Parkiram nad drugim ovinkom, na parkirišču, ki je spluženo. Stopinje v snegu kažejo, da je nekdo že šel proti vrhu. Kmalu srečam pohodnika, ki pove, da prihaja s Škrbinjeka. Se pravi, da bo treba na "celo" na vrh. Ker je že kar nekaj časa, ko sem šel po tej poti, (takrat v kopnem) je bila hoja bolj po spominu, kajti pot ni markirana, še manj, da bi se v snegu videli kakšni možici. Pršiča je dobrih deset centimetrov na zmrznjeni podlagi, ki pa se ni predirala, vsaj pri vzponu se ni. Se mi je pa parkrat malo pred vrhom pošteno udrlo (da ne rečem do kje). Malo neroden je le prehod preko grape, ki je večinoma prekrita s snegom, tako, da je treba pazit, da ne stopiš v prazno, oziroma v vodo. Pazljivost tudi na sedlu, kjer so s snegom prekrite korenine zelo gladke. Na vrhu pa razgledi, kot vedno, čudoviti. Sestopil bi lahko do Koče na Gozdu, ampak ker je treba potem nazaj po cesti, se raje spustim po poti vzpona. Res da se Mavrinc ne ponaša z nevem kakšno višino, je pa le vreden obiska.