tisti trije klini med obema Kočnama so še vedno izruvani, vendar ni panike, le malo več pazljivosti.

Vem da sem pozna, pa vseeno; v soboto, 19.10 samo s cepinom ni šlo do vrha, saj je, sicer le par centimetrov snega, popolnoma pomrznjenih. Gor bi še šlo, za navzdol pa nisem več prepirčana. Tako da ja, če želite vrh, vzemite s sabo še dereze in izkoristite več kot čudovite jesenske dni.

Nikoli ni prepozno, takšne info so vedno dobrodošle