Sežana - Veliki Medvejk / Monte Orsario (čez Živi muzej Krasa, Orlek in Fernetiče)

Dostop do izhodišča:
Z avtomobilom: avtocesto med razcepom Gabrk pri Divači in mejnim prehodom Fernetiči zapustimo na izvozu Sežana-vzhod (prvi za prej omenjenim razcepom). Z izvoza zavijemo levo, t.j. smer Sežana. Kmalu za izvozom sledi semaforizirano križišče, kjer se nam z desne priključi regionalna cesta iz Nove Gorice, z leve pa lokalna iz Divače. Nadaljujemo naravnost in takoj za tem križiščem prispemo v Sežano. V naslednjem semaforiziranem križišču zavijemo levo na Bazoviško cesto (kažipot proti Lipici). Po nadvozu prečkamo železniško progo, takoj nato v krožišču zavijemo desno, v naslednjem krožišču pa gremo naravnost (smer ZGRS Sežana ali Živi muzej Krasa). Malo naprej od gasilcev, kjer se asfalt konča in prometni znak prepoveduje nadaljnjo vožnjo vsem razen lastnikom zemljišč, na desni opazimo urejeno brezplačno parkirišče, kjer lahko parkiramo. Parkiramo lahko tudi že prej nekje v središču Sežane, vendar je med tednom tam lahko parkiranje časovno omejeno in/ali plačljivo.

Z vlakom: v bližini železniške postaje Sežana žal ni urejenega prehoda čez progo, zato se po Kosovelovi ulici odpravimo proti vzhodu vse do konca in nato zavijemo desno na Bazoviško cesto. Po nadvozu prečkamo železniško progo, takoj nato v krožišču gremo desno, v naslednjem krožišču pa naravnost (smer ZGRS Sežana ali Živi muzej Krasa). Malo naprej od gasilcev se asfalt konča, na desni strani pa opazimo parkirišče, ki služi kot izhodišče poti.

Opis poti:
Pozor: pot vodi čez ozemlje Italije, kamor pridemo po odmaknjenem kolovozu, zato se pred potjo obvezno pozanimajmo, ali ni morebiti ena ali druga država začasno zamrznila izvajanje schengenskega režima, ko prečkanje meje izven uradnih mejnih prehodov ni dovoljeno. Obvezno imejmo pri sebi veljaven osebni dokument (osebno izkaznico ali potni list), če kje slučajno naletimo na patrulje, ki v odmaknjenih predelih iščejo ilegalne migrante.

Slovenski del trase sovpada z uradno planinsko potjo Sonje Mašera, ki sicer vodi iz Sežane v Trst, vendar bomo ob poti komajda našli kakršnokoli markacijo PZS. Zato pa je Živi muzej Krasa (v nadaljevanju ŽMK) zelo vzorno markiral pot vse do Orleka. Z izhodiščnega parkirišča krenemo po široki makadamski cesti proti jugu (ŽMK markacija proti Bazovici). Ob poti nas na številnih razcepih markacije ŽMK usmerjajo proti številnim zanimivostim nekoliko stran od glavne poti, ki si jih po želji lahko ogledamo. Upoštevati je treba, da so zanimivosti v povprečju oddaljene pribl. 1 km od glavne poti, tako da ogled kar nekaj doda k trajanju poti. Če nas te zanimivosti ne zanimajo, se držimo makadamske ceste proti Bazovici. Po pribl. 2 km dosežemo razcep, kjer nas tako oznake ŽMK kot tudi rdeč kažipot PZS usmerijo desno proti orleški smodnišnici in vasi Orlek. Tu torej zavijemo desno na nekoliko ožjo gozdno cesto. Kmalu nas pot pripelje med dva stebra, ki sta ostala od nekdanje orleške smodnišnice iz časa med obema svetovnima vojnama. Malo naprej sledita še dva stebra, kjer zapustimo območje smodnišnice. Od tu dalje je možnih več poti proti Orleku, kar je sicer vestno označeno z markacijami ŽMK. Če nas konkretne zanimivosti ne zanimajo, ob vsakem razcepu, kjer je na voljo več poti do Orleka, vsakič izberemo desno različico, ki je tudi najkrajša. V tem primeru nas pot po pribl. 2 km mimo kala pripelje v Orlek, kjer se markacije ŽMK končajo.

Ko v Orleku znova dosežemo asfalt, obstajata dve možni poti do spomenika NOB na drugem koncu vasi. Po uradni različici tu zavijemo desno in takoj zatem levo. Če nas zanima kulturna dediščina, pa na koncu makadama najprej zavijemo levo. Vendar se tu asfaltna cesta takoj razcepi na več poti, mi izberemo najbolj desno izmed njih, ki nas kmalu pripelje do kapelice, kjer ubogamo belo puščico na zidu in zavijemo desno. Čez vaško jedro kmalu dosežemo novo razpotje s kamnitim križem na sredini, tu zavijemo levo in kmalu dosežemo manjši "trg" s spomenikom NOB na severnem robu.

Od ekološkega otoka na tem "trgu" nadaljujemo proti zahodu in kmalu dosežemo novo razpotje. Naravnost vodi dovoz na ograjeno zasebno zemljišče. Uradna trasa vodi levo po asfaltirani cesti vse do meje. Če se odločimo zanjo, takoj za mejo zavijemo desno in ubogamo italijanske oznake, ki nas pripeljejo do Fernetičev. Osebno pa priporočam, da tu skrenemo na kolovoz desno, ker je pot do Fernetičev nekoliko krajša, obenem pa pridobimo še možnost ogleda Orleške drage. Če se odločimo za to možnost, je ta odsek nemarkiran in je dobro poznati nekaj napotkov za usmerjanje na razcepih. Na kolovozu se najprej ves čas držimo naravnost, dokler ne naletimo na ozek podhod pod železniško progo med Sežano in Opčinami. Takoj za podhodom sledi razcep večih poti. Nadaljujemo po najbolj desni, kjer je tudi kolovoz najboljši. Od tu hodimo pribl. 250 m, ko sledi nov razcep. "Naravnost" (oz. "bolj desno") vodi naša glavna pot proti meji, če si želimo ogledati še kraško dolino Orleško drago, obkroženo z veličastnimi navpičnimi stenami, pa lahko tu skrenemo levo. Kolovoz nas po "spirali" zlagoma pripelje na dno udornice pribl. 60 višinskih metrov nižje. Sama hoja do dna udornice in nazaj vzame pribl. 20 minut.

Z razcepa proti Orleški dragi torej nadaljujemo "desno"/naravnost in po pribl. 200 metrih dosežemo državno mejo, ki je s slovenske strani "nevidna", šele nekaj metrov za mejno črto na italijanski strani opazimo veliko tablo, ki prišleke iz nasprotne smeri opozarja na bližino meje. Pri tej tabli se nam z leve pridruži tudi uradna pot, če bi v Orleku nadaljevali po asfaltirani cesti in nato že na italijanski strani po zahodni strani obšli Orleško drago. Od tu dalje nas bodo usmerjale italijanske markacije, največkrat poljski zastavi podobne belo rdeče črte, občasno pa tudi avstrijski zastavi podobne kombinacije rdeča - bela - rdeča s številko poti. Kmalu za mejno črto dosežemo avtocesto in jo prečkamo čez podhod in dosežemo prve hiše v Fernetičih. Še malo naprej dosežemo precej prometno glavno cesto MP Fernetiči - Opčine - Trst, kjer zavijemo desno. Tu se prične najmanj prijeten del poti, ker ob cestah tako rekoč ni pločnikov. Prvih nekaj metrov hodimo še po desni strani ceste, ko se na nasprotni strani pojavi dovolj prostora ob vozišču, pa pazljivo prečkamo cesto (nikjer namreč ni označenega prehoda za pešce). Po nadaljnjih 200 metrih dosežemo križišče, kjer zavijemo levo proti Repentaboru (it. Monrupino). Najprej hodimo po levi strani ceste, ker je na desni zelo prometen priključek na italijansko avtocesto. Po nadvozu prečkamo kamionski terminal ter ob robu ceste (ki k sreči ni zelo prometna) nadaljujemo proti Repentaboru. Pribl. 400 metrov od nadvoza sledi blagi levi ovinek, takoj za njim pa na desni sledi manjše obcestno parkirišče, ki služi kot izhodišče poti na Veliki Medvejk. Če tega nismo storili že prej, tu zelo previdno prečkamo cesto (ovinek namreč ni pregleden!) in na tem "parkirišču" poiščemo stezo, mi se prične s prometnim znakom za prepoved prometa, njegov drog pa je obkrožen z italijansko rdeče belo rdečo markacijo.

Tu se konča ravninski del poti in prične planinski z zmernim vzponom. Če smo se do zdaj kar razvadili s hojo po večinoma lepo prehodnih kolovozih, nas sedaj skoraj do vrha čaka večinoma ozka in ne zelo uhojena steza, včasih speljana tudi po skalah, ob normalnem tempu hoje pa bomo v okoli 30-45 minutah premagali pribl. 150 višinskih metrov. Je pa zato uradna pot naravnost zgledno markirana, "poljske zastavice" so na skalah ali drevesih zarisane dobesedno na vsakih nekaj metrov, ob razpotjih so belo - rdeče črte ukrivljene in tako nazorno pokažejo, kam moramo zaviti.

Ko nas pot št. 3 pripelje že precej visoko na pribl. 441 m.n.v., sledi novo razpotje in ob njem na pol podrto drevo z rdeče - belo- rdečo markacijo in pod njo še neko zelo dvoumno črto. Če bi tu nadaljevali po uradni poti na "levo", bi kmalu dosegli gozdno cesto, kjer bi zavili desno in po poti št. 43 dosegli vrh. Lahko pa uberemo krajšo bližnjico, na tem razcepu zavijemo desno in po podobni stezi kot do sedaj (vendar neoznačeni) kmalu dosežemo omenjeno cesto nekoliko višje. Po nekoliko strmejših "stopnicah" se povzpnemo na to cesto in zavijemo desno, t.j. navzgor. Cesta takoj naredi oster levi ovinek in se obrne za malo manj kot 180°. Po komaj pribl. 100 metrih za tem ovinkom, na mestu, kjer lahko na levi strani opazimo ruševine neke hiše, sledi še zadnji pomembnejši razcep. Markacije za pot št. 43 nas usmerijo desno na dokaj strmo stezo čez "melišče", ki nas kmalu izključno po italijanskem ozemlju pripelje neposredno do razgledne ploščadi. Če nismo več pri volji za ta vzponček, lahko nadaljujemo naravnost po gozdni cesti, ki nekaj metrov kasneje neoznačeno vstopi na slovensko ozemlje in nas tam naokoli zložneje pripelje do vrha.

Če se ne želimo vračati po isti poti, se lahko v Sežano vrnemo po neoznačeni bližnjici, kjer je pa zelo priporočljivo imeti navigacijo z dovolj podrobnim zemljevidom (preverjeno zadostuje tudi OpenStreetMap). Z vrha se odpravimo po prej omenjeni gozdni cesti čez slovensko ozemlje. Na dveh mestih se od nje desno (t.j. navzdol) odcepita stezici, ki se kmalu združita v še vedno slabo uhojeno stezico. Če se ne izgubimo, čez čas dosežemo makadamsko gozdno cesto, ki povezuje Sežano in Vrhovlje. V katerokoli smer že gremo, nas do prvih znamenj "civilizacije" čaka še kar nekaj hoje. Za nameček se lahko za malo težji zalogaj izkaže iskanje primernega mesta za prečkanje avtoceste v bližini Sežane.

Opis in slike opisujejo stanje novembra 2022.

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti