Bele vode / Rio Bianco - Visoka Bela Špica / Cima Alta di Riobianco (Normalni pristop iz Zgornje škrbine Belega potoka)

Dostop do izhodišča:
a) Iz Kranjske Gore se čez mejni prehod Rateče zapeljemo do Trbiža / Tarvisio. V Trbižu nadaljujemo levo v smeri Bovca in cesti sledimo do križišča v bližini Rabeljskega jezera. Tu nadaljujemo desno v smeri Nevejskega prevala / Sella Nevea. Tej cesti, ki se po večini vzpenja sledimo še kake 2 - 3 km do mostu, kjer v levem ovinku cesta preči potok Bele vode / Rio Bianco. Na levi strani ceste bomo opazili nekaj manjših parkirišč, večje makadamsko pa se nahaja na produ pod mostom, kjer je tudi izhodišče za pot na Jerebico.
b) Iz Bovca se zapeljemo do mejnega prehoda Predel, iz katerega se spustimo na italijansko stran. Pri Rabeljskem jezeru pridemo do križišča, kjer nadaljujemo levo v smeri Nevejskega prevala / Sella Nevea (naravnost pelje cesta v Rabelj / Cave di Predil in Trbiž). Naprej sledimo zgornjemu opisu.

Opis poti:
Na začetku poti (v smeri Sella Nevea - to je pred mostom na desni strani ceste) stoji info tabla in smerokazi za več ciljev. Hoditi začnemo po udobni poti - ital. oznake št. 625, skozi gozd po desni strani potoka Rio Bianco, ob katerem se kar nekaj časa rahlo vzpenjamo. Po tem potoku je dolina Bele vode (ital. Rio Bianco) tudi dobila ime. Pot nato nekajkrat preči potoško strugo, kjer se je občasno, v posameznih tolmunčkih moč tudi osvežiti. Kasneje pot zavije malo v levo in potem nekoliko v desno, sledi še krajši vzpon v ključih do koče Brunner (1432 m), nekdanje lovske koče saškega kralja, do kamor prispemo v dobri uri hoda. Pred kočo so urejene klopce za postanek, zaradi gozda pa naokrog ni veliko razgleda. Pri koči, kjer je tudi razpotje poti (levo od nje vodi npr. zahtevna pot saškega kralja proti koči Corsi), mi nadaljujemo za kočo naravnost naprej po poti 625 v smeri bivaka Gorizia. Pot nato kmalu pride iz gozda in se vzpenja ob strugi potoka skozi ruševje. Sredi pobočja pot zavije v levo in nas pripelje do razpotja, kjer nadaljujemo po levi poti proti bivaku Gorizia, desno pa se odcepi pot proti škrbini Bele vode (ital. Forca di Rio Bianco). Ruševje se nato kmalu konča, pot pa se prične nekoliko strmeje vzpenjati in preide v skalnat teren s travami. Ko se pot ponovno nekoliko zravna, zagledamo napis na veliki skali ob poti: Bivacco, usmeri levo proti bivaku (tam sta postavljena dva) do katerega imamo manj kot 100 metrov, desno oz. naprej pa pelje direktna pot proti Krniški škrbini (ital. Forcella del Vallone), ki se nahaja med Trbiško Krniško špico (na desni) in Malimi Špicami (na levi), kjer pelje znana Pot stoletnice.
Od bivakov Gorizia (1950 m) se nam odpre pogled na veličastno severno steno Visoke Bele špice, a severni dostopi nanjo zahtevajo alpinistična znanja (plezanje od IV in navzgor). Ker ima gora lažji dostop iz južne strani, se za bivakoma napotimo navzgor, sprva po melišču, nato pa čez gruščast teren in preko lažje skalne stopnje vse do vrha škrbine imenovane Zgornja škrbina Belega potoka (ital. Forcella Alta di Riobianco) oz. do manjšega sedla med Visoko Belo Špico in Malimi Špicami na desni, kjer se konča ali pa začne Pot Stoletnice. Od bivakov dalje pot ni markirana, a je dokaj sledljiva, iskati je treba najboljše prehode med gruščem, raztresenimi skalami in manjšo grapo, a usmerjeni moramo biti ves čas navzgor proti škrbini, ker je za bivakoma tudi nekaj odcepov v levo, za prej omenjene plezalne severne pristope. Od bivakov do Zgornje škrbine oz. sedla je manj kot pol ure. Na sedlu si je dobro vzeti malo časa in se od spodaj razgledati po smeri pristopa, čeprav nam veliki raz oz. naravna skalna zajeda, logično kažete smer vzpona.
Z našim plezanjem začnemo kakih 10 m nižje, in desno, južno od sedla, po bolj položni in udobni gredini cca 20 m navzgor vse do prislonjenega pomola in ozkega skalnega prehoda, čez katerega se usmerimo v levo proti osrednjemu delu zajede. Težavnost vzpona nato hitro doseže in preseže I. stopnjo, sledi pa še težje nadaljevanje pod osrednji trebušast del in prehod čezenj, kjer se stena postavi precej pokonci (cca II - III.stopnja, v krajšem delu morda tudi III.), lažje je v levo v zatrep skalne zajede. Po splošni oceni in zaradi večje izpostavljenosti je desni žleb čez osrednji trebušast del raza težji, sta pa v tem delu narejeni dve sidrišči oz. štanta za varovanje, ki ju lahko zlasti ob povratku koristno uporabimo za spust.
Zadnji del plezanja pod izstopom na greben, je nekaj lažji, a velja pripomniti, da je v tem delu na skalah in policah več grušča in kamenja, zaradi tega pa se poveča možnost zdrsa. Od spodnjega pomola čez raz oz. zajedo navzgor do izstopa na greben je cca 80 m precej zahtevne stene, ki pa v splošnem nudi zelo dobre oprimke, vendar vzpon do konca zahteva popolno koncentracijo. Preden izstopimo na greben, si velja na desni zapomniti še zgornje sidrišče za spust ob vrvi, ki se nahaja tik pod zadnjim zelenim otočkom rušja.
Ko smo preplezali čez skalni raz in izstopili na greben, postane gora iz te - južne strani veliko prijaznejša za dostop, do vrha potrebujemo le še slabih 15 min, po bolj ali manj nezahtevnem terenu.
Visoka Bela Špica ima na vrhu daljši položnejši vršni greben, ki ni tako ozek, kot bi sicer domnevali, če jo opazujemo od daleč, na vrhu se nahaja škatlica z vpisna knjižico, sicer pa so z vrha daleč naokrog čudoviti razgledi na viško skupino gora, kaninske gore in na naše zahodne Julijce okoli Mangarta.
Sestop opravimo po isti poti kot vzpon, pri čemer je čez skalni raz do sedla najbolje uporabiti vrv in ustrezno varovanje za spuščanje. Za čas našega obiska (v avgusta 2017) so bila urejena štiri sidrišča za abzajl, tako da teoretično zadošča 40 m vrvi. Za prosto plezanje navzdol morate imeti kar nekaj znanja, tovrstne kilometrine in ustreznih izkušenj, zato prej presodite, če ste temu sami kos, sicer pa je varovanje čez osrednji, najtežji del stene, skoraj nujno, tudi za povprečne alpiniste.
Ko smo sestopili nazaj na sedlo oz. Zgornjo škrbino, se lahko vrnemo nazaj do bivakov ali po poti Stoletnice (varovano, zanimivo in razgledno) nadaljujemo na Krniško škrbino in od tam sestopimo proti bivakom.
Vzpon iz škrbine na Visoko Belo špico je najbolj primeren v poletnih mesecih, v hladnih dneh pa je upoštevati tudi dejstvo, da je JZ raz dopoldan še v senci in da je skala ob zgodnji uri še relativno mrzla. A na koncu povzemimo bistvo: vzpon na goro iz sedla, zlasti pa sestop zahtevata ustrezna alpinistična znanja in tehnično varovanje.

Ob poti: koča Bruner (1432m), bivak Gorizia (1950m)

Priporočamo: izleti z istega izhodišča, podobni izleti