| Creta di Collina in Creta della Chianevate | | 2.9.2010 - IgorZlodej |
| Po torkovem obisku Karnijcev, ko sem opazoval skupino Cogliansa sem hitro ugotovil, da je tam padlo bistveno manj snega kot v Julijcih. Zato sva šla danes s kolegom na turo povsem brezskrbno. Zgodnje jutro je bilo tako lepo, da so bile najine želje skoraj prevelike, na koncu pa sva se le zapeljala na Plöckenpass, ki je ob najinem prihodu še sameval. Zakoračila sva v mrzlo jutro po poti 146 in kmalu dosegla sonce, ki se je pokazalo izza Pal Piccola. Na uravnavi pod mogočno Collino so se mirno pasle krave, midva pa sva šla mimo ruševin nekdanjega vojaškega objekta po stari mulatjeri na Cresto Verde. Tik pod vstopom v vzhodna pobočja Colline sva se za trenutek ustavila, potem pa nadaljevala, gre v začetku za plezanje večinoma I. stopnje, drugi del pa je normalna hoja po označenem brezpotju. Ob lepih pogledih na kraljico Visokih Tur in številnih njenih sosedih sva prišla na vrh, malicala, nato pa nekaj metrov sestopila in se pri ruševinah odpravila po stari vojaški poti, ki je označena z navadnimi italijanskimi markacijami, ki upam, ne bodo koga zavedle, namreč če že, bi tam morale biti rdeče pike. Pot na karti ni označena, kot tudi ni zavarovana, čeprav je včasih bila, o čemer pričajo klini z obročki, ampak to je še iz zelo starih vojaških časov. Ponekod je tudi precej izpostavljena, nekoliko težaven in v spodnjem delu izpostavljen je tudi zaključni žleb, ki pripelje na vrh. Tam sva naletela na tri Italijane in hitro smo ugotovili, da smo imeli skupnega znanca Benita iz Reane del Rojale , ki je žal že 4 leta pokojen. Ker zaradi megle, ki je vztrajala na južnih pobočjih kakih posebnih razgledov ni bilo, sva se vrnila pod Collino in sestopila po poti, ki je v spodnjem delu zavarovana z jeklenico in se nižje priključi na pot, ki pripelje od koče Marinelli. Še kratek sestop in lep krog je zaključen, sledi še sestop nazaj na Plöckenpass, nato pa se zapeljeva še na že večkrat obiskan Valentin Alm, kjer ob pivu in štrudlu s smetano ogledujeva steno vrh katere sva še pred nekaj urami stala. |
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 |
|
|
| |
|
|
|
sabina.7
18.8.2011 | Ob šestih zjutraj ob spremstvu lune in še sramežljivega sonca sva bila že na poti 146. Do vrha te kopaste gore sva šla po isti poti kot jo je opisal Igor. Dodati moram le, da je sedaj steza po Cresti Verde dobro označena z rdečimi pikami in da je plezanje občasno druge stopnje. Kdor ima s seboj vrv se lahko tudi zavaruje na novih svedrovcih.Dobra vaja za začetnike. Po tem vstopnem plezalnem delu se pot do vrha nekoliko vleče deloma po travnatih pobočjih deloma po skalah. Zanimiv je zadnji del, ko gledaš 1.000 metrov pod seboj ledenik Eiskar. Na vrhu sva srečala enega Avstrijca, ki se mu je zelo mudilo na drugi bližnji vrh, kateremu sva se odpovedala, čim sva videla začetni del nezavarovane in izpostavljene steze. 1.300 metrov višinske razlike nama je bilo dovolj in sva raje sestopila po enostavni, a slikoviti ferati Lo Stivale, kar pomeni Škorenj. Pri kravcah sva malo namočila noge v mrzel studenec in za tem krenila proti Plochenpassu, ki je bil v popoldanskem času kar poln turistov in planincev.  | |
|
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 | |
|
| |
|
|
jaz
25.8.2011 | Nekega lepega dne. Lp! | |
|
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 | |
|
| |
|
|
sabina.7
19.8.2012 | Po enem letu sva se vrnila, zopet mimo Creste Verde do vrha Crete di Colline, potem pa sva se povzpela še na bližnjo, manj znano, manj obiskano, bolj samotno Creto di Cjanevate, ki je drugi najvišji vrh v deželi, saj je le nekaj metrov nižji od bližnjega Cogliansa. Steza je dobro vidna, občasno je potrebno malo poplezati, zadnji žleb pa ni tako strm kot zgleda od daleč, je pa potrebna previdnost. Na vrhu srečala italijanskega alpinista in gorskega reševalca, ki je sam preplezal smer Grohmann, ki se nahaja na severni strani nad ledenikom Eiskar, pa tudi prijazen in razgledan par iz Jesenic. Ta dva vrhova sta pogosto v megli in tudi tokrat je bilo tako,čeprav to ni bila stalnica. Vredno vrnitve! | |
|
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 | |
|
| |
|
|
pikpok
25.10.2015 | Vceraj (24/10) namenjeni na chianevate. Pot do creta di collina ne predstavlja posebnih tezav (razen par metrov pred krizem kjer je treba bit zelo pozorni na 2metra ojsterega grebena s prepadom na obeh straneh), grebenska pot do chianevate pa po mojem menju zaradi snega ni prehodna, al vsaj za moje tehnicne sposobnosti ni bila, tako da nas bo ta vrh pocakal do naslednje sezone. | |
|
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 | |
|
| |
|
|
bagi
7.9.2017 | Iz Crete di Collinette (2238 m) se da brez posebnih težav nadaljevati na sosednja dva višja vrhova v grebenu … Creto di Collina (2689 m) in še naprej na Creto della Chianevate (2769 m). Smer je delno označena z markacijami, delno s pikami, občasno poplezavanje doseže slabo dvojko. Celotno prečenje je na nekaterih delih izpostavljeno.
Nadaljevanje proti Creti di Collina :
Mi smo na Collineto prišli po ferati in se z vrha spustiili do sedla Cresta Verde. Pot proti Collini poteka točno po vrhu sedla in je nanj potrebno zaviti takoj, ko je to mogoče. Ob vznožju Colline se sprehod preneha. Ozka, s pikami označena potka dolgo časa poteka po izpostavljenem pobočju in občasno zahteva nekaj poplezavanja. Višje se strmina položi in take izpostavljenosti ni več. Vršni del je razgiban in dodtopen brez težav.
Nadaljevanje proti Creti della Chianevate :
To je bilo največje presenečenje in najlepši del dneva . Stara vojaška pot, speljana v divjem okolju. Tako divjem, da včasih sploh ne veš kje je nadaljevanje poti. A vendar te slikovito dostavi na ponosno goro, drugo največjo v Karnijskem pogorju. Do te poti prideš, ko prečiš vrh Creta di Colline in po slabih 10 minutah spusta zagledaš markacije, ki vodijo v desno po izklesani polički. Dostop na Creto della Chianevate in povratek potekata po isti poti. Nikjer ni zavarovana, a tudi nikjer prav posebej izpostavljena.
Za vzpon, celotno grenbensko prečenje in sestop smo potrebovali okoli 11 ur in naredili okoli 2200 višincev. Smer je dobro označena, razen pri odcepu na sedlo Cresta Verde. Vse skupaj ni ravno za vsakogar, a kdor prehodi ferato tudi v nadaljevanju ne bo imel težav .
Še link na celotno pot ... https://photos.google.com/share/AF1QipMyEEDt0gs7pvwPaVQn7hShiGHJJ2Kcu8Bd3gTQwma38qacTzevdQnUhUYEUKvGGQ?key=eTk2RWJEZVBHNVI0OEZSdXhpb3YxdE9oUVFNRkZB ...
| |
|
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 | |
|
| |
|
|
Rok
10.7.2018 | Danes sem šel preko sedla Cresta Verde na Creta di Collina (Kollinkofel) in naprej na Creta della Chianevate (Kellerspitzen). Pot na Creta di Collina je takšna kot so že napisali predhodniki, na Creta della Chianevate so pa napeljali jeklenice. Kolikor je bilo videti še niso čisto zaključili z deli. Na razpotju malo pod vrhom Creta di Collina je tudi manjši bivak. | |
|
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 | |
|
| |
|
|
LEA ŠTUMBERGER
15.7.2019 | Na Creta di Collina v nedeljo, 14.7.
OPIS TURE PA TUKAJ | |
|
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 | |
|
| |
|
|
palček plezalček
9.8.2020 | Karnijske crete: Collinetta (Frischenkofel), Collina (Kollinkofel), Chianevate (Kellerspitzen) in ena, ki to ni, creta namreč: Krone (Östliche Kellerspitze).
S prelaza Monte Croce Carnico sem jo ubrala po poti, ki vodi skozi 185 m dolg rov (bilo je mokro in spolzko, predvsem v spodnjem delu). Luč dneva sem znova ugledala 100 m višje. Nadaljevala sem malo po poti, nato po svoje med balvani, kjer sem naletela celo na eno rdečo piko, ki je ždela na skali pozabljena od sveta. Nato sem se povzpela po zavarovani poti Senza Confini. Tako lepe 'plate' (predvsem tisti odseki D), da me je kar bolelo, ker jih niso pustili neojekleničene, saj bi bila krasna smer. Na vrhu Collinete je bilo že kar toplo, a je v nadaljevanju proti Cresta Verde začelo prijetno pihljati. Vzpon na Collino je popestril svizec, ki se je urno smukal med skalami. Z vrha Colline se je zdela 2226 m visoka Collinetta kot palček. Sestopila sem proti JZ, kjer sem na primernem mestu - v smeri sestopa je nad njim možic - zavila mimo bivaka proti Chianevate. Že nekaj metrov pred bivakom sem doživela hladen tuš, saj sem na steni zagledala tablo, ki opozarja, da gre za ferato, na kateri je obvezna uporaba kompleta za samovarovanje. Trnuljčica, ki je ne obišče prav veliko ljudi, še ni ojekleničena in zato naj feratiranja željne ne zavede tabla. CAI je sicer že namestil kline in na nekaterih odsekih napeljal jeklenico, a preden bo gora popolnoma izgubila čar težje pristopne lepotice, bodo morali dokončati še precej odsekov. Če jo želite ujeti v približni podobi, ki jo je zapustila 1. svetovna vojna, se bo treba podvizati. Ko sem se vračala z njenega zahodnega in tudi najvišjega vrha (za katerega je Paul Grohmann v 60-ih letih 19. stol. trdil, da je najvišji v Karnijcih, medtem, ko sta Giovanni Marinelli in Arturo Ferrucci dajala prednost Cogliansu), sem zlezla še na dva vzhodnejša vrhova v njenem grebenu. Enemu nisem našla imena, drugi je Krone. Sestopila sem po razgibani poti 171 in do izhodišča nadaljevala po 146.
Krasni in malo obiskani hribi. | |
|
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 | |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
| |
|
|
