Pic Chiadin

Kakšne lepe fotke! Pokrajina pa prav filmska, človeka zagrabi, da bi se kar v avto usedel in se odpeljal
In to tvoje doživeto opisovanje pohajkovanja po hribih je vedno, prav vedno, nekaj posebnega Ne le prebereš, tudi občutiš vse to kar je opisano.

Ljudje kot si ti, naredijo piko na i takšnem forumu, kaj šele ljudem okoli sebe! Le tako naprej

Lepo. Za dušo in oko!

Tisto o medvedu sem si pa malo izposodila - je zelo všečno napisano.


lp d

@MajaO je napisala: Bom do naslednjič naredila domačo nalogo, od česa ti ljudje pravzaprav živijo. Sreči ničesar pa to. Ker od lepih hribov in krasnih razgledov se najbrž niti tu ne da živeti.
Ja zanimivo, v teh krajih ni praktično nobene industrije, tu in tam kak obrtnik, nekaj malega turizma (Sauris, Zoncolan in vasi pod njim, Sapadda je seveda že turistično bolje organizirana) sicer pa kmetovanje, planine so zanimivo vse še večinoma zelo žive. Veliko se jih vozi v večje kraje na delo, drugače pa je precej žalosten pogled na ogromno hiš po sicer lepih vaseh, ki imajo skoraj vse leto zaprte polkne, odprejo jih le za kak teden ali dva preko poletja. Večina ljudi je iskala bolj bel kruh v širni Evropi in tudi čez lužo. Taka je bila usoda teh Karnijskih vasi, veliko hiš se tudi prodaja, ampak le za vikend, če kdo sploh kupi.

Lepa obrazložitev Igorja glede domačinov v Karnijcih.
Podobna zgodba stalnih prebivalcev in vikendašev v rabi hiš samo v poletju, je tudi v Ligurskem hribovju.Tam kamnite majhne hiške spreminjajo v vikende in jih obiščejo največ v poletnih mesecih.Cena stavb v hribovitih krajih je smešno nizka napram mestu, tako, da smo celo jogiji tam pokupili nekaj hiš.Ne razumem pa in nikoli ne bom miselnosti večine ljudi(tudi nas Slovencev), ki rinejo za vsako ceno v mesta, morda oddaljena vsega 30km od precej lepša in zdravju bolj naklonjena podeželska zelena okolja.Kvaliteta bivanja je na 600m in več neprimerno boljša kar se tiče prevetrenosti in zraka, sadju in drugih povrtninah, možnosti pohajanja po gozdovih in hribih, reke(plavanje),kolesarstvo, konjeništvo, prijaznost domačinov(sosedov), mir in povezanost z naravo.Tudi kakšen dober črn kruh se v odročnih dolinah še peče na stari način v pečeh, čeprav so stari ljudje včasih dejali lenuhu:Če si se skregal z belim kruhom, boš pa črnega stradal.

Rifugio Tolazzi - rifugio Marinelli - Pic Chiadin
Danes sva se povzpela na ta 2.302 m visok hrib v Karnijskih Alpah. Smuči lahko nadneš po 50 m, po 150 m pa je križišče dveh poti: obe vodita do malge Morareet. Midva sva navkreber zavila desno, po stezi, ki se v prvem delu odvija skozi gozd. Nazaj pa sva šla po širši poti, ker je bolj smučljiva. Le na enem delu je bilo potrebno sneti smuči. Od koče dalje pa se svet odpre in se občuti neko posebno tišino. Letos je nekoliko manj snega in tu pa tam, se vidi vejevje ter ruševje, ampak vsekakor ga je čisto dovolj za prav prijetno smučanje. No, povzpela sva se do koče Marinelli. Od tam sva zavila na levo in nadaljevala do vrha. Občasno je bila tu podlaga nekoliko ledena, a prekrita s sveže zapadlim snegom. Na vrhu naju je zajela megla, a po sreči je bila vidljivost vseeeno še primerna, ko sva odsmučala nazaj v dolino po zelo lepo smučljivem snegu. Včasih se med vzponom sprašuješ, čemu ves ta napor.......a potem, ko se vračaš v dolino, dobiš tudi odgovor!

Slika 3 mi je super!