Prvič na Triglavu ( čez Prag )
Ni me sram priznati, da na Triglavu še nikoli nisem stal. Vsi govorijo o " triglavski " gneči ( sezona ) gneča me pač ne pritegne. Nekaterim to paše, meni pa ne…
Že nekaj let sem v brezpotjih, kjer je mir in brez vsake gneče. Tukaj sem večkrat v družbi, ampak somišljenikov. Srečam/mo pa nobenega pohodnika na teh »naših« turah.
Na Triglav sta me povabila zakonca, dolgoletna prijatelja, ki tudi ljubita gore. Verjetno sem jima šel na živce, da na našem očaku še nisem stal, četudi sem že marsikaj prelezel. Še žena je bila šokirana, da grem na Triglav in v skrbeh, da se mi ne bi kaj zgodilo. Prvič, po kaj vem kolikih letih je sredi noči vstala in gledala moje priprave. Ko sem zapiral rukzak , me vpraša: »imaš čelado, pa pazi nase«? Bil sem dobesedno ganjen za takšne skrbi, saj drugače me ne sploh ne vpraša na katero goro se spravljam.
Ob 6 uri v Vratah plačamo parkirnino in se pakiramo z vzpon. Trume pohodnikov nestrpno hitijo mimo nas. Menda ja ne vsi gor…?? Ko prečimo Bistrico je kolona pri vstopu v steno. Menda ja ne bo tako vso pot…???
Potem se malo razpelje in vzpon poteka dokaj umirjeno. Zame, navajen brezpotij je to »avtocesta«. Čudovito, polno varoval, narejenih stopov in nobenih težav na poti. Malo so glasni mladci iz naše južne sosede. Ko preplezajo najbolj zahteven del in si snamejo plezalne pasove in samovarovalne komplete se sprostijo. Postanejo glasni in razigrani…Spustimo jih daleč naprej in v miru opazujemo kozorogovo družino na paši. Na Triglavskih podih uživamo v snegu, ki ne povzroča težav. No, končno prilezemo do Kredarice. Ko zagledam kolone v steni , na grebenu, proti »Njemu«, me skoraj mine…Pri koči se malo podkrepimo in stopimo v kolono, ki nas popelje do grebena in končno do stolpa. Med potjo imam nekaj težav z logistiko srečevanja ( dol tudi trumoma silijo ), pa se potem počasi socializiram… Lepo pozdravljam, četudi me nekateri malo čudno gledajo ( menda ne razumejo ), dajem prednost pri srečevanju in fotkam. Fajn se mi zdi, da sta na vrhu kolega pozabila na krst ( imela sta pol ure razne fotoaparate v rokah ) in delala fotografske usluge drugim. Spust ni bil več v gužvi in je potekal umirjeno.
V koči urejanje sobe in potem v prepolno jedilnico. Slab zrak, vroče in gužvaaa. Privoščimo si topel obrok , mineralno vodo, litrček, pa na novo spoznana kolega iz Posavja častita z enim. Lica žarijo, »frajtonerica« dela na polno in razpoloženje je res na višku….
Zgodaj zjutraj v sončnem jutru pa nazaj v dolino. Polovico poti ne srečamo nobenega, potem pa …veliko.
Pot je brezhibno varovana, snežišča ne povzročajo težav, zjutraj je bil sneg trd ( 7 ura na povratku) in skoraj pomrznjen. Na Tomiškovi je še nekaj težav s snežiščem ( po pripovedovanjem tistih, ki so tukaj prišli gor ).
Za vzpon porabili 5/30 ure in za spust 4 ure.
lp