Danes sva pa »otvorila« letošnjo trentarsko sezono
…končno!!! In zajelo naju je eno tako (za nekatere čudno, za naju pa nič kaj zelo nenavadno) razpoloženje, ko postane »cilj« zadnja in najmanj pomembna stvar v celem dnevu…
Staro Utro namreč ni ravno nek »čislan« gorniški cilj nad Trento, za večino, ki se poda sem gor, zgolj vmesna postaja na poti na Trentski Pelc. Ampak danes nama je bilo vse drugo bolj pomembno…pot, samota, mir in radovednost, ki naju je gnala odkrivati še en košček nama še neznanega sveta nad Trento… Povzpela sva se po stari vojaški cesti… Tam nekje pri 14. ovinku nama "stezosledska žilica" ni dala več miru in sva se začela ozirati za bližnjicami
, čeprav sva nekje prebrala, da jih ni… ja, pa so, malo skrite sicer... nekaj nama jih je prav lepo uspelo, no enkrat sva se pa malo »zaštrikala« in se morala en košček »poti« vrniti….S sedelca sva nadaljevala še na bližnji vrh Na Glavi. Škoda, da naju je pooblačitev prehitela, tako da so bili razgledi na koncu malo okrnjeni, pa še vedno lepi…
Enkrat jeseni mogoče prideva spet…Trentski Pelc še kar čaka na naju….Ampak že samo do tu, do koder sva prišla danes, se več kot splača…