Parkirišče pred Plangeroßom v Pitztalu - Hohe Geige (smer preko zahodnega grebena (I-II))

Dostop do izhodišča:
Iz Ljubljane se zapeljemo po avtocesti mimo Salzburga v smeri proti Münchnu. V večnivojskem križišču Dreieck Inntal se usmerimo na cesto A93 v smeri Innsbruck/Kufstein/Brenner. Ob vrnitvi v Avstrijo nadaljujemo po avtocesti A12 mimo Innsbrucka, Telfsa in Ötztal Bahnhof do krožišča v bližini Imsta, kjer se usmerimo na cesto, ki vodi po dolini Pitztal. Po mestoma nekoliko ožji dolinski cesti se dobrih 30 km pretežno vzpenjamo, preden nekaj sto metrov pred turističnim središčem Plangeroß ne zagledamo velikega brezplačnega parkirišča z informativnimi tablami s predlaganimi vzponi v pogorjih Kaunergrat in Geigenkamm.

Opis poti:
S parkirišča se obrnemo proti vzhodu in sledeč poti, ki vodi na Rüsselsheimer Hütte, prečkamo cesto ter se med redkim rastjem pričnemo zmerno strmo vzpenjati po okljukasti stezi. Precej enolična, vendar razgledna pot nekaj časa vodi preko travnatega pobočja, nekoliko višje pa preči pas strmega gorskega gozda. Kmalu po vrnitvi na odprta pobočja, kjer nas utegnejo razvajati čudoviti pogledi na Kaunergrat, s pomočjo lesenega mostička prečkamo hudournik, nekoliko višje pa se pri prečkanju zmerno strmih pobočij lahko poslužimo tudi pomoči posameznih endemičnih verig (nezahtevno). Ob vse lepših razgledih nas steza po dobri uri in pol ne preveč naporne hoje pripelje do Rüsselsheimer Hütte na robu visoke planote Geigejeve skupine.

Od koče nekaj časa sledimo razmeroma položni poti v smeri Mainzer Hohenweg in obeh označenih pristopov na Hohe Geige. Kmalu se odcepi pot, ki se po Mainzer Hohenweg nadaljuje proti Braunschweiger Hütte, po 20-30 minutah hoje od koče pa se pri naslednjem smerokazu razločita tudi poti na Hohe Geige: na tem razpotju se usmerimo levo proti zahodnemu grebenu ("Westgrat") in Gahwindnu.
Pot, ki sprva preči proti severu, se strmo dvigne proti izpostavljenemu pobočju nad Pitztalom, preko katerega nas ob pomoči nekaj verig varno popelje dovolj široka steza. Ob tem prečimo strmo grapo in se preko travnatega pobočja dvignemo proti Gahwindnu (2649 m) na skrajnem robu zahodnega grebena Hohe Geigeja, kjer nas pričakajo razgledna tabla, klop in majhen križ visoko nad dolino Pitztal.

Od razgledne table se usmerimo proti zahodnemu grebenu, ki je sprva širok in lahko prehoden. Kmalu položnejši travnati svet preide v strmejše skalovje, za katerega so značilni rednim obiskovalcem avstrijskega visokogorja dobro poznani veliki skalnati bloki. Kolikor sledimo (dobro) označeni smeri so le-ti kljub siceršnjemu krušljivemu značaju gore precej zanesljivi, zato je plezanje v tem delu prijetno in ne preveč naporno.
Pred nami je dobra ura nezavarovanega, vendar spodobno markiranega plezanja po razglednem grebenu, ki večinoma ostaja znotraj I. stopnje, ocena je le na posameznih mestih morebiti za odtenek višja. Grebenskemu značaju navkljub smer v tem delu ni posebej izpostavljena.
Po nekaj manj kot uri plezanja pridemo do večje ravnice sredi skalnatega grebena, od kjer se nam razkrije lep pogled proti Hohe Geigeju in nadaljevanju poti nanj. Tu strmina in zahtevnost za kratek čas nekoliko popustita, pot pa nas razmeroma zložno povede do zgornjega dela grebena, ki kmalu postane ozek, zahteven in izpostavljen, vendar zavarovan. Od tu do vrha pot ni več markirana.
S pomočjo dokaj novih jeklenic, ki pa spričo krušljivega sveta niso vedno povsem zanesljive, previdno prečimo nazobčan del grebena in se preko nekoliko nestabilnih skal spustimo do prečne poti, ki poteka nekaj deset metrov pod grebenom in povezuje običajni in grebenski pristop na Hohe Geige. V bližini stičišča poti se s pomočjo napete jeklenice zelo strmo vzpnemo nazaj na greben. Od tu nas do prostranega sveta pod vrhom Hohe Geigeja čaka še nekaj minut mestoma izpostavljene hoje preko zračnega grebena.

Na visokogorski planoti, ki jo pred pogledi z vznožja skriva masiv Hohe Geigeja, je konec tehničnih težav, dobro shojena pot pa nas ob robu ledeniškega jezerca povede preko razmeroma položnega ostanka ledenika; v tem delu sneg ostane tudi v visokem poletju, vendar zimska oprema za prečenje ni potrebna. Nad snežiščem se usmerimo levo in se s pomočjo redkih možičev ali smisla za iskanje najugodnejših prehodov ob vzhodnem robu vršne zgradbe Hohe Geigeja povzpnemo proti razglednemu in prostranemu vrhu z (manj) tradicionalnim križem.

Hohe Geige po zahtevnosti pristopa ne dosega prvakinj vzporedno ležečega pogorja Kaunergrat, kakršna je Watzespitze, prav tako se po kompleksnosti vzpona ne more meriti s pristopom na, denimo, najvišji vrh Ötztalskih Alp, Wildspitze, kljub temu pa gre pri pričujoči poti za resen visokogorski podvig, ki zahteva ustrezne gorniške izkušnje, kondicijsko pripravljenost in zanesljiv korak. Čeprav sta precej obiskana, oba klasična pristopa na Hohe Geige potekata v precej divjem in odmaknjenem visokogorskem okolju, ki ga zaznamuje velika krušljivost. Slednja še posebej kazi zgornji del običajnega pristopa ("Normalweg"), ki je tehnično malenkost lažji od opisane poti preko zahodnega grebena, vendar zaradi velike nevarnosti padajočega kamenja in dolge hoje po "podrtem" svetu v zadnjih letih vse bolj odsvetovan. Iz tega razloga je priporočljivo, da se vsaj v zgornjem delu tako pri vzponu kot sestopu poslužimo grebenske smeri - v ta namen je urejena tudi z verigami zavarovana povezava med potema. Čeprav namreč zahodni greben tudi po zavarovanju najbolj kočljivih mest v ožjem delu grebena ohranja značilnosti lažje plezalne poti, sta vzpon in sestop po njem bistveno varnejša in manj naporna od ustreznic pri običajni poti, ki se strmo povzpne preko južnega pročelja gore.

Ob poti: Rüsselsheimer Hütte (2323m), Gahwinden (2649m)

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti