Zgornji Pobič / Povici di Sopra - Lopič / Monte Plauris (CAI 702)

Dostop do izhodišča:
Iz osrednje Slovenije po gorenjski avtocesti do izvoza Hrušica. Od tam po magistralni cesti skozi Zgornje Savsko dolino mimo Rateč do Trbiža / Tarvisio. Zahodno od Trbiža nadaljujemo po magistralni cesti SS13 proti Vidmu / Udine. V naselju Na Bili / Resiutta zavijemo v dolino Rezije / Val Resia. Skoznjo se peljemo do slab kilometer oddaljenega odcepa za Spodnji Pobič / Povici di Sotto (371 m), čez most prek potoka Rezija ter skozi Spodnji Pobič prek naslednjega mostu nad prodnato strugo potoka Resàrtico v zgornji del Pobiča z ducatom novejših hiš.

Opis poti:
Na južnem delu Zgornjega Pobiča je skozi dolino potoka Resàrtico speljana 2 km dolga vzdrževalna gozdna cesta, ki nas vodi ob strugi močnega potoka Resàrtico s številnimi umetnimi jezovi. Po dobrem kilometru jo zapustimo in nadaljujemo zložno po stezici skozi gozd in prek številnih strug z balvani. Ko stopimo v bukov gozd, naraste tudi strmina pobočja, tako da napredujemo v ključih do naslednjega hudournika (levo, nekaj metrov stran, se za balvani skriva lep slap z nekaj tolmuni), onkraj katerega v nekaj korakih dosežemo zavetišče Resartico in ruševine nekdanjih rudniških zgradb.
Nadaljujemo levo mimo ruševin. Po slabih 50 višinskih metrih se desno od naše poti odcepi steza do bližnjega vhoda v nekdanji rudnik. Mi pa od križišča nadaljujemo levo v ključih po vedno strmejšem pobočju. Kmalu pridemo do roba razbite, nekoliko izpostavljene grape, kjer nas smerne table usmerjajo levo, medtem ko se dobro vidna stezica vije desno za rob.
Ta stezica je novejša, ob robu grape gre do ruševnatega rebra in po njem strmo, deloma izpostavljeno navkreber. Levo pa zavije stara pot, ki gre najprej prek skoka (I. stopnja), nad katerim se vije v kratkih ključih prek zelo strmih in izpostavljenih trav do nekajmetrske viseče lestve, ki je na tej strmini zlasti v mokrem še kako uporabna. Nad njo naklonina pobočja prav nič ne popusti, tako da so nam drevesa, ki deloma poraščajo rebro, zelo v pomoč. Kmalu stopimo do prečne stezice, kjer se z desne priključi že opisana novejša različica poti. Obe različici sta zanimivi, morebiti priporočljivejša je novejša, a nedvomno je starejša bolj kratkočasna.
Za stikom različic zavijemo levo in gremo po ponekod erodirani in vzorno ozki stezici nekoliko zložneje prečno navkreber. Vmes prečimo več izpostavljenih grap, kjer so nam v pomoč v travi skrite stare jeklenice. Kmalu se pobočje razširi in za kratko nadaljujemo skozi redek gozd. Višje ga zamenjajo grmičevje in visoke trave s koprivami, ki izdajajo, da smo na mestu nekdanje planine Lanis. Steza je tu na nekaterih mestih slabše vidna, vije pa se v ničkoliko zložnih, domala vodoravnih ključih. Sitnega iskanja sledov poti je po nekaj minutah konec, saj v kratkem stopimo na odprto travnato pobočje in po njem ponovno nekoliko strmeje do bližnjega sedla Slips (1631 m).
Na sedlu se levo nadaljuje pot prečno pod jugozahodnim pobočjem Vogrščka navzdol proti planinama Ungarina in Confin, desno pa gremo po stezici nekoliko navzdol, da se ognemo skalnemu pobočju neimenovanega jugovzhodnega predvrha Lopiča (na zemljevidu je označen zgolj s koto 1858 m; povsem lahko je dostopen prek severozahodnega grebena, ki ga veže z Lopičem). Ko ga obidemo, gremo po strmih travah navkreber do roba na sever prepadnega grebena in po njem kar vzorno strmo, v vršnem delu tudi prek manjših skalnih pragov, do vrha.

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti