Danes pa spet ena čudovita »družinska«…za dušo
…Najini punci sta se strinjali, da tokrat zajle zamenjamo za lahko brezpotje…
. Za izhodišče smo izbrali Turkov rovt v dolini Vrata. Ko smo imeli cilj že izbran, smo še malo brskali za informacijami in v Miheličevih »Severnih pristopih« izbrskali, da bomo pravzaprav prehodili en delček sedme etape PP-ja. Po prehojenem in videnem domnevamo, da je pot eden najlažjih odsekov PP-ja, saj tehničnih težav na poti ni, orientacijskih tudi praktično ne, nekaj vzponov po meliščih in nekaj strmejših odsekov pa predstavlja pravzaprav edini večji napor na celi poti. Že na izhodišču nas na pravo pot usmerijo markacije PP, ki so sprva zelo pogoste, potem postanejo redkejše, zamenjajo jih možici, potem pa še ti počasi »izginejo«, ampak kot rečeno, težav ni. Tudi z ruševjem se ni treba »pretepati«, saj je izsekano in so prehodi prav udobni. Po opisih sodeč je povsem druga pesem, če sestopimo v Kot, ampak mi smo se vrnili po poti vzpona. O razgledih pa ni da bi govoril…božanski, pravljični, bleščeči…počutili smo se kot na osamljenem otočku med samimi velikani nad dolinama Kot in Vrata…Na celi poti nismo srečali žive duše, doživeli pa mir, samoto, divjino, odmaknjenost, prvinskost…Super izbira je bila tole...