Mahavšček 2008 m

Ponovno en lep in zanimiv dan je za mano, saj sem že v Lepeni pri domu DKJ srečala kolega,ki ga nisem že zelooo dolgo videla, pa še isti cilj sva imela v mislih in obetal se je nasmejan dan...tako sva v hitro govorečem ritmu prišla do Dupeljske planine in malo višje na sedelcu so naju že pozdravili sončni žarki, ki so naju potem greli celo pot, vse do zadnjega sestopa na mulatjero. Nadaljevala do Vratc-Bogatinskega sedla in naprej na Mali Bogatin, kratek spust in spet vzpon na Veliki BOgatin-Mahavšček. Sestop z Mahavščka po isti, nato pod Malim Bogatinom in pri sedlu Vratca se odločiva in nadaljujeva na Lanževico in nato sestop naprej po neoznačeni stezici, ki so potem priključi med Monturo in Veliko Babncona markirano pot. Sledil je še sestop v dolino...Na poti nič posebnega, je pa ta krožna nezahteva in zelo lepa, danes toplo, skoraj brez vetra in z neskončnimi razgledi...

haha,tiste dve jabolki z vrha sta pa ful mikavne. super dan in tura,ki mene še čaka

hja, domače, domače...ti pa kar pot pod noge in gasa, turca je zelo lepa

Pobrskala po 31 straneh na forumu in nikjer tega naslova ... res pa je, da je kar nekaj podobnih tem, ki bi se lahko združile, tako da ne bi bilo toliko različne solate.
Bohinj in gore nad njim, Komna in svet nad njo, kar vlečejo, da jih obiščeš vedno znova.
Čeprav je bil prvotni plan Tolminski Kuk, je bil Mahavšček kar dobra zamenjava.
Veliko sledi in ostankov iz 1. svetovne vojne, še danes so vidne ponekod luknje od granat.

No, pa sem sama biksnila, lepo je, če nekdo skrbi, da ga preveč ne biksamo ...
LP!

Jelica važno,da si se imela fletno na SPG.
Lep pozdrav!

Cilj mi je bila pot, temu rečem kolovratenje in uživanje. Od Savice proti Komni, Koči pod Bogatinom do Vratc. Potem pa kam? Odličim se za Mahavšček, ki pa ga danes ne osvojim (gor bila že pred 10 leti), ker je nekoliko nižje tako lepo. Po krajšem poležavanju spet na sedlo Vratca in odločitev, da jo mahnem vsaj del poti proti Krnskem jezeru. Vse skupaj je danes izgledalo, kot da sem nabirala višince, pa ni bilo čisto tako, padla je že odločitev za naslednjo turo. Vreme, zdrži vsaj še en teden.
Povratek k Savici je bil že v čisti temi, ker sem na Komni predolgo crkljala mačji podmladek. Pa sem spet ponoči strašila medvede.

Drugače pa kot pišejo tudi ostali, vreme v hribih je preprosto kičasto.

Lep pozdrav, Saša

Se opravičujem, ker sem ga malce "tupila" in nekaj slik objavila dvakrat. Obljubim, da se poboljšam.

Lepo se imejte, Saša

Petkovo pot na Mahavšček sem sprva nameravala pričeti pri slapu Savica, pa me do tam avtobus ni pripeljal. Zato sem v zadnjem hipu namesto pešačenja z Ukanca izbrala udobno vožnjo z žičnico in pričela s hojo na vrhu sedežnice Orlove Glave nekaj po 8. uri. Ne vem, zakaj mi to ni prišlo prvo na misel, saj mi je ljubša hoja po širnih prostranstvih, kot guljenje serpentin na Komno.

Z Orlovih glav sem se najprej odpravila na vrh Vogla, kjer so me razveselile kozice. Po krajšem postanku sem nadaljevala po zelo lepi in razgledni poti, ki preči pobočja pod Vrhom Krnic, Globokim, Vrhom Planje in Rušnatim vrhom vse do Konjskega sedla med Mejo in Bohinjskim Migovcem. Na sedlu sem si privoščila daljši postanek v samoti, miru in tišini. Ob mislih na del poti, ki se v spodnjem delu vije skozi ruševje, sem kar stežka zapustila ta košček raja. Do planine Za Migovcem je pot še lepa, medtem ko pogledi ves čas segajo na Vrh nad Šrbino in nadaljevanje grebena Spodnje Bohinjskih gora. S planine pa morasta bitka po lepljivi vročini z ruševjem vse do planine Govnjač. Ob tem mi je prišel na misel latinski pregovor: " prek trnja do zvezd ". In ker brez grdega ni lepega, sem nadaljevala proti cilju.
Drugič bom s sabo vzela še mačeto in ščistila pot, na katero so pozabili tudi markacijsti, ki so svoje delo končali na Konjskem sedlu in nadaljevali od planine Govnjač, kamor pripelje sveže markirana pot s Komne.
Tudi na strmi poti s planine Govnjač sem se morala še nekajkrat pretovči skozi vejevje, više pa je bilo tudi z ruševjem konec. Sledil je še prijeten vzpon po prekrasnem planinskem svetu ob razgledih ki jim ni bilo konca. Na grebenu pod Mahavškom je pihal kar močan veter s Tolminske strani in prijetno ohladil kri, ki je bila že na meji vrelišča.
Ob 15.30 sama na vrhu Mahavščka. Širjave neskončne, sonce pa je počasi izguljajo svojo moč.

Po dobri uri razgledovanja, je bil čas za nadaljevanje poti. Spust do sedla med Mahavščkom in Bogatinom in nadaljevanje okoli Bogatina do Vratc ali Bogatinskega sedla in naprej do Krnskega jezera, ki je že bilo ujeto v senco V. Lemeža. Ob 19.00 uri sem prišla do konca petkove poti, Doma pri Krnskih jezerih.

Lepa, dolga pot, naporna le zaradi vročine in ruševja, sicer pa čisti užitek brez večjih premagovanj višinskih metrov.

V nedeljo zjutraj sem se zgodaj odpravil s Koče pri Savici po serpentinah do Doma na Komni, nato pa mimo Koče pod Bogatinom do Bogatinskega sedla in nato na Mali ter Veliki Bogatin (Mahavšček). V dolini megla, ki je segala do skoraj 1500 m, na grebenu pa je pihal mrzel veter, ki je občasno prinašal oblake meglic. Povratek čez Planino Govnjač in mimo Doma na Komni do izhodišča.

V četrtek, 3.7.14, sva v dveh naredila krožno pot na Mahavšček. Planina Polog - planina Dobrenjščica - Kser - Vrh Škrli - Mahavšček - Mali Bogatin - Vratca (Bogatinsko sedlo) - Prehodci - Planina Polog. Turo sva opravila v dobrih 11 urah z vsemi postanki in vmes sva morala kar nekajkrat pogledati na zemljevid. Pot je drugače brez posebnosti, snežišč na poti ni oziroma se jih z lahkoto izognemo. Luštna tura, kar veliko sence. Edino kar mi ni bilo všeč je bilo tisto melišče med Dobrenjščico in bunkerjem, saj ti vzame kar nekaj energije.

Na Dobrenjšci sem pa bil v nedeljo in z golim hrbtom zakinkal dobro uro na stolu (je bla bolj neprespana noč). Doma pod tušem sem spoznal posledice

Včeraj na Mahavščku. Zaradi slabe vremenske napovedi sva se odpravila zelo zgodaj, vendar naju je ob vrnitvi s Komne v dolino vseeno dohitela nevihta s sodro.
Vseeno lepa tura. Sneg je še v nekaterih senčnih kontah. Zgleda da ponekod letos sploh ne bo skopnel.
Pot je b.p.

Nekaj slik:

http://www.petersfoto.si

http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2014-08-04

Jutranji živžav v kočah nam je od vsega na dvodnevnih turah najmanj všeč… Nekako ne gre v kontekst s filozofijo, da so jutra tista, ki so v gorah najlepša. In za doživeti to lepoto v miru in na samem je treba na pot takrat, ko še vsi spijo. In tako smo naredili. Še pred svitom smo (v soboto, 9.8.) zapustili Dom na Komni in se s čelkami odpravili proti Bogatinskemu sedlu. Kakih deset minut pod sedlom smo se ustavili, zlezli na razgleden travnat pomol nad potjo in počakali sončni vzhod. Je zaradi oblačnosti že bolj slabo kazalo, na koncu je bil vseeno prelep. Sledil je dolg in dober zajtrk iz nahrbtnika , nadaljevanje pa je šlo takole: Bogatin, Mahavšček, Vrh Škrli, planina Govnjač, Komna, Savica. Šofer je imel na koncu še dobre pol ure podaljška do avta pod Voglom .

Ojoj!Živžav v koči pod Bogatinom so bili pa naši mladi planinci. Pa tako lepo so se imeli,niso niti pomislili,da bi koga motili.
Če v otroških letih uživajo tam gor,se bodo še dolgo radi varačali.

Prijetno je jutro v gorah,
ko rosa prevladuje po stezah
in sonce počasi obarva nebo,
oblaki naredijo še vse bolj lepo.

To so ta prijetna doživetja,
v njih iščemo svoja zavetja.
Vedno radi se vračamo v dragi svet,
z željo, da kaj lepega vidimo spet

Nekaj nedeljskih...

Današnji dan je ravno pravšnji za zbiranje vtisov o dvodnevnem pohodu Vogel-Pl.Govnjač-Mahavškek-Bogatinsko sedlo-Komna in Komna-Koča pri Triglavskih jezerih-Štapce-Pl.Ovčarija-Pl.Viševnik-Pršivec-Vogar-St.Fužina. V načrtu je bila še Mala Tičarica, vendar se mi zaradi počasnosti in odvisnosti od javnega prevoza ni izšlo.

V čakanju na dva lepa dneva, me je 18.10.2014 minilo potrpljenje. Ker je bila napovedana meja oblakov na 1500 m, sem za začetek poti izbrala smučišče Vogel, saj bi tako hitro prešla iz oblakov do sonca. Dejansko pa so se oblaki začeli na okoli 1300-1400 m in se z višino še zgoščevali. Tako je moja pot večinoma potekala v megli, iz katere je vztrajno pršelo. Toplo vreme in zadovoljiva vidljivost sta me gnala naprej. Tik pod vrhom Vogla sem skozi oblake prišla do sonca nato pa nadaljevanje po megli čez Konjsko sedlo vse do planine Govnjač. Pot, ki jo je še lani preraščalo čez glavo segajoče ruševje, je sedaj na široko očiščena. Ker je ruševje posekano tudi po pašnikih, predvidevam, da so to uredili uporabniki pašnikov.

Med fotografiranjem na planini Govnjač sem pričakala nekaj sonca, nato pa zopet vzpon v oblake.
Strma pot (na tabli označena kot bližnjica) s planine Govnjač proti Mahavščku je še vedno zaraščena z nekaj manjšimi grmički ruševja in enim velikim, skozi katerega se je potrebno prebiti tik preden se pot združi s položno. V nadaljevanju s prehodnostjo ni bilo več težav in vse moči sem lahko usmerila v zadnji dolg vzpon do Mahavščka. Na vrhu so se oblaki počasi razgrinjali in dan, ki se je začel nadvse klavrno, je izzvenel v veličastju žarečih barv zahajajočega sonca. Do Doma na Komni sem prišla v temi nekaj pred 20.00 uro in se predala prijetni toplini in domačnosti prijaznih oskrbnikov in udobju doma.

Kakšni so razgledi na jasen, sončen dan, se vidi v moji objavi pod to temo 4.8.2013.

Nadaljevanje poti na povezavi:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=1&id=818

Včeraj v prekrasnem vremenu in družbi osvojili Mahavšček
http://primozgraheljsblog.blogspot.com/2014/11/jesensko-zimski-mahavscek-2008m.html