Rjavina

Ni bila spet toliko rana ura, ko smo štartali. Ob 5ih smo parkirali v Krmi, po razrukani in zaledeneli cesti smo se odpeljali do konca poti. Krenemo proti Kredarici. Kot vsi, a ne za dolgo. Nad Prgarco se usmerimo desno proti Rjavini.

Hodimo pod pobočjem Rži. Sneg je bil »že« moker, težek, prediralo se je. Čisto vsak korak. Ampak od gaženja je vse hujša postajala vročina in veter, ki se je ta dan vzel dopust.

Nadaljujemo proti grapi. Pod grapo nas počaka plazovina, stara dan ali dva. Čez zbito plazovino smo hitro vstopili v grapo. Razmere so bile presenetljivo dobre. Tudi za pikanje.

Razgledna grapa, ki se proti koncu postavi precej navpično, nas po poti animira z manjšimi plazovinami, curljanjem s kapnikov, tudi kakšen kamen je zaropotal.

Iz grape izstopimo na desno saj nam pot zapre skalni skok. Po grapi pridemo na pobočje, kjer se odločamo kako in kaj. Nikjer ni bilo ravno dosti snega, povsod je kapljala voda, mestoma smo cepine zabijali v travo in skale, mestoma v zbit sneg. Razmere so bile čisto zmešane. Južno pobočje je ponekod precej prepadno, zato smo vsak korak zelo previdno stopali. Pa smo vseeno nekako našli pot direkt na vrh.
Ob 11.30 smo na vrhu. Razgled do koder seže oko. Ker se nam je sneg skoraj pred očmi spreminjal v bazen, smo z vrha hitro sestopili - čez streho in potem smo ponovno zavili proti zahodu, proti naši grapi.

Še enkrat smo prečili izpostavljeno pobočje in se spustili rikverc po grapi navzdol. Odgazimo do vhoda v grapo, vsa pot rikverc je bila že spet »nova« - čez naše stopinje so se odpeljali plazovi.

Ko pridemo ven iz grape, ne izberemo isto pot za domov. Prečili smo proti letni poti, ki gre iz Krme proti Staničevemu domu. Spet smo gazili in se neprostovoljno sončili. Vmes smo se še malo zgubili med borovci, ampak na koncu smo se priključili poti proti Krmi.

Zaključek – naredili smo zahtevno turo, 11h in 20km. Spomnim na to turo bo vroč.

BLOG ZAPIS

28. 6. na Rjavini po plezalni poti iz Kota.

Pot je dobro opremljena z jeklenicami in klini, sta pa na Z strani 2 precej globoki snežišči, ki zahtevata kratko prečenje (vsako 3-5 m). Derez si nisem natikal, cepin je pa kar prav prišel za večjo stabilnost in boljši občutek.

Priporočam cepin in čelado za to pot.

Po prijetno topli Ojstrici pred tednom dni včeraj po plezalni s sotrpinko na Rjavini.Po vsej verjetnosti edina včeraj.na poti je res še manjše snežišče katero je brez zimske opreme kar sitno za prečenje , še malo težje obiti.Drugače pa krasna tura.Na vrhu malo megle malo sonca.Spust do Staničeve pa potem nazaj v Kot.No tukaj pa je že bilo čutiti sezonski utrip,

Kakšna je kaj cesta v kot

Preteklo soboto je bila v dobrem stanju, le tu in tam kakšen jarek od vode.

Hvala

Včeraj iz doline Kot po plezalni poti na Rjavino. Sestop po grebenski poti nazaj v dolino.

Cesta je v dobrem stanju, kot je že funnyboy napisal, le ene dva hudournika sta naredila svoje.

Parkirišče je samevalo ob mojem prihodu. Tudi drugače srečal malo planincev, en me je prehitel malo pred Debelim kamnom, drugega srečal na vrhu, prišel iz smeri Krme in ob sestopu spodaj nad gozdno mejo še dva, ki sta šla proti Kredarici.

Pot od izvira pa do gozdne meje je mokra in ostane takšna čez cel dan, zato so v pomoč klini in (nove) jeklenice, da ne pride do neprijetnega zdrsa.

Plezalna pot je dobra, varovala so, markacije tudi. Čelada obvezna, glede samovarovalnega kompleta, priporočam manj izkušenim sigurno, ker sploh proti koncu poti, zadnji ozek greben, zna biti kar adrenalinski, no kakor za koga. Pri navpičnem spustu na grebenu po klinih, pa bo bolj v napoto kot v pomoč.

Sestopil sem po grebenski poti in na sedlu zavil desno nazaj v dolino. Ko tu prečiš melišča, se pot malo izgubi, ampak, ker se ve, da je treba dol, lahko ubereš kar naravnost dol po melišču, do poti iz Staničevega doma.

Za hojo (brez postankov) mi je krožna pot vzela 6 ur in 40 min.
Drugače je Rjavina res lepa gora, vredna truda, ki te nagradi na vrhu z enkratnimi razgledi.

Kogar zanima, najde daljši opis TUKAJ, kratek posnetek poti do vrha pa TUKAJ.

Rjavina čez Teme. 19.9.2019, start ob 7.oo v Krmi – Pri lesi, vzpon v smeri Prgarice in pred Prgarico zavili na slabo sledljivo potko skozi Travno dolino mimo dotrajane lovske koče do Zgornje Krme, v Zg. Krmi prišli spet na markirano pot pa spet zavili na potko mimo Vel. Pršivca, nato se po položnem žlebu povzpeli v bližino Temena kjer so še vedno raztrošeni deli strmoglavljenega ameriškega bombnika marca 1945, umrlo je 11 članov posadke - ?. Po ogledu delov letala smo se povzpeli čez melišče in se čisto ob steni povzpeli na travnati del Temena. Sledil je direktni vzpon na Rjavino, nekaj časa po zelo strmem travnatem terenu, kateri se je čez čas spremenil v krušljivo skalnatega, vrh ob 13.00 – počasna hoja. Spust po markirani poti do Dovških vratc in naprej do Prgarice in Krme. Vreme nam je nagajalo, megla, proti vrhu kar precej hladen veter. Vzpon na Teme se mi ne zdi toliko zahteven, izpostavljen, kot vzpon po travnatem in krušljivem terenu naprej proti vrhu Rjavine. Nekaj fotografij http://www.pdmaticams-drustvo.si/.

Okrog riti v žep, bi se lahko reklo naši včerajšnji turi. Ponavadi ubiram direktne smeri, tokrat pa me je zavedla vremenska napoved, da bo na 2500m -4°C, je bilo pa vsaj toliko plusa. Da bomo startali izpred Kovinarske sem kar slutil, saj so bili pogoji za vožnjo naprej zelo slabi. S kakšnim visokim terencem bi z lahkoto prišel do cilja. No, za nekaj 100 m smo turo zavestno skrajšali, ker bi bilo na Teme preveč tvegano, saj strmina, skale in tanka plast razmočenega snega tam ne dovoljujejo, sicer kratkega prehoda, zato je bil naš cilj dva metra nižji predvrh Rjavine.
Do odcepa s poti na Kredarico je šlo vse gladko, kolega si tam navežeta krplje, jaz pa pujsam brez njih po njunih stopinjah. Na srečo smo kmalu naleteli na stare sledove smučarja in krpljarja in se držali njune špure, dokler ni krenila levo proti Dovškim vratcem. Pod vznožjem hriba smo malce izbirali smeri, saj so se zaradi izredno visoke temperature po vpadnicah že prožili leni površinski plazovi gnilega snega. Po šestih urah in 15 minutah smo le pririnili na vrh - po mojem spominu nisem še nikoli v življenju hodil na nek vrh tako dolgo
Tam se zadržimo dobre pol ure in uživamo v zares lepih razgledih. Naj dodam opozorilo, da je čisto na vrhu, kjer smo se mi mudili štiri metrska opast in opozarjam na zelo veliko prežečo nevarnost eventuelnim obiskovalcem tega dela gore. Razen nekaj pohodnikov v smeri Kredarice nismo opazili žive duše.
Ostalo povedo slike, ki jih ni malo

Ilustrativno. Čestitke in srečno!

Hvala, Nejc. Vidim, da sem to goro močno zapostavljal, saj sem jo zadnjič obiskal pred petimi leti.

Tone, v letošnji zimi si neumoren.

Ha, Drago, najbrž lovim zadnji vlak...

Vsa pohvala za vzpon in izjemne slike.... res škoda, da ta stran ne omogoča ogleda slik v večji ločljivosti... slika 20 je primer, ko bi pogledal še malo od bliže, pa ne gre....

Hvala, @opazovalec!
Me veseli, da rad 'opazuješ'lepe zadeve. Naš hrib se da malce izboljšat, avstrijski prvak je pa le oddaljen kakšnih 120 km...

Vse čestitke, lepa tura ki zahteva kar nekaj kondicije

Martina, lagal bi, če bi rekel, da je bilo lahko. Višine ni bilo prav velike, nas je pa dokaj zdelala kilometrina, saj je Dušanov Garmin naštel 24 km???

Fantje, čestitka in poklon za vaš podvig.Dobri ste.

Moj Garmin je pokazal skoraj 28km...

Dušan nikar, bo še kdo mislil, da smo štartali s Trente!