Krnčica - Lopatnik - Obli vrh - Vrh Ruš - Vršič

Takole sem šel Lopatnik čez greben do Vršiča, zimsko opremo sem imel s seboj, potrebe ni bilo, ponekod izpotavljeno prečenje po potki. Razgledi top in pihalo ni.

Še nekaj več slik: https://plus.google.com/photos/114400986607884783562/albums/5947277119021183537

Naj še to dodam, da sem se mislil povzpet na Krnčico, ampak tiste zasnežene police so me kar mal odvrnile (slika 3), itak pa kadar sem sam tam gor sem sam svoj gospodar, sem vesel, da se odločim tako kot je najbolje in nimam pri sebi koga, ki bi me nekak poskusil prepričat, da pa le ne bo tako težko, kar pa bi se med vzponom lahko izkazalo za prezahtevno ali celo na kaj hujšega. Že iz doline je bilo vidt na J strani zasneženo, kar pa popoldne tu najbolj postane južn sneg, spodaj pod nekaj cm vrjetno led. Drugo leto poskusim v kopnih razmerah iz Lepene. Ko sem šel iz Lopatnika na Oblo brdo in naprej po policah na Vrh Ruš in na Vršič, lahko bi nadaljeval še do konca grebena a je bila ura že 2 popoldne, zato počasi sestopim. Avto sem imel Gornje Ravne do konca asfalta. Te konci so zelo samotni, med potjo po grebenu sem srečal samo enega, nazaj grede kakšnega od planine in padalce pri izhodišču. Zmeram, ko se odpravim tja proti Tolminskim goram ali nad Bovcem, Trento sem včasih celi dan sam kot zadnjič na Travnik in Plaski Vogel.

Preudarnost je vedno na mestu, z razgledi pa si tudi imel srečo.
Tudi mene je vleklo v te konce, še posebej, ko sem si jih dan prej ogledovala z Matajura.

V torek, 9.9.2014, me je bleščeče jasno jutro zvabilo od Drežniških Raven do planine Zapleč in naprej na Lopatnik. Preden sem prilezla do vrha, se je ta že zavil v meglice podečih oblakov. Razgledi so se odpirali le v drobcih sekunde. Sončni žarki so skozi meglo dobro greli, tako da je bilo na 2.000 m prijetno sveže, vzpon v jasnini in brezvetrju pa je bil skoraj poletno vroč. Po grebenu se je megla ravno prav razgrinjala, tako da nisem imela težav s sledenjem poti. Sicer pa ob slabši vidljivosti prečenje grebena ni priporočljivo.

Pot po grebenu je bila lepo prehodna, muletjera do Vrat in s sedla pod Vršičem pa dobro sledljiva tudi v predelu visokih trav. Le na popasenem delu pašnika nad planino Zaprikraj sem jo izgubila, zato sem nadaljevala s spustom po svoje čez pašnik do planine.

Lepota planin za Krnom me vedno znova očara. Oblaki in meglice, ki so stalnica Krnskega pogorja, pa spremenijo pot v lebdenje med nebom in zemljo.

@SuzanaM, tako kot vedno Super

Se strinjam!
Njeni zapisi in slike so vedno nekaj posebnega. Nikoli jih ne "preletim" na hitro, kot nekatere na tem forumu, temveč si vzamem čas in uživam.

Hvala obema. Z veseljem delim lepe trenutke z mojih planinskih potepanj v upanju, da še komu polepšam dan.

Ali ima kdo sliko z vrha Vršiča?
Včeraj smo naredili vso prečenje: Krnčica-Srednji vrh in nazaj vse do Vršiča in dol na pl.Zapleč. Nikjer ne najdem reliefa teh gora (Lopatnik-Vršič).
No pot je bila prekrasna, malo poledenelih delov na Krničici v bližini tunela.

Za začetek obvestilo o zapori ceste Kobarid-Drežnica do 24.11.2014 – od 8.00 do 12.40 ure popolna zapora, od 12.40 do 18.00 ure pa delna zapora z občasno krajšo popolno zaporo ceste. Komaj vidno obvestilo je ob robu ceste pri parkirišču nasproti kampa Koren.

28.10.2014 sem bila dovolj zgodnja, da sem bila pred 8.00 uro že na izhodišču nad Drežniškimi Ravnami. Vzpon čez pašnike ob pozdravu treh osličkov in črede ovac na jutranji paši je kot vedno vzradostil srce. Najlepši pa je trenutek, ko sonce pokuka izza Krna in oblije planine z zlato svetlobo. Vožnja do planine Zapleč sicer skrajša hojo za 1 uro, prikrajša pa nas za ta prelepa doživetja.

Sprva sem nameravala na Krnčico, a sta me nič kaj z naravo uglašeni predhodnici odvrnili od nadaljevanja poti. Zato sem se povzpela na sedlo med Krnčico in Lopatnikom ter se čez Lopatnik spustila do Vrat. Ob širnih razgledih od Alp do Jadrana in še daleč čez sem nadaljevala po poti do Vršiča. Končno sem videla, kje sem hodila nekaj krat prej, ko so megla in podeči oblaki komaj razkrivali stezo pred mano. V idealnih razmerah sem se povzpela na vse vrhove grebena, ki jih od poti, ki se vije pod njim, loči nekaj minut dodatne hoje. Kamnito travnat teren je prepreden s številnimi stezicami, ki vodijo na vrhove ob poti, da se pa tudi prav po grebenu, ki je v dobri vidljivosti in suhem večinoma lepo prehoden. Kjer se mi je zdelo preveč strmo, pa sem se vrnila na spodnjo pot.
S sedla med Vršičem in Vrhom Ruš sem se po muletjeri spustila do planine Zaprikraj, nad katero so se v zadnjem žaru zahajajočega sonca še pasle krave. S planine Zapleč pa nazaj čez pašnike do korita nad Drežniškimi Ravnami, kamor sem prispela že skoraj v temi. Idiličen dan je minil kot bi trenil.

Še par panoramskih - za boljši občutek o širini, ko ne kraljujejo megla in oblaki.

sem nova na netu , Suzana kako lepe slike imaš.. mi delaš skomine in spomine.

Darinka, dobrodošla v naši družbi in hvala.

V nedeljo, 5.7.2015, se kljub napovedani vročini nisem mogla upreti klicu planin. Z Drežniških Raven sem se preko pašnikov odpravila do planine Zapleč in naprej na Krnčico. V spodnjem delu poti nad planino Zapleč so krave nekoliko poteptale trave, tako da s sledljivostjo ni bilo težav, više pa se je videla sled predhodnika. Do Krnčice je šlo brez težav in večinoma v senci. Vračala sem se po isti poti do Lopatnika in nato po grebenski muletjeri do Vršiča, ki so jo skoraj v celoti prekrivale visoke trave, vmes je bilo tudi nekaj kopriv (priporočam dolge hlače). Z iskanjem poti sem se kar malo lovila, čeprav sem občasno ujela sled predhodnika. Kljub vročini (ali prav zaradi nje) so bile trave spolzke, drselo je tudi po kamenju na poti. Od Vršiča do planine Zaprikraj so mi trave segale tudi do pasu in še čez. Brez sledi domačina, ki je pot ubiral nekaj ur pred mano, bi težko sledila muletjeri (kljub temu, da sem jo že parkrat prehodila). Zaradi visokih trav sem z vsakim korakom stopila v neznano in samo upala, da se bo vse izšlo dobro. Kljub pazljivosti mi je kmalu po prečenju pašne ograje noga obtičala v ozki luknji. Še dobro, da se nisem polomila. Čeprav me je vleklo na rožnate trate pod Vršičem in Skalcami, mi je zmanjkalo moči za gaženje po visokih travah. V puhteči vročini in v spremstvu nadležnih obadov, s katerimi sem bila bitko vse od Vršiča, sem se preko planin Zaprikraj in Zapleč ter pašnikov vrnila do avta nad Drežniškimi Ravnami, kjer je bilo ob povratku ob 17.30 uri še 30,5 stopinj.

Kljub mučnemu napredovanju me lepota planin nad Drežnico tudi tokrat ni pustila ravnodušne. Trave ne bodo več dolgo nagajale, saj jih bo sonce v nekaj tednih posušilo. Škoda, ko tako lepo valovijo v nežni poletni sapici.

S planine Zapleč, do katere je solidna makadamska cesta, se s kolegico začneva vzpenjat po mulatjeri proti sedlu Vrata. Pot čez visoke trave je kar dobro sledljiva, pomagajo tudi redke označbe. Iz sedla Vrata se sprehodiva na vrh Lopatnika. Od tu je odličen pogled proti nadaljevanju poti na Skutnik. Po manjšem gruščnatem spustu se začneva dvigovat mimo večjih skalnih blokov do sedla med Krnčico in Skutnikom. Na vrh Skutnika pomagajo možici, en del je potrebno malo poplezati. Iz Skutnika se spustiva nazaj na sedlo in potem navzdol po poti v smeri proti Grivi nato pa po svoje po zelo razsekanem terenu proti sedlu med Srednjim vrhom in Krnčico. V megli se tu ne bi rad znašel. Iz sedla je še sprehod do Srednjega vrha. Nazaj sva šla po vrhu grebena, ovinek sva naredila samo malo pred vrhom Krnčice kjer je manjši skalni skok. Iz vrha Krnčice nadaljujeva po mulatjeri proti sedlu Vrata in naprej proti Vršiču. Pot poteka čez visoke trave, ki so mokre lahko nevarne za zdrs. Malo pred vršičem ugledava pot navzdol proti planini Zapleč kamor se skozi zelo visoke trave počasi spustiva. Lep in ne preveč naporen izlet, le daleč je iz kamniškega konca.

Danes na Lopatniku in po grebenu do Oblega brda. Sneg se prične na višini okoli 1900 m, vendar ne predstavlja večjih težav. Malo previdnosti ne bo odveč. Kljub soncu je bilo kar mrzlo, pihal pa je tudi mrzel veter. Razgledi pa.....

http://sine771.blogspot.si/2015/10/lopatnik-2012-m-sedlo-vrata-1938-m-obli.html

Čin čin čin Drežnica...gori na skalci...Ho-ja, ho-ja-ja-ja. Trije letni časi...jeseni ni Krnčica-Vršič...pa uč na Lipnik

29. 8. 2018. Saj na začetku poti niti nismo vedeli, da bomo prehodili celotno pogorje od Vršičev do Krnčice in lahko bi nadaljevali še do Krna, kjer je pisalo 2,50 iz Krnčice. A bi se ne izšlo.Nekak pred deveto zjutraj smo pričeli s hojo pri koritu. In po 19 uri zvečer prišli k avtu. Srečali nismo nikogar. Do grebena nismo šli po markirani poti ampak po brezpotju po strmih travah Naprej pa po neoznačeni mulatjeri mimo ostankov vojne . Na Lopatniku smo naleteli na del stegnjenice morda vojaka še iz prve vojne. Vreme je bilo krasno za hojo. Sestopili pa smo po označeni poti in potem delno po cesti , delno po potki do korita, kjer smo imeli vozilo. Tura res enkratna vredna vsega truda smo se vsi štireje strinjali.

15 slika je mogoče topniško mogoče mitralješko gnezdo

Mulatjera iz pl. Zaprikraj do Vršiča je precej zaraščena in slabo uhojena. Pot po grebenu se zdi precej izpostavljena, zato v megli nisem nadaljeval, zna kdo povedat kaj več?