Gran Paradiso 4061m

Pont – Vittorio Emanuele – Gran Paradiso
V soboto, 4.7. smo se s pisano družbo popoldne pripeljali v Pont. Glede na to, da je v koči Vittorio Emanuele treba rezervirati prenočišče nekaj mesecev prej, smo prespali kar v kampu v Pontu (1960m). Kmalu zatem, ko smo postavili šotore, je začelo deževati. Majhna jasnina na nebu je dajala upanje, da nas vreme jutri morda ne bo pustilo na cedilu. Zjutraj ob 2.00 smo krenili na pot. Malo smo se ustavili pri koči Vittorio Emanuele (2735m), kjer je bilo ob 4.30 že zelo živahno, saj so se skupine gornikov odpravljale z istim ciljem naprej kot mi. Ob svitu nas je pozdravilo sonce na jasnem nebu. Vrh dosegli ob 10.00 uri.
Hodili smo v navezi, po pravilih hoje po ledenikih. Obvezne dereze, cepin, plezalni pas, vrv, čelada in sončna očala. Pot tehnično ni zahtevna, razen izpostavljene škrbine na vrhu. Po ledeniku potrebna previdnost zaradi ledeniških razpok in na vrhu zaradi prepadne stene. Je pa pot dolga in je treba premagati veliko višinsko razliko.
Pravo doživetje ob pravem vremenu

Bravo Pikec1 in Medo, tudi jaz želim v prihodnost tja gor! Čestitke! LP Andrej

A to so bili tisti dan vsi na GP. Bila pred dobrim letom gor, ampak v veliko bolj okrnjeni zasedbi...je bilo super, vam pa ČESTITKE!

Dolgo planiran vzpon se je le uresničil. Po precej dolgi vožnji začnemo v Pontu prav počasi saj se nam ne mudi, ker imamo za cilj le dostop do koče Vittorio Emanuelle kar pomeni okoli dve ure enostavne hoje po mulatieri. Nad kočo se v južni smeri nakazuje prvi ledeni velikan - Tresenta ki od tu deluje kar impozantno. Naša skupina ima večerjo ob 7h in ni nobenega izbiranja hrane- jej ali hujšaj. Tu se vidi red katerega pri nas pogreša marsikdo. Ko poješ te dikretno opozorijo da se umakneš in narediš prostor drugi skupini, saj je koča stalno na zgornjem limitu zasedenosti. Ob osmih se večina že odpravlja k počitku, drugi pa kmalu po večerj, nikjer ni nobenega vpitja in motenja teh ki že spijo. Vstajanje ob 4 a ob izhodu ven že vidim migljajoče lučke visoko na poboćju; najbolj pridni se že na delu. No pogled v nebo nas navdaja z veseljem, saj nas za lepo soboto oćitno čaka tudi lepa nedelja. Prve ure vzpona se opravi v kopnem in z lučko. Hoja po moreni in močno razsutem granitnem terenu kar hitro mine. Na robu ledenika se opremimo in v navezi nadljujemo naproti cilju. Prvi sončni žarki nam razkrijejo čudovite poglede na okolico in dalje. V dalji vidni velikan prevladujoč nad okolico je zagotovo ON. Čas hitro mineva in kmalu se znajdemo v pravi gužvi čakajočih na zadnji vzpon po izpostavljenih kopnih skladih granita, sestopajočih pa kar ni kraja. No končno dobimo prliko da tudi mi objamemo Marijo na vrhu. Za kaj več pa za skupinico petih itak ni prostora. Razgledi božanski na celo verigo Alp od zahoda pa tja do M Rose na sv, le na jugovzhod iz morja oblakov štrlijo samo vrhovi nad 3000m. Prej tako impozantna Tresenta cca 3600m nad koćo se nam zdi od tod kar nekam pritlikava. Sam sestop ob prepevanju srca mine kar hitro in pašta v koči skupaj z pivičko pade na hvaležen teren. Sestop do vozila in vožnja domov ni več noben problem vsaj po takih doživetjih ne.

Čestitke! LP Andrej

Vse kar je napisal "mirank" lahko sto odstotno potrdim, saj sem bila jaz tudi zraven. Tako smo štirje uživači v spremstvu gorskega vodnika prisopihali 5. septembra na omenjen vrh. Sončno vreme, jasno nebo, prekrasni razgledi na poti ter z vrha, dobra družba, skratka popolnost z vseh vidikov. Bi pa to pot predlagala vsem, za začetek osvajanja štiritisočakov, seveda pa je potrebna dobra kondicija saj je pot dokaj dolga. Pa ne hodit brez spremstva ustrezno izkušenih oseb, saj na ledeniku ni šale. Najbolj izpostavljeno mesto ja na samem vrhu, prehod do Marije. In še nekaj slik, katere povedo največ. Skratka, bili smo ob pravem času, na pravem mestu. LP!

GITI, NI KAJ DODATI, ČESTITKE! lp aNDREJ

medo* - potem pa je bilo Slovencev tisti dan kar precej na vrhu.Tudi mi smo šli direkt iz Ponta.

Očitno nas je bilo tisti dan veliko takih, ki smo želeli gor Lpp, Medo

V ponedeljek 13.6.2011 smo se odpravili iz Ponta proti koči Vittorio Emanuele. V koči prespimo, nato pa zgodaj zjutraj proti vrhu. Sneg se je začel kakih 20 min od koče proti vrhu in je bil dobro pomrznjen, udiralo se je le malokje, čeprav je bila gaz. Še dobro, da smo štartali med prvimi, ker bi za naskok na sam vrh morali čakata zelo dolgo. V glavnem so vrh osvojili v navezi kar vzame nekaj časa, še posebej zato, ker pri kipcu ni prostora za kaj več kot 5 ljudi. Ker so nestrpneži kljub temu rinili skozi nevaren del proti vrhu, nam ni preostalo drugega kot abzajlanje nekaj metrov po navpični skali do snežišča, nato pa nekaj korakih dosežemo pot. Vreme čudovito (saj smo ga naročili ), zelo lepo vidni vsi večji vrhovi v okolici od Mt Blanca, Matterhorna,..

Bravo za uspešen naskok Kolk si pa tole približal, oz. s čim si to slikal ? Hvala
Grega

Bravo!!!!

S kolegom se odpraviva v nedeljo ko je še pri nas kar dobro deževalo špreko Milana in Aoste do izhodišča Pont (kamp) za Gran Paradiso.Štartava okrok pol sedmih zvečer in ob osmih sva že pri koči 2735m kjer dobiva prenočišče brez predhodnega naročila ampak z veliko veliko sreče so imeli samo še dva ležišča prosta na skupnih ležiščih.Potem pa zjutraj nekje ob pol petih štartamo v koloni,večinoma so bili v navezah midva ne ker to tudi ni potrebno,nekareri so imeli kar hude preglavice z štriki ko so se vanje zapletali.Sneg se začne nekje na 3000m in na cc 3200m pa dava gor dereze in gremo,vreme super ker si prenočišča nisva prej naročila sva si pa vreme in vse se je super isteklo.
Moram se še zahvalit Parkelcu za koristne napotke.

Cestitam ,dobra sta.
Imas ZS,imam nekaj uprasanj.

19 augusta 2012 h 9.30 na vrhu

daj stavi još koju sliku ako imaš...

Ekipa enajstih planincev se odpravimo proti Italiji.Mimo Milana v dolino Aoste devet ur vožnje.Izhodišče je Pont Breuil kjer je kamp.Iz kampa se popoldne napotimo po mulateri do koče Vittorijo Emanuele,kjer prenočino.Vreme zelo lepo,temperatura preko trideset stopinj.Koča zelo solidna z dobro postrežbo in veliko pitne vode.Zjutraj odrinemo ob štirih in hitro dosežemo sedlo kjer se zdani.Naredimo dve navezi in vztopimo na ledenik ki ni videti zahteven.Prva naveza z šestimi planinci je hitrejša od naše in vsi lepo napredujemo med globokimi razpokami do vrha.Na vhu gneča ampak zelo lepi razgledi.Pri povratku zelo močno sonce,ki topi sneg.Tako se odkrijejo nove razpoke,ki se prej niso videle.Ko se počasi spuščamo zašlišimo helikopter,ki preletava ledenik.Takoj pomislimo na našo prvo navezo,če je kaj narobe.Po strmem spustu že vidimo reševalce in na žalost tudi naše planince,ki stojijo ob razpoki.Nastane tišina in žalost ko izvemo da je v razpoki naš sodelavec Boris žal mrtev.Sledi spust mimo koče v dolino,ki pa ne vem kako je potekal.Boris je imel veliko načrtov tudi vspon na Mont Blanc.Nikoli ga ne bomo pozabili vedno bo z nami.

Uf, ostal sem brez besed. Sožalje.

MOje sožalje družini in sodelavcem

Jani58, imaš ZS. Sicer pa res iskrene sožalje. Zadnjič smo fino govoril na Kriških podih,ko ste se vrnili iz Škrlatice. Ste bli kar ena zanimiva in uigrana ekipa.