Hribi.net
Hribi.net
Prijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Prijava
Še niste registrirani? Registracija.
Ste pozabili geslo?
Anketa
Ali se s Smokuškega vrha (1122 m), vidi Bohinjsko jezero?
Glasuj
Novice / Z znanjem do zvezd - pozimi na K2

Z znanjem do zvezd - pozimi na K2

14.2.2022
Slovenski alpinisti so leta 1979 v Nepalu spisali dve zgodbi z veliko začetnico - po novi smeri so dosegli vrh Everesta in s šolo za nepalske gorske vodnike v Manangu domačinom odprli vrata v svetlejši in varnejši jutri. Dvojezična monografija Z znanjem do zvezd: Slovenska šola za nepalske gorske vodnike, ki jo je zasnovala in uredila Mojca Volkar Trobevšek, je posvečena vizionarju Alešu Kunaverju ter inštruktorjem in zdravnikom, ki so 40 let prostovoljno razdajali svoje znanje, izkušnje in čas ter prispevali, da je Nepal danes turistično razvita dežela z odlično izobraženimi vodniki in vrhunskimi alpinisti. Ti svoje znanje samostojno prenašajo na nove generacije in pišejo alpinistično zgodovino, saj je bilo med desetimi prvopristopniki, ki jim je lani uspel prvi zimski vzpon na drugo najvišjo goro na svetu K2, polovica nekdanjih tečajnikov slovenske šole v Manangu. Predstavitev knjige iz Planinske založbe in pogovor z ustvarjalci bo 18. februarja ob 17.30 na 16. Festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Prve jugoslovanske alpinistične himalajske odprave Trisul 1960, Kangbačen 1965 in Anapurna 1969 so bile odskočna deska za nadaljnje velike uspehe slovenskih alpinistov v Himalaji, prvenstveni vzpon na Makalu (8463 m) po južni steni leta 1975 pod vodstvom Aleša Kunaverja pa je pomenil dokončen prodor slovenskega alpinizma s svetovni alpinistični vrh. Kunaver se je zavedal tudi odgovornosti do domačinov, zato se je v znak hvaležnosti odločil postaviti šolo za nepalske gorske vodnike v Manangu, s tem pa se odpovedal vodenju alpinistične odprave na Everest in jo predal Tonetu Škarji. "Everest je cilj, šola je poslanstvo. Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega," je pri Kunaverju zmagalo poslanstvo. "Poslanstvo je v tej knjigi večkrat zapisana beseda. Prostovoljstvo, pomoč drugemu brez pričakovanja povračila, iz dobre volje in za boljše življenje sočloveka, je vrednota, ki jo v pričevanjih sodelavcev šole vedno znova srečujemo. Zgodbe inštruktorjev in zdravnikov nudijo vpogled v intimno doživljanje dežele, šole in učencev, njihov zgled pa vabi k posnemanju. Knjiga nas uči, da je odločitev za dobro mnogokrat težka, uresničitev naporna, rezultat pa veličasten. Tako kot je veličasten 40-letni mednarodni humanitarni projekt, ki ga je s ponosom živelo in izpeljalo več generacij Slovencev. Za svoje delo si zaslužijo globoko spoštovanje in zahvalo, s to knjigo pa želimo njihovo delo ohraniti v večnem spominu," knjigo Z znanjem do zvezd: Slovenska šola za nepalske gorske vodnike na pot med bralce pospremi urednica Mojca Volkar Trobevšek.

Slovenski alpinisti so leta 1979 v Nepalu spisali dve zgodbi z veliko začetnico. 13. maja 1979 sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot prva Slovenca stopila na Everest, najvišjo goro sveta, dva dni pozneje so vrh po novi smeri dosegli še Slovenec Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in Nepalec Ang Phu. Istega leta, od 23. avgusta do 12. oktobra 1979, je bilo v še nedokončani šolski zgradbi v Manangu prvo šolanje domačinov, ki se ga je udeležilo 25 tečajnikov, vodili pa so ga štirje slovenski inštruktorji: dr. Jože Andlovic, Danilo Cedilnik - Den, Aleš Kunaver in Nejc Zaplotnik, sodelovala sta dva nepalska inštruktorja. Uradno odprtje šole je bilo 13. novembra 1980. Številni inštruktorji in zdravniki so 40 let nesebično in prostovoljno razdajali svoje znanje, izkušnje in čas ter prispevali svoj košček k temu, da je danes Nepal turistično razvita dežela z odlično izobraženimi vodniki in vrhunskimi alpinisti, ki svoje znanje samostojno prenašajo na nove generacije.

"Je še kje na svetu kak mednarodni projekt, ki bi trajal 40 let - in to ves čas temelječ na prostovoljstvu - in ki bi tako odločilno vplival na gospodarstvo dežele, ki ji je bila pomoč namenjena? Aleš je izposloval denar za deželo v razvoju, danes pa je Nepal turistična velesila. Šola v Manangu je ves čas ostala poslanstvo in postala je zibelka novega, lepšega življenja v deželi pod najvišjimi gorami. Mnogi nekdanji navadni nosači so danes uspešni gorski vodniki, lastniki turističnih agencij ali pa so nadaljevali šolanje in dobili mednarodne licence," poudarja Aleševa žena in soavtorica knjige Dušica Kunaver in dodaja: "Vseh 40 let je bila Planinska zveza Slovenije krovna organizacija vsega dogajanja na šoli v Nepalu. Slovenska šola za nepalske gorske vodnike je naši državi prinesla velik ugled v svetovni alpinistični areni, knjiga Z znanjem do zvezd pa je dragocen spomenik tej šoli in dejanjem, ki ne smejo biti pozabljena."

Slovensko-angleška monografija iz Planinske založbe Z znanjem do zvezd je posvečena Alešu Kunaverju, vsem vodjem, inštruktorjem, zdravnikom ter podpornikom 40-letnega delovanja slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu. O sanjah vizionarja in alpinističnem šolanju domačinov v nepalski Himalaji od ideje do izvedbe v knjigi pričajo slikoviti zapisi Aleša in Dušice Kunaver. Šole za Šerpe se spominja inštruktor na prvem in drugem tečaju Danilo Cedilnik - Den. S Petrom Markičem, vodjem šole v letih 1985-1994, se je pogovarjal Vladimir Habjan, z Bojanom Pollakom, vodjo šole od leta 1995 naprej, ter zdravnikom in inštruktorjem Damijanom Meškom, pa Mojca Volkar Trobevšek. Mednarodno sodelovanje je orisal hrvaški inštruktor Vladimir Mesarić - Dado, utrinke iz šole v Manangu pa inštruktorja Vlado Schlamberger in Darja Jenko. Kako sta med prvimi postala nepalska gorska vodnika, sta opisala Zimba Zangbu Sherpa in Namgyal Zangbu Sherpa, da je bil na tečaju tudi nepalski princ, pa zapisal inštruktor Marjan Kregar. Spominu na vizionarja in velikega moža med Šerpami Da Gombu Sherpo se je poklonil Bojan Pollak, spomine na usposabljenje nepalskih gorskih vodnikov je strnil zadnji slovenski alpinistični inštruktor v Manangu Jani Bele. O klicu na pomoč se je razpisala zdravnica Anda Perdan, svoj pogled na šolo v Manangu je podelil vrhunski alpinist in inštruktor Andrej Štremfelj, o ključu za rešitev problema pa razmišljal inštruktor Matjaž Šerkezi. Poslanstvo filma Poslanstvo je obudil režiser Matjaž Fistravec, da je to poslanstvo v bistvu neke vrste ljubezen, pa je v svojem zapisu izpostavil alpinist, publicist, vodja in organizator odprav Tone Škarja. Mozaično knjigo bogatijo številne fotografije iz Mananga, skice in načrti o nastajanju šole, kratka zgodovina slovenskega himalajizma v obdobju Aleša Kunaverja, učni načrt šole za gorske vodnike ter seznam inštruktorjev in zdravnikov v šoli po letih.

"V celotni zgodbi o slovenski šoli za nepalske gorske vodnike, ki jo je začel Aleš Kunaver, je najbolj fascinanten razvoj dogodkov in napredek, ki se je zgodil: leta 1979, ko so slovenski inštruktorji prvič prišli v Manang, so tečajniki prišli na tečaj revno opravljeni, nekateri komaj obuti, nekateri celo bosi. Dobrih štirideset let pozneje so njihovi potomci, ki so se tudi šolali v mananški šoli, opravili vrhunski alpinistični vzpon, prvi zimski vzpon na drugo najvišjo goro na svetu, K2. Dota slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu je tako dvojnega značaja - pripomogla je h gospodarskemu razvoju države, saj se je z opolnomočenimi domačini (višinskimi nosači, lastniki trekinških agencij ...) lahko razcvetel gorniški turizem, Nepalci pa so se tudi s pomočjo slovenskega znanja razvili v vrhunske alpiniste, ki zdaj stopajo v korak s tujimi narodi, ki že od nekdaj osvajajo njihove vrhove," izpostavlja urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek. Med desetimi prvopristopniki, ki jim je 16. januarja 2021 uspel zgodovinski podvig, prvi zimski vzpon na drugi najvišji vrh na svetu K2 (8611 m), je bila namreč polovica nekdanjih tečajnikov slovenske šole v Manangu.

V slovenski šoli za nepalske gorske vodnike so od leta 1979 do 2013 izvedli 28 tečajev, na katerih so 911 ljudem predali osnovno alpinistično znanje, na prvih 17 tečajih pa tudi vodniško znanje. Tečaj je izvedlo 112 različnih inštruktorjev in zdravnikov: iz Slovenije 56 (nekateri tudi večkrat), Nepala 41 (nekateri tudi večkrat), Hrvaške 6, Francije 2, Kanade 2, Indije 1, Nemčije 1, Srbije 2 in Švice 1. Nepalci sami so izvedli še nekaj tečajev; vseh tečajnikov je bilo 1129. Posamezni tečaji so trajali od 33 do 44 dni. Po podatkih Planinske zveze Nepala je do vključno leta 2013 tečaje obiskovalo 1111 tečajnikov, do vključno leta 2019 pa skupaj 1389. Naši inštruktorji in zdravniki so sodelovali pri usposabljanju 927 tečajnikov. Ko se je leta 1984 Kunaverjeva pot ustavila na poletu proti Triglavu, je tudi šola v Manangu po petih letih izgubila svojega ustanovitelja in vodjo. Krmilo šole so takrat prevzeli njegovi prijatelji alpinisti - naslednje desetletje jo je vodil kranjski alpinistični inštruktor in psiholog Peter Markič, nato pa 25 let kamniški alpinistični inštruktor in gorski reševalec Bojan Pollak, odličen pedagog in dolgoletni sodelavec Planinske zveze Slovenije.

Bojan Pollak je bil član treh himalajskih odprav, v šoli za gorske vodnike v Manangu pa je bil osemkrat, enkrat kot inštruktor in sedemkrat kot vodja tečaja. "Ta zgodba me po svoje izpolnjuje, mi govori, da smo delali prav, da smo bili koristni, da mi ni življenje spolzelo skozi moje sebične prste. Kdo je že rekel, da je smisel življenja v delovanju tudi za druge in ne samo za sebe? Ni vsak za vse, ne more vsak delati vsega dobro, odlično. Ni vsak ustvarjen za dobrega zdravnika, reševalca, inženirja, učitelja itd. Vsak se lahko nauči določenega poklica, vendar ga lahko dobro opravlja samo tisti, ki v tem poklicu najde samega sebe. Zato tudi ne more biti vsak ustrezen za inštruktorja v tej šoli. Ne začuti vsak bistva te šole. To ni samo usposabljanje, prenos znanja in izkušenj. To je res neke vrste poslanstvo, ki se ga človek lahko zave šele čez nekaj časa," poudarja izkušen poznavalec nepalskih in slovenskih razmer, ki je vodenje šole prevzel iz čiste dolžnosti do nadaljevanja mednarodnega projekta, ki se je rodil iz nuje, nadaljeval pa iz ljubezni do nepalskega človeka in iz moralnega imperativa, da človek naredi tisto, kar je prav. Na vprašanje, iz kakšnega testa mora biti inštruktor za šolo v Manangu, pa odgovarja: "Lahko bi rekel, da v bistvu iz takega, kot so vsi inštruktorji. Predvsem pa naj bi bil alpinist po duši in srcu. Ključno je bilo vsekakor znanje, izkušnje. Zelo zaželene so bile himalajske izkušnje, ker je to pri Nepalcih veliko štelo. Znanje in izkušnje so pravzaprav osnova. Vendar to ni bilo dovolj. Morala je biti prisotna tudi ljubezen, nagnjenje do učenja - predajanja znanja, izkušenj, ljubezen do tečajnikov - enako kot pri vseh dobrih učiteljih, pedagoških delavcih. Poleg tega pa še ljubezen do Nepala, do tamkajšnje pokrajine, vzdušja, predvsem pa do ljudi. In seveda tudi velika prilagodljivost, možnost improvizacij in podobnega."

"Hard life, great people, je nekoč rekel Da Gombu Sherpa, eden izmed inštruktorjev, ki je veliko sodeloval s Slovenci. Morda smo si tukaj z njimi na neki način podobni - stoletna tradicija slovenskega planinstva, pripravljenost in nesebična prostovoljna pomoč članov Planinske zveze Slovenije, majhnega naroda iz dežele pod Alpami, in na drugi strani majhne dežele pod najvišjim gorstvom sveta, stisnjene med mogočnima državama Kitajske in Indije. V zgodovini stalen boj za ohranjanje narodne identitete, pa vendar nasmeh na obrazu, sreča z nahrbtnikom na ramenih in pod stopinjami planinskega gojzarja pot v prihodnost," vzporednice med Slovenci in Nepalci potegne strokovni sodelavec PZS in gorski reševalec Matjaž Šerkezi, trikrat inštruktor in enkrat vodja tečaja v Manangu, ki oriše bliskovit gorniški razvoj Nepalcev: "Leta 2002, ko sem z njimi sodeloval na svojem prvem tečaju, tečajniki niso imeli niti osnovne opreme, kaj šele znanja, tako organizacijsko kot tehnično. Dve leti pozneje na nadaljevalnem tečaju v Langtangu je bilo znanje bistveno boljše, udeleženci so imeli tudi že gorniško opremo s standardom UIAA. Če skočim v leto 2006, je bilo znanje svetlobna leta naprej. Posamezni inštruktorji, ki so bili leta 2002 moji tečajniki, so se že šolali za gorske vodnike in zaznati je bilo ključni element, ki ga prej ni bilo - gorništvo jim ni bilo več samo vir preživetja, ampak so z njim dobili status spoštovanja in se s plezanjem začeli tudi ljubiteljsko ukvarjati. Sanjali so stene, razmišljali o lednih slapovih, ki bi jih radi preplezali, in o vrhovih, na katere bi se radi povzpeli kot prvi Šerpe. In prav ti fantje, ki so daljnega leta 2006 pridobivali prve izkušnje in so sanjali, kot to počnejo posamezniki v naših alpinističnih šolah, so se januarja 2021 v zimskih razmerah povzpeli na drugo najvišjo goro na svetu K2."

Na tečajih v Manangu so bili nepogrešljivi tudi zdravniki, ki so bili hkrati potujoča ambulanta za domačine. "Kot zdravnik na tečaju si bil učitelj - inštruktor prve pomoči ter ves čas v stalni pripravljenosti, če bi kdo zbolel ali se poškodoval. Prisotnost zdravnika je prispevala k občutku večje varnosti vseh udeležencev. Učenje prve pomoči je obsegalo teoretični in praktični del. Podprto je bilo z izkušnjami, poudarek pa je bil na preventivi, na stanjih, ki ogrožajo človekovo življenje, višinski bolezni in stanjih, povezanih z mrazom. Najpogostejše zdravstvene težave med udeleženci so bile prehlad, glavobol, črevesne težave, enkrat tudi pljučnica. Domačini iz okoliških vasi so največkrat prihajali zaradi glavobola, zgage, težav s hrbtenico, koleni in okužbami kože," se spominja Anda Perdan, zadnja slovenska zdravnica, ki je sodelovala na tečaju v Manangu: "Zadnji tečaj ali zadnje poglavje tega plemenitega slovenskega poslanstva v Nepalu, ki je bil ravno ob 40-letnici ustanovitve šole, sem doživljala z globoko hvaležnostjo in zavedanjem, da zastopam Slovenijo. Posebno dragoceno mi je bilo videti sadove dela slovenskih inštruktorjev, samostojne nepalske inštruktorje, tečajnike, željne znanja, in da se humanitarni namen šole uresničuje naprej."

Predstavitev knjige o slovenski šoli za nepalske gorske vodnike, ki izhaja s podporo Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, in pogovor z ustvarjalci bo v petek, 18. februarja 2022, ob 17.30 na dogodku Z znanjem do zvezd na 16. Festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani.
     
Copyright © 2006-2022 Hribi.net, Pogoji uporabe, Piškotki