Joža X,
relativno enostavno je vse skupaj. Pelješ se do tam, do koder je dovoljeno in ne do tam, do kamor gre. Na poti v gore in nazaj, ne odmetavaš smeti. Ne povzročaš hrupa, ne povzročaš škode. Teh par "malenkosti" je že kar precej.
Kar se podrobnih opisov poti oz. vzponov tiče, pa takole. Na marsikateri strani alpinističnih odsekov objavljajo novice o zadnjih vzponih (kopnih, snežnih in lednih). V plezalnih vodnikih so podrobni opisi smeri. Se pravi, kakšno plezalno smer lahko na podlagi opisa in skic in slik naštudiram v nulo. Pa mi na kraj pameti ne pade, da bi se je lotil. Je enostavno izven mojega dosega. In enako velja, če jaz ali kdo drug, opiše kak vzpon po zahtevnem brezpotju. Tisti, ki obvladajo, bi šli tja tudi brez mojega opisa in zmogli, morebiti jim pomaga le kaka sveža informacija (na primer snežišča). Drugim, ki so ali manj izkušeni ali nimajo podobnih ambicij pa zna biti moj ali čigav drug opis v zanimivo branje.
Imam srečo, pravzaprav imam dvojno srečo. V hribe hodim od rane mladosti, kmalu bo 40 let prakse. In v sedmem razredu OŠ sem naredil izpit iz zgodovine planinstva, "bontona" v gorah, to je obnašanja, pa vremenoslovje, pa orientacija. In še kaj. Tako da nekaj teorije pred prakso je tudi bilo. In da ne bo vse preveč lepo izzvenelo,naj se na koncu še posujem s pepelom. Tudi mene je v "tistih letih" razganjalo in sem ne samo spodaj ampak tudi kje zgoraj, nad 1000m na primer, kakšno neprimerno ušpičil. Hvala onemu, da me je relativno hitro minilo, tako da je povprečje sedaj vse bolj v plusu. Bom zaključil na to temo, to je se ne bom več oglasil, dodal bom samo še tole: množično, marsikdaj kampanjsko planinstvo povzroča mnogo več škode od samohodstva po brezpotjih. Prepolne planinske gostilne, pardon koče, povzročijo večje onesnaženje kot kak samotar ali dva, ki prebivakirata pod kako smreko. Ene motorne sani povzročijo več hrupa in onesnaženja kot skupina turnih smučarjev, četudi jih je recimo dvajset.
In za konec, Joža X, nisi mi ne dvignil pritiska, še manj užalil. Imaš svoje mnenje in stališče, ki ga vneto zagovarjaš in za njim stojiš. Kot imam jaz svoje mnenje in stališče. In tudi jaz sem prav verjetno za koga prestopil mejo dobrega okusa v zagovarjanju svojih stališč. Ko sem pred leti poleti ležal na Čistem Vrhu sem si ogledoval Lepo Špičje in pomislil na Tumo, ko mi je bila ravno njegova smer tik pred očmi. Madona, sem si rekel. Čisti Vrh in Lepo Špičje sta prav taka, kot sta bila takrat, ko je Tuma hodil tod okoli. In tudi spodaj v Trenti je narava taka, kot je bila za časa Kugy-a. Samo mi smo drugačni. Slabši ali boljši, to bodo pa presodili tisti, ki bodo prišli za nami in morebiti tudi nekega dne poležavali na Čistem Vrhu ali Špičju.